Filozofski esej ni ravno tiste vrste besedilo, ki bi ga vsakdo z veseljem vzel v roke in prebral avtorjeve misli o bivanju, življenju, rojstvu in smrti, begu pred realnostjo, spopadu zgodovine in prihodnosti - skratka o temah, o katerih ljudje razmišljajo, pa si jih pogosto ne upajo izreči. Igralec Simon Šerbinek in režiser Matjaž Latin, ustvarjalca monopredstave Krhkost, ki je nastala po istoimenskem filozofskem eseju francoskega pisca Jean-Clauda Carrièra, sta se lotila tega svojevrstnega podviga: izbrala sta najpomembnejše, najbolj aktualne odstavke Carrièrovega 234 strani dolgega eseja v knjižni obliki in jih na 15 straneh wordovega dokumenta sestavila v celoto, ki gledalca vodi skozi življenjske resnice tako, da v predstavi vsakdo najde misli, s katerimi se lahko identificira, ki nagovorijo njegove izkušnje, razmišljanja in strahove brez pridiganja in moraliziranja. Ali kot se je izrazil eden od gledalcev: "Vse to sem že nekako vedel, pa si nisem vzel časa, da bi o tem razmišljal."

Monopredstava sicer ni uveljavljena žanrska oznaka, ampak ker je treba nekako nagovoriti gledalce, sta se Latin in Šerbinek odločila za izraz, ki dogajanje na odru še najbolj natančno definira. Mono, ker je za enega igralca, in predstava, ker ni ne drama ne komedija, vseeno pa interpretacija na več mestih presega golo podajanje besedila. "Ne gre za dramsko formo, temveč za esej, v katerem bi lahko zaznali tudi biografske poteze," pravi Matjaž Latin. "Na internih predpremierah sva dobila celo namig, da je to performativno predavanje, čeprav gre za podajanje esejistične literature konkretnega človeka. Simonu sem pred začetkom študija predlagal, da bom poslušal njegovo interpretacijo in ga malo usmerjal. Zanimalo me je, koliko je prostora, da Simon čim bolj naravno, brez balasta podaja besedilo, kje pa lahko preide na področje, ki ga obvlada samo nekdo z igralskimi sposobnostmi. Igralska interpretacija namreč ni enaka, kot če se nekdo na pamet nauči besedilo in ga zdrdra. Med vajami so se začele odpirati možnosti, da besedilu doda več čustvenega naboja."

"Večina izvajalcev monodram pravi, da gre za obračun s samim seboj, da igralec na neki točki ustvarjanja skuša obračunati s svojim dotedanjim življenjem," pa doda Šerbinek, ki meni, da je oznaka monopredstava kar ustrezna, saj se sam predstavi. "Spodbudilo me je, da skušam esej podati skozi osebno izkušnjo, svoje razmišljanje in vprašanja, ki si jih zastavljam. O tem naj bi se konec koncev spraševali vsi umetniki, njihovo delo ne sme biti omejeno na (samo)promocijo. Če hočeš prodreti do gledalcev, moraš vključiti tudi lastno osebnost, sicer si sam sebi namen," je prepričan igralec. Njegova iskrenost, ko podaja Carrièrove misli o človekovi krhkosti, minljivosti, o na videz samoumevnih in vsakdanjih temah, je tako pristna, da jih marsikdo razume kot Šerbinkove lastne izpovedi. "Ni se nama zdelo potrebno vpletati Simonove osebne zgodbe, čeprav je ena od gledalk o predstavi pripomnila, da je pričakovala prav to. Skozi filter Simonove izkušnje in skozi besede Jean-Clauda Carrièra razmišljamo o sebi, o vseh nas. Tako damo več možnosti gledalcem, da se identificirajo z več platmi, najdejo v zgodbi lastne izkušnje, lastna doživetja," pojasnjuje režiser. Latin je opravil tudi zahtevno dramaturško delo povezovanja odstavkov, ki jih je izbral Šerbinek, v smiselno celoto.

Esej je v francoskem izvirniku izšel leta 2006, leta 2014 ga je v samozaložbi izdala prevajalka Danica Geršak. Šerbinek je takrat lektoriral njen prevod in nanj opozoril Latina, velikega oboževalca Carrièrovega dela. "Esej sem prebral kmalu po izidu prevoda, a vse do lani nisem pomislil, da bi iz njega naredili predstavo. Ko mi je Simon omenil, da išče tekst, s katerim bi se umetniško izrazil, sem se spomnil nanj," Latin pojasnjuje izbiro besedila. Čeprav tekst odpira veliko moralnih vprašanj, ustvarjalci niso imeli želje po pokroviteljskem nagovarjanju gledalcev. Ponujajo pa jim možnost razmisleka o smislu in načinu človekovega bivanja. "S predstavo bi zlahka nagovorili dijake, študente, tudi ljudi v tretjem življenjskem obdobju, uprizoritvi bi dodali še pogovor s psihologom, sociologom ali podobnim strokovnjakom, ki bi znal odgovoriti na morebitna vprašanja gledalcev," je prepričan Šerbinek.

Si predstava v neodvisni produkciji, za katero stojita producentki Mateja Naberšnik in Tanja Kocman oziroma njuna produkcijska hiša Koma, lažje ali težje utira pot med gledalce, kot bi si jo pod okriljem uveljavljene institucije? "Tudi institucionalne produkcije se med seboj razlikujejo," pravi Latin, "odvisno je od tega, kakšen tip projekta delaš, kako zahtevna je produkcija in kako te naročnik oziroma producent kot ustvarjalca obravnava. Naša predstava ne zahteva veliko sredstev, lotila sva se je brez finančnega vložka, po načelu: kar bo, pač bo. Toda kljub temu je pomoč producentk več kot dobrodošla." Šerbinek doda, da bolj osebni angažma zahteva več medsebojnega dogovarjanja, usklajevanja, vpletenosti v vse podrobnosti izvedbe, od pridobivanja sredstev do kreativnega ustvarjanja. Je pa taka produkcijsko nezahtevna predstava bolj prilagodljiva, izvesti jo je mogoče praktično kjerkoli in za kogarkoli. "Carrière ne uporablja zapletene skladnje in prispodob, ne uporablja nerazumljivega jezika umetnosti, ampak se lahko s tem besedilom vsi identificiramo," pravi Šerbinek. "Ali kot je dejal eden od gledalcev: 'Zdaj pa vem, kako moram živeti do smrti, in me ni več strah.'"