Z begunskim valom, ki je med vojno v BiH preplavil tudi Slovenijo, se je pojavil moj stari prijatelj ter dolgoletni sodelavec in sopotnik Mahmud Latifić. S tedaj še majhnim sinom Omarjem, ki je pozneje končal fakulteto in danes kot uspešen človek živi v Mariboru, kjer si je ustvaril tudi družino. Mahmud je sicer dokaj vsestranski človek: pokojnino si je zaslužil kot televizijski poročevalec (TV BiH), ob tem pa je bil tudi uspešen in nagrajen karikaturist, ilustrator in slikar. Poleg pregovornih kovčkov ali vrečk, s katerimi begunci pridejo v tujino, je Mahmudu uspelo s seboj prinesti tudi petnajst svojih likovnih del, tematsko v glavnem povezanih z Bosno njegove mladosti.
Toplo gostoljubje maroborskih likovnikov
V Mariboru so ga domačini lepo sprejeli, še posebno umetniki, kot so že nekaj časa pokojni Slavko Kores, Albin Lugarić in cela ekipa likovnikov, zbranih v Društvu likovnih umetnikov Maribor. Z enim od slikarjev je Latifić leta 1993 začel plesti trdno prijateljsko vez, ki traja še danes. Z Zoranom Ogrincem sta se spoznala na razstavi slik bosanskega avtorja, ki je bil v restavraciji Arte, ob pomoči njenih tedanjih lastnikov Petra Špacapana in Andreja Petana. Po tisti noči, ko sta se spoznala, je Latifić vsake toliko obiskal Ogrinca, ki je imel tedaj atelje v svoji družinski hiši v Radljah ob Dravi, ali pa je Ogrinc prihajal v Maribor. In skoraj vedno je svojemu kolegu v stiski nekaj prinesel, včasih platna, včasih barve.
Tam, kjer se družijo boemi.
Med svojimi obiski v Radljah smo spoznali tudi tamkajšnjo sceno - nekaj umetnikov, boemov in gostincev, denimo pokojnega Franca Mačka, v čigar piceriji je potekala še ena razstava Latifićevih slik in risb. In tedaj, pisalo se je leto 1994, ko vojni drami še ni bilo videti konca, je Maček dejal: "Ko se pri vas konča vojna, bomo šli vsi v Sarajevo." Želja je bila izrečena v veseli fazi opitosti, vendar ni bila pozabljena. In smo šli ... Kombi, nabasan s člani štajersko-koroške posadke, v prtljažniku pa zbirka slovenskih vin. V skladu z našo ljudsko "zapomni si in vrni" je tokrat razstavo, in to skupno, ki je potekala v galeriji pri znani sarajevski cerkvi sv. Antona, organiziral Latifić.
Sarajevo si je do leta 1998 že zacelilo zunanje rane, vanj se je vrnilo življenje v vsej svoji lepoti in sijaju, kot je bilo nekoč. Opaziti je že bilo invazijo turistov, ki postaja iz leta v leto večja. In če vprašate Sarajevčane, kdo so bili njihovi najpogostejši gostje nekoč in kdo so danes, skoraj vsi odgovorijo: "Slovenci!"
Krčma za boeme
Družba iz Slovenije se je tedaj v Sarajevu pošteno nazabavala, navdušena nad sprejemom, prisrčnimi domačini, bosanskimi specialitetami, glamuroznimi restavracijami. Ko sta se Zoran Ogrinc in Andrej Petan že nasitila sarajevskega sijaja, je Andrej svojega novega prijatelja, Sarajevčana, ki ga vsi poznajo pod vzdevkom Arap, vprašal: "Imate Sarajevčani kakšno krčmo, avtentično, domačo, kamor zahajajo boemi in znane mestne osebnosti?" "Joj, zdaj si me pa dobil," se je Arap razveselil vprašanja. "Jaz že vse življenje zahajam v take lokale. Dajmo, naj vas odpeljem v najbližjega."
Zoran je pozneje tako opisoval ta dogodek: "Vstopili smo v dokaj neugleden prostor, v njem so sedeli molčeči ljudje, natakarica je bila hladna in uradna ... Naročili smo pijačo in sedli na stole ob točilnem pultu. Ozračje je bilo nekako komorno. Medtem v kavarno vstopi tip, okoli vratu mu je visela debela, zlata verižica, skoraj do brade je bil potetoviran in na videz vsaj toliko močan kot borci iz ringa. Pozdravil nas je in vsi smo mu prijazno odzdravili. Stopil je do nas, videl Arapa in ga vprašal: 'Kdo so ti ljudje, Arap?' 'To so moji prijatelji Slovenci.' 'Slovenci?! Moji bratje! Dobrodošli.'
In potem so začele padati runde in pesmi in zgodbe ... V nekem trenutku sem rekel Andreju: 'Drejc, meni bi bilo najljubše, da bi mi tukaj verige dali na noge in ne bi šel tri dni stran od točilnega pulta.'
Tropinovec za slovo
Ko smo se po dveh dneh vrnili v Maribor, je Andrej Petan poklical Arapa. Ker smo bili vsi navdušeni in hvaležni, da je bil naš vodnik, smo ga nagradili in mu dali sto mark.
'O, Arap, evo, radi bi ti le sporočili, da smo prispeli. Kje si pa ti?'
'Joj, Andrej, ne sprašuj. Saj veš, da ste mi pustili sto mark, to pa je sto kozarčkov tropinovca. Še kar se nisem odpravil domov.'"
Arap je še vedno vitalni boem. Franc Maček, njegov pobratim po veseli filozofiji in odnosu do življenja, si je z boemščino nedvomno skrajšal življenje. Umrl je pred dvema letoma. Zoran Ogrinc še vedno neguje prijateljstvo z Latifićem. Andrej Petan prav tako. Načrtujejo, da se bomo po dvajsetih letih znova odšli družit v Sarajevo - dobimo se septembra 2024. Sladkali se bomo s spomini, a tudi z novimi veselimi doživetji. V Sarajevu jih preprosto ne more zmanjkati.
