Sedenje na Markovem trgu je za turiste, ki jih je v Benetkah letno kar 28 milijonov, drago, toda krmljenje golobov, ki jih je kar 130 tisoč, je, ker je kaznivo, še dražje. A sonce je nizko, voda pa visoko, zato se pozimi med kanali bolj kot s turisti prerivaš z lesenimi odri, ki čakajo naslednjo poplavo. Toda tako je le, dokler križarka do Lida ne zakrije Giudecce in napolni palače Tedeschi, ki se do večera, ko kapitan v Margheri dvakrat zatrobi, iz najlepše evropske veleblagovnice spremeni v najdražji azijski šoping center. Ne želite si Benetk turistov, raje poiščite Benetke Benečanov!
Kar je bilo čez dan razprodano za štirimestne številke, ponoči, ko gondoljerji ugasnejo bluetooth za svoje arije, v saliti, ulici S. Moise, stane manj od bellinija v bližnjem Harryjevem baru. Takrat je čas, da ombra, kot Benečani pravijo svojemu kozarcu vina, neha iskati senco in najde še zadnje cichetije za dva grižljaja, ki so obloženi ostali od opoldanskega slikanja selfiejev, beneške maske v osvetljenih izložbah pa začnejo kazati pot domov, na enega od 117 otokov, med 177 kanali in več kot 398 mostovi, tistim Benečanom, ki so med dragimi najemninami in praznimi pritličji še ostali v mestu, ki se krivi in pogreza. In tistim turistom, ki v najlepši salon na svetu niso prišli zaradi najdražje kave v svojem življenju, skupinske slike z Rialtom in ogleda čisto vseh deset tisoč beneških znamenitosti, od tega 100 cerkva in 300 palač, temveč le zaradi pogleda, ko stopiš z vlaka na Santa Luciji in uzreš vodni živžav na Canal Grande.

Gondola pred vrati

Desno se po Fondamenta del Megio pride do Prirodoslovnega muzeja, levo pa po Calle Larga Rosa na Campo S. Giacomo dell’Orio. Dalje je čez Canal Grande sicer hitreje prek Ponte degli Scalzi, a je boljše čez Santa Croce in prek Ponte della Costituzione, ker je na Campo dei Tolentini majhen bakaro Da Lele, ki ga je le za vogal hiše, a stane ombra pod streho dveh kvadratnih metrov in nebom celega trga le 60 centov, cichetiji po evro pa so pravi sendviči, med katerimi gredo najhitreje tisti s porchetto.

Mesto, ki umira

Benečani si cen med svetim Markom in Rialtom ne morejo privoščiti, ne v lokalih in ne v stanovanjih, zato v turističnih Benetkah le delajo, v svojih pa bivajo.
Turisti pa si privoščijo, na primer v Da Fiore (1 Michelinova zvezdica) kosilce za 39 evrov, ker ne redi, saj za ta denar dobiš ocvrto ”malo mešano” (malo lignjev in škampov ter precej zelenjave) ter limonov sorbet, ali pa fantovščino, tako kot, na primer, George Clooney.

Rakci brez oklepov

Bakare so srčike teh benečanskih Benetk. Majhne ”zlate jame”, srčne, iskrene, stare, prijazne, avtentične. Giro de ombre se začne že dopoldan, od bacare do bacare, ker ob kozarčkih in grižljajčkih se rešuje svet, dela politika, dajejo goli, tukaj se vse ve in izve. Bogati in revni, beli in plavi ovratniki, nonne in študentje, ribiči in doktorji, gospodinje in brezposelni se v bakarah razlikujejo le po tem, da ima eden raje mesne, druga pa morske cichetije. Pa tudi to le zato, ker je bila včasih cucina povera morska, saj so vsi hoteli le meso, danes pa vsi hočejo na kruhkih morske bogomolke, v rižoti morske polže in v buzari škampe nostrane, tako da je museto iz ostankov salam, ki se kuha kar tri ure, le z gorčico.
Torej je treba začeti navsezgodaj. Ko ribiči v Rialtu s čolnov raztovarjajo ulov na stojnice, je v Castellu čas za zajtrk v slaščičarni M. le Bonifacio. Sosedin pes laja, ker mu ne da takoj velikega marmeladnega piškota. Policijski radio poziva na hitro akcijo, njegov lastnik pa se veselo pogovarja s slaščičarjem, ki zlaga v vitrino sadne rezine, mandljeve rogljiče, marcipanove kolačke, čokoladne mini kornete. Zidar z žlico v žepu debatira o sinočnjem nogometu s študentom umetnosti s flavto v nahrbtniku. In nihče se ne zmeni za turista, ki lomita beneščino v mestu, kjer vsi govorijo (tudi) angleško.
Ko je ulov zložen, mu prižgejo žaromete, da so vse ikre rdeče in vse oči svetleče. Gò so tako majhne ribe, da veljajo za hrano revežev, ki pa je danes redka in draga; nujne so za rižoto in ribjo juho; moeche, tudi moleche, so brez oklepov, zato so le dvakrat letno, spomladi aprila in maja, jeseni oktobra in novembra, ko se raki levijo, in se zato jejo s ”kožo in lasmi”, le malo pomokane in fritirane; schie, mlade kozice iz lagune, se jejo kar z lupino, ocvrte, posoljene, popoprane in iz roke; granseola, morski pajek, je najboljši od oktobra do decembra; baccala, ni iz lagune, temveč iz norveških konzerv; canestrelli so majhne Jakobove pokrovače; capelonghe, nožnice ali britvice, so najboljše surove, z limonovim sokom in olivnim oljem; folpetti so majhne hobotnice, calamaretti ali zattoletti so majhni lignji; vongole, lepotke so surove z limono ali v busari; caparosoli so majhne srčanke. Če pridete s hladilno skrinjo, pozimi do Slovenije ne bo težav, saj vlak s Santa Lucije vozi vsako uro. Avto pustite doma ali kje okrog Trsta, saj parkirnina v Benetkah stane toliko, kot da bi bil (avto) v postelji. Nato pa se lačni in žejni zapodite s tržnice levo in desno.

Giro de ombre

Pohod od kozarčka do kozarčka (Giro de ombre) se začne pri mostu Rialto. Nasproti krošnjarjev je Bancogiro, kjer poznavalci k cichetom s treviškim radičem in sicilijanskimi artičokami pijejo vina Klinec. Dalje se pride na zelenjavno tržnico, kjer je takoj na levi Merca tako majhna, da mora sijati sonce za ombro z mehurčki. Če je nato sprehod čez ribjo tržnico prenaporen, so čisto blizu tri okrepčevalnice. Do Mori je najstarejši bakaro v Benetkah, že od 1492., zato se lahko zgodi, da se pod bakrenimi lonci za polento ne uspeš pretolči do banca. To je pult, na katerem so cicheti med dražjimi, a je zato prosecco v kupah. Nasproti je All’ Arco, kjer je za pultom cela družina, na njem pa cela ribja tržnica. Malo dalje je tako ozka ulica, da jo najde malo kdo, zato je njena kantina Do Spade skrivni namig. Najditelj je nagrajen z lignji, sipicami in majhnimi hobotnicami v domači šalši.
Potem giro de ombre, ki v vsakem bakaru porabi za tri cichete in en kozarec vina okrog deset evrov, zahteva odločitev. Zmorete še? Levo ali desno?
Desno je Cannaregio, levo sta Dorsoduro in Santa Croce. V Cannaregiu, ki ima najširše ulice, je Al Timon za meso, Antica Mola pa za ribe. Naravnih vin, tudi slovenskih, ima največ Vino Vero, najmlajši vinski bar, pred katerim je vedno mladinska gneča, pa je Mezzopieno.
Levo se pride v kantino Del Vino gia Schiavi. Signora de Respinis dela 70 različnih cichetijev. Ob vinu za en evro so na crostinih bakalar na belo in rdeče, sardine s kislimi čebulicami, tunina s porom, panceta z regratom in olivami, meso rakovice s stebelno zeleno in rdečim poprom. Osteria Da Codroma je še bolj domačijska, opoldan upokojenci tukaj prebirajo časopis in srebajo fižolovo juho, babice pa na poti iz šole vnučke pripeljejo na čokoladno torto s hruško. Stoje so majhne pokrovače z limono, sede pa bigoli s čebulo in sardelami. Če je v Da Lele že zmanjkalo sendvičev, imajo zraven v Arcicchetti Bakaro še cichetije z lardom in balzamično kremo.
Ker smo siti in odžejani prišli že do avtobusne in za njo še železniške postaje, se je spet treba odločiti. Ostanemo še en dan ali se kmalu spet vrnemo?
Naslednjič bo, torej, treba še v Castello. Tam so v Osteria Al Portego sardele s kislo čebulo, rozinami in divjim koromačem stoje, sede pa morska rižota in zelenjavni pasticcio.
V CoVino sediš kar v kuhinji, v kateri kuhajo benečansko na moderen način. Oče lastnika je beneška vinska legenda Mauro Lorenzon iz Enoiteca Mascareta. Tja se gre opolnoči, torej na zadnji kozarček. Z domačini, ne s turisti.