Kolo je skozi svojo zgodovino ves čas imelo pomembno družbeno vlogo. Bilo je gonilo industrijskega razvoja, spreminjalo je modne smernice. Sicer pa je kolo mogoče uporabljati na tisoč in en način. Je najučinkovitejše in najbolj okolju prijazno, marsikje tudi najpogostejše prevozno sredstvo, je delovno sredstvo, igrača, športni pripomoček in še marsikaj.

Konj, ki ga ni treba hraniti

Zamisel o prevoznem sredstvu, ki bi ga poganjali z nogami, je imel že genialni izumitelj Leonardo da Vinci. Daljnega leta 1490 je skiciral nekaj podobnega sodobnemu kolesu, toda njegovega projekta niso uresničili. Leta 1690 je Francoz Comte de Sivrac iznašel dvokolesno prevozno sredstvo, gnano s človeško močjo, pri čemer je uporabnik izum porival z eno nogo, medtem ko je druga noga varno počivala na hrbtišču, ki je povezovalo obe kolesi. Sivrac je svojo iznajdbo poimenoval celerifere, hitroidoči. Bolj podoben današnjemu kolesu je bil tekalni stroj, Laufmaschine, nemškega barona Karla Draisa iz leta 1817. Sestavljal ga je lesen okvir, ki je bil oprt na dve zaporedni leseni kolesi, uporabnik je usmerjal kolo s krmilom in ga poganjal z nogami. Naprava, ki so jo po izumitelju poimenovali drezina in je bila še najbolj podobna otroškemu poganjalčku, velja za predhodnika sodobnega bicikla. Drais pri razvoju te naprave pravzaprav ni imel v mislih kolesarjenja, želel je najti nadomestilo za jahanje konjev, ki so bili v tistem času zelo dragi. Medtem ko je konj stal 1900 takratnih funtov, se je njegov stroj dalo izdelati za 20 funtov, pa še hraniti ga ni bilo treba. Kot prevozno sredstvo se tekalni stroj ni uveljavil, bil je predvsem igračka premožnežev, ki so ga uporabljali za športno rekreacijo. Menda je dobro izurjen moški z njim v uri in pol premagal 14 kilometrov.

Plašili so ljudi in živali

Na slovenskih tleh so se kolesa pojavila v istem času kot drugje po Evropi. Tudi pri nas so bila sprva zabava za bogate meščane, saj so bila zelo draga. Za nakup kolesa je bilo treba odšteti tri ali štiri učiteljske plače, zato so se šele kasneje uveljavila kot praktično prevozno sredstvo za vse prebivalstvo. S prvimi kolesarji so se pojavile tudi prve težave v prometu. Kolesarji so plašili ljudi in živali in na cestah povzročali nered. V Ljubljani je mestna vlada celo prepovedala kolesarski promet po nekaterih ulicah. Leta 1896 je bil sprejet deželni zakon za vojvodino Kranjsko, ki je določal pogoje, pod katerimi se kolesarji lahko vključijo v promet. Kolesarjem so določili način prehitevanja (v levo) in izogibanja (na desno).

Pony, otroško kolo za odrasle

Samo kolo se v sestavi in podobi od prvih zasnov ni veliko spremenilo, a so tudi kolesa ves čas sledila razvoju in izboljšavam tehnike. Največ inovacij je nastalo z uvedbo modernih materialov ter z uporabo in kontrolo na različnih obremenitvah. Računalniški dizajn je omogočal boljši izračun in kvalitetnejše okvirje, pa tudi specializacijo posebnih tipov koles, namenjenih specifični rabi. Kar nekaj komponent, ki so bile pomembne za razvoj avtomobilov, je bilo sprva razvitih za uporabo pri kolesih, na primer pnevmatike, kroglični ležaji, verižni pogon za zobce in z žicami utrjena kolesa.

Svoboda in samostojnost za ženske

Uporaba kolesa je imela velik učinek na družbo, zlasti pomembno vlogo je kolo odigralo v boju žensk za emancipacijo. A ni šlo zlahka. Čeprav je kolesarska revija The Wheel World že leta 1878 napovedala, da bodo kolesarke "prej kot v treh letih postale nekaj povsem vsakdanjega", je žensko kolesarjenje še ob koncu 19. stoletja veljajo za nezaslišano, pregrešno, nevarno in nezdravo početje.
Na Slovenskem se je v zgodovino boja za ohranitev ženstvenosti še posebej zapisal tedanji ljubljanski arhivar in pesnik Anton Aškerc, ki je v podlistku Slovenskega naroda 6. avgusta 1898 menil: "Če pade moški s kolesa - prava reč! Malce oblati, opraši in morebiti tudi pobije se - toda njegova obleka ostane pač v naravni legi na njegovem životu. Kaj pa, če pade dama s kolesa! Če pridejo njena krila v najfatalnejši nared, če se na cesti razgali večji del nog, nego bi se smelo zgoditi ... ali se Vam ne zdi, ali ne čutite, da že Vaša obleka ni za kolo?"
Pa ni šlo le za moralo, kolesarjenje so ženskam odsvetovali tudi zdravniki. Pretirana vožnja naj bi pri "nežnih cvetlicah" poleg nesprejemljivega potenja povzročala tudi depresijo in nespečnost, sedalo pa naj bi dekleta naučilo samozadovoljevanja. Posledica pretiranega kolesarjenja naj bi bili še glavoboli, občutek razbijanja srca in "kolesarski obraz". Pod ta izraz so šteli izmučen obraz, temne podočnjake, bledico in rdečico hkrati. Zakaj naj bi se vse to dogajalo le ženskam, takratna medicina ni razkrila.
A ženske so kljub grožnji izgube lepote obraza kolesarile še naprej. Zlasti sufražetke, borke za volilno pravico žensk in pravico do izobrazbe, ki so se shodov pogosto udeleževale na kolesih. "Ženska se vozi do volilne pravice na kolesu," je bilo njihovo geslo.
Ampak če so zahtevam po volilni pravici za vse državljane pogosto nasprotovale prav ženske, pa so bile sufražetke na kolesih uspešnejše s svojim "gibanjem za razumsko oblačenje". Že sredi 19. stoletja so dolga, široka krila s čipkastimi podkrili zamenjale za ohlapne hlače, ki so jih same poimenovale "obleka svobode". Pri osvobajanju od korzetov in težkih krinolin so jih kmalu začele posnemati druge ženske, ki so spoznale, da viktorijanska moda ne ovira le gibanja in vsakdanjega življenja, ampak je tudi škodljiva za zdravje. Ameriška borka za pravice žensk Susan B. Anthony je izjavila, da ni nič bolj pomagalo ženskam pri emancipaciji kot kolo, ki jim je prineslo občutek svobode in samostojnosti. Njena sodobnica z Dunaja Rosa Mayreder je leta 1905 izjavila, da je kolo k emancipaciji ženske višjega družbenega sloja prispevalo več kot vsa prizadevanja ženskih gibanj skupaj.