Od tega četrtka, ko se je mlajši, najmlajši sin uradno vpisal v srednjo šolo — in to (yay, kot bi on sam rekel) na tisto, na katero je hotel! —, nimam več šoloobveznih otrok. In zdaj, ko imam že kar dva gimnazijca, so me kurikularne zadeve začele spet resno zanimati. Teoretično, seveda. Načeloma. Ker vem, da se v doglednem času ne bo nič pametnega spremenilo.
Kaj se spreminja skozi čas
Idej za izboljšanje kurikula je precej in so konstantne. Dobronamernim staršem ali bog ne daj celo uslužbencem ministrstva za vzgojo in izobraževanje — in pripadajočih direktoratov, služb in uradov ter organov v sestavi in posvetovalnih teles ali strokovnih svetov, da ne omenjam zavoda za šolstvo — pogosto prihaja na misel, da bi bilo dobro osvežiti tako imenovane (srednje)šolske kurikule.
Ti pa se ne spreminjajo bistveno. Spreminjajo se kvečjemu zanemarljivo. Nespremenljivost predmetnikov je premosorazmerna s službotvorno številčnostjo in strokovno podkovanostjo mašinerije, ki je za šolstvo zadolžena.
To je paradoksalno. Predmetniki se ne spreminjajo, spreminjajo se samo ideje, kako bi jih updatali. Kako bi jih prilagodili današnjemu času, današnjim družbenim potrebam in ambicijam — da ne rečem vizijam (kolikor jih sploh imamo) —, torej kulturnim in civilizacijskim kot humanističnim in ekonomskim. Edino, kar se skozi čas spreminja, so pobožne in pametne želje, kako bi spremenili tisto, česar nismo znali, nismo mogli ali nismo hoteli spremeniti že desetletja in desetletja.
Škoda časa in denarja
Tako je zdaj nenadoma moderna misel, da bi bilo dobro uvesti v šole računalništvo. To je popolna neumnost. Povsem v duhu te velepomembne, fancy digitalizacije. Otroci vseh starosti, na vseh stopnjah šolanja so že ali bodo kmalu digitalno popolnoma pismeni. Sami od sebe. Izgubljati s tem čas v šolah je nesmiselno. Kaj šele denar. Porabite ga raje za digitalno opismenjevanje uslužbencev v državni oz. javni upravi in za digitalizacijo procesov, s katerimi se trapijo.
Ideja poučevanja računalništva v šolah bazira na zmotni in pretenciozni predpostavki, da je to nekaj takega kot poučevanje slovenščine. Vsi vemo, da znamo materinščino, pa se jo vendarle moramo tudi učiti. Zakaj se torej ne bi učili še računalništva, ki za delo in komunikacijo ni kao nič manj bistveno od jezika? In zelo verjetno — po tej logiki — celo od naše nepomembne, nebogljene, izgubljene materinščine?
Varuhi pečata
Kdor kaj takega pomisli, pa res ni za nikamor drugam kot za na ministrstvo za vzgojo in izobraževanje (ali za na ministrstvo za digitalno preobrazbo).
Res pa je, po drugi strani, da tudi tisti, ki posiljujejo mladino z duhamornimi, za vzgojo in za duhovno, miselno dozorevanje mladine totalno neprimernimi slovenskimi vsebinami in avtorji — ki jih je treba prebrati inu obstati samo zato, ker so domači —, niso za nikamor drugam, kot za na ministrstvo za vzgojo in izobraževanje.
Kar zadeva slovenistiko v šolah, slovensko šolstvo funkcionira kot senilna, domoljubna, uzurpatorska osamosvojiteljska falanga prvoborcev. Imajo se za varuhe pečata in za varuhe slovenstva. Gorje nam in naši omladini!
Digitalizirano čitalništvo
Šola kot nacionalni represivni aparat indoktrinacije dela na tem, da iz otrok in mladine kot po tekočem traku proizvaja poslušne in gnetljive državljane. Daje jim možnost, da se bodo še kot odrasli igračkali z napravami, ki jih ne bodo znali uporabiti za revolucijo. In četudi bi jim kaj takega prišlo na misel — kar je skoraj izključeno —, bo njihova prva repelentna misel domoljubje, privzgojeno s substandardno literaturo. To je cilj slovenskega šolskega sistema. Digitalizirano čitalništvo. Idealna kombinacija. Posodobljena. In vse to na ozadju matematike, kemije, fizike. Tujih jezikov pa bog ne daj preveč.
Pa ste se kdaj vprašali, zakaj ni v srednjih šolah — ali vsaj na gimnazijah — predmetov, kot sta recimo pravo in ekonomija? Še čudno in sreča, da so psihologija, sociologija in filozofija že dolgo. Ampak zakaj ne tudi pravo in ekonomija? Osnove prava in osnove ekonomije, seveda. Morda tudi osnove politologije. Pa umetnostna vzgoja tudi, to absolutno. Film, likovna, teater, glasba. Mislim, da brez teh temeljnih zadev ne bi smel noben gimnazijec prilesti do mature.
Navijam pa tudi za strojepisje. Čeprav že dolgo ni več pisalnih strojev. So pa računalniki. Ko sem se jaz vpisoval v srednjo šolo, je bilo strojepisje samo na srednji ekonomski. Tako kot danes. In zato še danes tipkam samo z dvema do štirimi prsti.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
