
Končno vitamin D dobiva pravo mesto tudi v uradni medicini. Zanimanje je izjemno, nejasnosti vse manj, a nekaj stvari je treba še pojasniti. Znanost je enotna pri dejstvih:
• da od 80 do celo 95 odstotkov prebivalstvu vsaj od oktobra do aprila primanjkuje vitamina D;
• da je s hrano nemogoče zadovoljiti potrebe po tem vitaminu, saj ga z izjemo prostoživečih severnomorskih rib v hrani praktično ni;
• da je spodnja raven zadostne preskrbe 30 ng/ml, da so zdrave ravni okrog 50 ng/ml in da so varne ravni do 150 ng/ml - vse merjeno kot koncentracija 25(OH)D3 ali kalcidiola.
Poleg nedoslednosti in neresnic, da vitamina D ni treba dodajati v času poletja, da ga četrtino lahko dobimo s hrano in podobno, ki jih pogosto slišimo v javnih nastopih in člankih, je ključna razlika med priporočili iz moje knjige Moč vitamina D (še vedno edine strokovno recenzirane knjige o tem vitaminu pri nas) in novimi poluradnimi strokovnimi priporočili, da je treba dnevno vnašati od 800 do 2000 IE, v tem, s kolikšno količino vnesenega vitamina D je možno doseči ravni iz tretje točke.
Količina vnesenega vitamina D je sama po sebi manj pomembna. To je le surovina za tvorjenje presnovka, ki mu rečemo kalcidiol, z oznako 25(OH)D3. Ta presnovek, katerega ravni v krvi laboratorijsko merimo, je "polizdelek" za tvorjenje hormona kalcitriola, ki vpliva na vse, kar se dogaja v našem telesu, predvsem na imunski sistem. Torej je ključna raven kalcidiola. Količina vnesenega vitamina D je le sredstvo, vmesna faza. To ni cilj. Ne merimo, koliko vitamina tvorimo, ko se sončimo, lahko izmerimo le, koliko kalcidiola smo tvorili s sončenjem - ta vrednost je pri zdravih posameznikih okrog 50 ng/ml. Glede na njegovo količino ocenjujemo, da s sončenjem tvorimo od 10.000 do 20.000 IE vitamina D3.

Za lažje razumevanje predpostavimo, da je naš cilj doseči 0,5 promila alkohola v krvi. Logično je, da morajo različni posamezniki spiti različne količine različnih alkoholnih izdelkov, da dosežejo enak rezultat. Cilj torej ni spiti neko količino vina, piva ali žganih pijač, ampak je cilj doseči želeno koncentracijo alkohola v krvi. Zatorej morajo biti priporočila o vnosu vitamina D jasna in natančna. Sedanja priporočila o vnosu vitamina D so zmedena - kot če bi priporočali, da spijemo deciliter ruma ali liter vina ali pa kakšno pivo. Evropska uradno priporočena dnevna količina vitamina D za odrasle, ki je 200 IE, je podobno nesmiselna, kot če bi za dosego precejšnje stopnje opitosti priporočili pitje brezalkoholnega piva.
Zdaj se vse vrti okrog dnevnih odmerkov, kot da je to samo sebi namen. Pravo vprašanje je, koliko vitamina D moramo zaužiti, da iz njega "proizvedemo" dovolj kalcidiola. To je bistvena razlika med mojim priporočilom in priporočilom številnih zdravnikov in farmacevtov. Pozabite na enote. Preverite raven kalcidiola. Če je njegova vrednost na primer 10 ng/ml, uživajte en mesec 800 IE in nato ponovno preverite raven kalcidiola. S tem odmerkom nikoli in nikdar ne boste dosegli minimalnih 30 ng/ml. Enako ne boste nikoli dosegli zdravih 50 ng/ml, če boste dnevno jemali po 2000 IE. Zakaj potem strokovnjaki priporočajo 800 do 2000 IE dnevnega vnosa? Vprašajte jih.
Vsak dan je treba vnesti najmanj 3000 do 5000 IE vitamina D3
Ni treba biti zdravnik, ni treba biti šolan. Le slediti je treba naravi in poznati naslednje pravilo: 1000 IE vitamina D3 dvigne raven kalcidiola za 6 do 10 ng/ml.
Matematika je preprosta: če za doseganje 6 do 10 ng/ml potrebujemo 1000 enot, potem za 50 ng/ml potrebujemo petkrat več, torej od 5000 do 8300 IE vitamina D3 na dan. Potrebna količina je odvisna od vrste dejavnikov. Pretvorba vitamina D v kalcidiol je odvisna od ITM-ja (indeksa telesne mase), to je debelosti. Debeli potrebujejo dva- do trikrat več vitamina D, da bi ustvarili enako raven kalcidiola kot vitki. Pretvorba je odvisna tudi od genske zasnove, zdravja prebavno-presnovnega sistema, uživanja določenih zdravil ...
Majhna možnost neželenih in nenevarnih stranskih učinkov nastopi pri rednem, dolgotrajnem in nenadzorovanim dnevnim vnosom nad 15.000 IE. Evropska agencija za varnost hrane navaja, da so dnevni odmerki 10.000 IE in celo več varni, vendar je to količino iz previdnostnih razlogov delila s faktorjem 2,5 in določila, da je varen dnevni odmerek 4000 IE.

Naj sklenem: ko govorimo o najpomembnejšem, to je ciljni ravni kalcidiola 50 ng/ml, med priporočili zdravnikov in mojimi priporočili ni prav nobene razlike. Odgovorno trdim, da te ravni ni mogoče doseči s priporočenimi 800 do 2000 IE, kaj šele z dodajanjem v skladu s popolnoma nestrokovnim, za zdravje škodljivim in zdravo pamet žaljivim uradnim priporočilom v EU, naj odrasli dnevno zaužijejo 200 IE vitamina D. Zaradi te neumnosti morajo proizvajalci na deklaraciji izdelka, kjer en odmerek vsebuje na primer 4000 IE, navajati, da odmerek vsebuje 2000 % priporočenega odmerka, kar ljudi in neinformirane strokovnjake prestraši in odvrača od jemanja normalnih količin.
Naslov, da vitamina D3 ne potrebujemo, je seveda provokacija, s katero sem hotel poudariti, da ni cilj jemanje določene količine, ampak ga moramo jemati toliko, da dosežemo zdrave ravni njegovega presnovka kalcidiola. Če bi obstajal v obliki hrane ali prehranskih dopolnil, vitamina D sploh ne bi bilo nujno vnašati. Ker tega ni, je treba vnašati vitamin D - če želimo biti na spodnji ravni zadostnosti, je treba vsak dan prejeti iz vseh virov od 3000 do 5000 IE, za doseganje zdravih ravni pa od 5000 do 8300 IE. Upoštevajte, da ga s hrano zaužijemo povprečno nekaj več kot 100 IE.
Škodljivi nasveti in neresnične trditve
Eden od pomembnejših razlogov za katastrofalno nizke ravni vitamina D, ki jih v času zime ima tudi do 90 odstotkov prebivalcev, je nenatančno navajanje in svetovanje, na primer: največ ga je v ribah, najdemo ga v jajcih, nekaj ga je v mleku, rastlinska hrana je z vitaminom D manj bogata, povečajte vnos hrane, ki vsebuje vitamin D ...
V nekaterih objavah navajajo izdelke (ne živila), h katerim je bil dodan vitamin D, bralec pa ni bil opozorjen, da gre za konkreten izdelek s konkretno blagovno znamko. Tako na primer navajajo, da ga vsebuje pomarančni sok, kar je popolna laž. Enako prevaro uporabljajo, ko navajajo vsebnost vitamin D v mleku, a zamolčijo, da je bil dodan, in ljudje mislijo, da ga vsebuje vsako mleko.
V spletni anketi na nekem portalu, ki jo je izpolnilo skoraj 13.000 ljudi, so se pokazale žalostne posledice neresnic o vsebnosti vitamina D v hrani, neresnic, da ga je možno pridobiti s sprehodom na prostem, mencanja stroke o priporočenih dnevnih odmerkih (od 200 do 2000 IE), pomanjkanja jasnih, natančnih, enotnih in prepričljivih navodil stroke. Po tej anketi kar 41 odstotkov ljudi ne jemlje vitamina D, ker ga po njihovem prepričanju ne potrebujejo ali ne verjamejo v njegovo delovanje. Opomniti je treba, da je bila anketa izvedena po številnih medijskih prispevkih o nujnosti jemanja vitamina D, posebej v povezavi s covidom-19.
Od praznega govorjenja in navajanja neresnic nihče nima koristi, nastane lahko le škoda. Treba je biti zelo konkreten in natančen. Za dnevni vnos 4000 IE vitamina D bi bilo treba zaužiti vsak dan:
• 200 litrov najbolj priljubljenega mleka v državi z 1,5 % mlečne maščobe ali pa 100 litrov polnomastnega mleka
• 115 srednje velikih jajc (ali 115 rumenjakov),
• od 6 do 8 kilogramov jeter,
• 2,5 kg lososa,
• 10 kg tunine.
V drugi hrani vitamina D praktično ni, kar je razvidno iz spodnje preglednice. V zadnjem stolpcu je prikazan odstotek priporočenega dnevnega vnosa (PDV), ki ga dosežemo s stotimi grami določenega živila.