Monopoli je bila včasih družabna igra, dandanes pa je politična. Na lokalno-županski ravni je to še bolj očitno kot na nacionalno-strankarski. Župani so monopolisti. Ko jih enkrat izvoliš, se jih ne rešiš. Oziroma se jih rešiš le s kockami. Pa še potem je vsaj 30 odstotkov verjetnosti, da se bodo vrnili.
Toda monopoli so se igrali kandidati v predvolilni tekmi. Zdaj, ko smo dobili župana, ki ima več hiš od nas in vas, pa je čas, da se to mesto začne graditi iz pravih kock!
Pravzaprav je Arsenovič zmagal zato, ker se je tako pozno vključil v politični monopoli. Vsi drugi so zidali kocke v oblakih že tako dolgo, da smo se jih pošteno naveličali, kajne? Tenisač pa je imel preveč dela s svojimi gostilnami in hoteli, zato se je igri pridružil kot zadnji. In je odločilo!
Fištravec je izgubil zaradi vida. Šest let je gledal le dvobarvno, le vijolično in zeleno. In nato izgubil zaradi brezbarvnosti. Siv(in)a ni barva.
Kangler je izgubil zaradi spomina. Toda svojega, ne mariborskega. Mislil je, da je dovolj dvajset let vozniškega izpita, pozabil pa, koliko radarjev je v tem času povozil. In Maribor je dokazal, da manj verjame tistemu, ki je že zafural, in bolj temu, ki se je že izkazal.
Seveda, Arsenovič je zmagal, ker sta oba protikandidata izgubila. A to, da je politični pripravnik brez izpita, da ni izkušen in dober govornik, da je naredil (že) veliko napak, da je, skratka, slab igralec družabne igre monopoli, vliva upanje, da nismo izvolili le najmanjšega zla. Ker dejstvo je, da novi mariborski župan dobro vidi, zna šteti do zmage in računati do dobička, da ni nogometni fanatik, a je vseeno zaradi Maribora najboljšo službo v mestu zamenjal za najtežjo službo v mestu, da skratka do hiš in hotelov ni prišel z metanjem kocke, temveč z delom. In dela mu zdaj res ne bo (z)manjkalo.
Pa ne le v Mariboru. Tudi v Ljubljani! Najbrž je ravno v tem ključ do zmage, da čez štiri leta ne bomo spet ugotavljali, kako smo izgubili še štiri leta. Ker smo monopolisti neuspeha … Z Arsenovičem smo dobili končno župana, ki na Trojane ne bo pošiljal carinikov. Ravno nasprotno, tudi zaradi njegovega "neposrečenega" pajdašenja s koalicijsko stranko je Ljubljana končno dobila v Mariboru resnega sogovornika. Oba prejšnja župana sta svoj monopol gradila na mariborskem sovraštvu do zelene barve, zaradi česar je Ljubljana lahko veselo redila svoj emonocentristični monopol. Bolj se je Maribor upiral, manj se je bilo treba ukvarjati z njim. Bolj je Maribor soliral, več je ostalo Ljubljani. Bolj je Maribor pisaril javna pisma, bolj potiho je lahko Ljubljana zgradila svoje "najlepše mesto na svetu".
Maribor se mora nehati zapirati. Maribor se mora začeti odpirati! Maribor se mora nehati prepirati. Maribor mora začeti sodelovati! Maribor mora nehati izgubljati. Maribor mora začeti zmagovati!
Ne gre za Jankovića in sploh ne Popoviča, temveč gre za primere dobre prakse. Ne gre za SMC, koalicijo ali opozicijo, temveč gre za drugo največje mesto v tej državi. Ker ne gre za špricer, temveč gre za čisto vino. Ker ne gre za fuzbal, temveč gre za zmage. Ker smo rekli ne klobuku in ptičji hišici ter se odločili za prenovo mesta, ki je predolgo propadalo! Sam ne bo zmogel. Ker tudi sami ne bomo zmogli. Ravno zato je treba razbiti monopol delitve na črno-belo oziroma vijolično-zeleno in začeti barvati to sivino v mavrične barve. Ravno zato je treba prenehati letati na oblake - ter na Kitajsko - in začeti iskati zaveznike blizu, ne daleč. Ravno zato nismo potrebovali radarjev, da bi nas opozarjali, če smo prehitri, ker to ni igra, v kateri zmaga najhitrejši, največji, najbogatejši, temveč najpametnejši. Dovolj nam je, kajne, mariborskega monopola na norost!
Zato, ker ne zna govoriti, a zna narediti, sem vesel, ker se mi ni treba seliti!
