V NEDELJO

Iz dnevnika Leona Štuklja: Zadnje skrivnosti o legendarnem telovadcu

Branka Bezjak Branka Bezjak
13.11.2022
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Leon Štukelj in Franček Jauk v mariborskem Mestnem parku leta 1981
Osebni arhiv

Leon Štukelj, nedvomno ena najpomembnejših osebnosti v slovenski športni zgodovini, s šestimi osvojenimi olimpijskimi medaljami je še zmeraj naš najuspešnejši olimpionik, sicer pa ugleden pravnik, je imel poseben rokovnik. Sam je temu pravil beležnica, v katero je beležil svojih zadnjih dvajset let življenja. Na nekaj več kot 80 gosto spisanih straneh je zapisal datume in dogovore, kratke opise srečanj, dogodkov, potovanj in tudi vtise o vsem tem. Usnjeni rokovnik ima sedaj Franček Jauk, nekdanji športni novinar, ki je s Štukljem in njegovo družino skozi svoje delo stkal posebno vez.

"Beležnico mi je podarila Leonova hči Lidija, potem ko so bile vse njegove spominske dragocenosti prenesene v Dolenjski muzej Novo mesto. Lidija je, kot vemo, čakala leta dolgo, da bi se kdo iz Maribora zavzel za trajno hrambo očetove zapuščine, a ni bilo ustreznega odziva. Iz njegovega rojstnega Novega mesta je odmev bil in tako je njegova zapuščina sedaj tam. Nekaj rokopisnega gradiva je hči prenesla tudi v Pokrajinski arhiv Maribor, doma je zadržala le skromen rokovnik, ki ga je namenila meni," o tem, kako je beležka pristala v njegovi lasti, razlaga Jauk.

Sedaj bo na njeni podlagi nastala knjiga o Štuklju in obenem o turbulentnih časih, njegovih sodobnikih in sopotnikih. "Kar lep čas sem si rokovnik ogledoval in ga vračal v vitrino, sčasoma pa, ko se je spomin na Leona pri ljudeh vse bolj ohlajal, sem ga preučil. Idejo o razširitvi v knjižno obliko sem zaupal svojemu siceršnjemu svetovalcu Andreju Brvarju in tako zdaj počasi nastaja nova knjižna redkost, morda bi jo lahko poimenovali kar Zadnja skrivnost Leona Štuklja. Resnično s posebnimi občutki in radostjo v srcu se plazim skozi Leonovo tako posebno pisavo," dodaja.

Ne le da je bilo življenje Štuklja dolgo, ob mladostnih športnih dosežkih prepleteno tudi z marsikaterimi težkimi preizkušnjami, trpkimi doživetji. In seveda je srečeval najrazličnejše ljudi, o njih pa pisal različne pripombe, tudi pikre. "V beležnico je pisal tudi svoja spoznanja o marsikom in marsičem, pomisleke, ocene. Celo o literaturi, posebej pa o nekaterih ljudeh. In prav s temi beležkami sem se lahko - kot njegov najbližji novinarski znanec - seznanil s še nekaterimi globljimi nivoji njegove osebnosti," pravi o novih spoznanjih o svojem, lahko rečemo, prijatelju Štuklju, čeprav sam Jauk te besede ne uporablja.

Skrbno izpisano vsebino želi sedaj Jauk nadgraditi s pojasnili, razlagami, pričevanji ljudi, ki so Štuklja poznali in jih v beležnici tudi omenja, z doživetji in lastnimi spoznanji iz njegovega skupnega časa s Štukljem: "Ljudje, ki jih nagovarjam, se različno odzivajo, eni se čutijo z omembo počaščene, drugi reagirajo z vzhičenjem, ki pa mu tu in tam pri kom sledi tudi molk. Mnogih seveda več ni in tu ubiram stranska pota." Kot pokončnega moža, človeka visokih manir, tudi hudomušneža, ki se je znal pošaliti in ki se je veselil novih časov, politiko pa jemal z rezervo, ga je Jauk spoznaval za časa življenja, posebej pogosto sta se družila, ko sta pisala knjigo Prvih sto let, ki je izšla leta 1998.

Tako je Leon Štukelj popisoval svoj vsakdan.
Osebni arhiv

Prvič pa ga je Jauk obiskal že daljnega leta 1963, ko so ga še kot novinarja začetnika poslali, da z njim opravi pogovor. Toda teksta nato niso objavili, ker naj bi "Štukelj med vojno nekaj zabiksal". Štukelj je resda prek sokolskih bratov pravočasno spoznal vso tragiko ruske revolucije in se prav zato do komunistov med drugo svetovno vojno in po njej obnašal zadržano. To je plačal tako, da je bil zaprt, nato pomiloščen, a dobil je prepoved opravljanja sodniške službe. Dolga leta je tako vladal bolj ali manj javni molk, kar zadeva Leona Štuklja. Športne slave in veljave je bil deležen šele po osamosvojitvi Slovenije. Nato je enormno zanimanje zase zbudil na olimpijskih igrah v Atlanti leta 1996, kamor so ga povabili kot najstarejšega dobitnika olimpijske medalje. Ves čas je ostajal skromen in zadovoljen z življenjem, ki mu ni prizanašalo, Jauk pravi, da se je v kasnejših letih njunega znanstva pokazalo, da mu ni bilo lahko in da je breme vsega krivičnega nosil z večjo težavo, kakor si je kdo mislil.

V teh dneh sta kar dva datuma povezana s Štukljem. Tako obletnica smrti (8. november 1999) kakor rojstva (12. november 1898). Poslovil se je torej le nekaj dni, preden bi dopolnil 101 leto. Franček Jauk računa, da bi s svojim precej obsežnim delom lahko zaključil čez dobri dve leti, ko bo 25-letnica Štukljeve smrti. Ob tej priložnosti bi se ga lahko spomnilo tudi njegovo mesto. Maribor, kjer je preživel večji del svojega življenja.

"Okvir je postavljen, a me čaka še veliko zabavnih reči," še o pisanju in druženju z Leonom pravi Jauk, ki ima medtem sestavljenih že več kot 220 tipkanih strani. Ko bo končana, naj bi knjiga obsegala 300 strani in bila delno ilustrirana. S tem bo sočasno zapolnila (knjižno) praznino, ki jo čutijo Štukljevi občudovalci.

Želite dostop do Večerovih digitalnih vsebin?
Izberite digitalni paket po vaših željah in si zagotovite dostop do spletnih vsebin na vecer.com že za 1,49 €
Želim dostop

povezani prispevki

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta

Spletni portali družbe Večer mediji d.o.o. (vecer.com in podstrani) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh?