Meni nigerijskega kuharja in nutricionista Mika Daya v kulinaričnem tovornjaku na Tržnici Koseze sestavlja ocvrti jam, gomolj, ki je glede na uporabo v kuhinji podoben krompirju in ga v Nigeriji pogosto gojijo. V nekaterih delih te zahodnoafriške države celo pravijo, da je jam hrana in da je hrana jam. Prav tako je na koseški tržnici v mobilni restavraciji Baobab mogoče jesti fufu, juho egusi, plantane in pekočo juho iz kozjega mesa, paprike, čebule in čilija, muškatnega oreška ter drugih začimb.
"Ponujam predvsem zahodnoafriško kuhinjo, jedi iz Nigerije in Gane. Prvi mesec, ko sem odprl restavracijo, je z menoj delala tudi kuharica iz Gane," pripoveduje Mike Dayo, ki sedaj vse kuha sam.
"Dobra hrana je neke vrste zdravilo, od tod ime moje restavracije."
Fufu, ki ga je pripravljal ravno ob našem obisku, je za Afriko značilno kuhano testo, narejeno iz različnih vrst moke. V Baobabu je iz moke jama. Juha egusi je prepoznavna nigerijska jed iz govedine in nesoljene posušene ribe ter zelenjave in začimb, zgoščena pa z zmletimi semeni melone. V ulični restavraciji je mogoče naročiti tudi mali temni nigerijski fižol, skuhan s paradižnikom, čebulo in začimbami, ki ga spremljajo ocvrta ali pečena posebna vrsta banan plantana, poleg tega pa lahko še piščančja krilca ali bedra, kuhana v začimbah in nato ocvrta. Za slovenski okus, kot pravi Dayo, je med jedmi, ki jih pripravlja, lahko zaradi pikantnosti morda nekoliko zahtevna juha iz kozjega mesa, zelenjave in čilija ter drugih začimb. Si jo pa ob vikendih, ko imajo več časa, v koseški restavraciji radi privoščijo "moji bratje in sestre iz Afrike", kot rojakom s celine, s katerimi sicer ni v krvnem sorodstvu, rad reče nigerijski kuhar. Kot še poudari, ostale jedi niso pekoče.
Domača hrana v navdih
"Hrano v Afriki zelo spoštujemo," o družbeni vlogi kulinarike pripoveduje Mike Dayo. Večinoma, kot še nadaljuje, "jemo iz velikega skupnega krožnika z rokami. Če pride kdo mimo, je tvoja dolžnost, da ga povabiš, da se ti pridruži pri obroku. Kar je v zahodnem svetu na neki način obratno, ko človeku, ki je med obrokom, le zaželiš dober tek."
Dayo, ki je imel pred leti skupaj s prijateljem, ki živi v Turčiji, afriško restavracijo v Istanbulu, se je začetnih korakov priprave hrane učil doma v Nigeriji. "Kuhala je predvsem mama, čeprav je občasno tudi oče kaj pripravil. Od njiju sem se naučil kuhati in se nato izpopolnil med izobraževanjem."
Ko kuha, na dan privrejo tudi spomini. "Mamine kuhinje nikoli ne pozabiš, kar mi tudi daje navdih," še o čustvenih in ustvarjalnih vidikih hrane pravi sogovornik.
Če je Mike Dayo pred leti zaradi dela veliko potoval med Ljubljano in Istanbulom, sedaj tedensko odhaja v Avstrijo ali Italijo, saj tam nakupuje sestavine za svojo restavracijo. V Sloveniji marsičesa afriškega namreč ni mogoče dobiti, čeprav recimo plantane, jam in drugo prodajajo v afriški trgovini Petit Afrique v Šiški. Domači odnos do hrane pa je vpletel tudi v ime restavracije. Baobab ali drevo opičjega kruhovca je "ime zdravilnega afriškega drevesa, ki pomaga pri različnih boleznih. V Afriki verjamemo, da če dobro ješ, je težko zboleti. Dobra hrana je torej neke vrste zdravilo, od tod ime moje restavracije." Z mobilno restavracijo pa sodeluje tudi na festivalih, kuhal je že v Kamniku na Kul petku in na ljubljanskem festivalu športa.