Saša Britovšek
Dolgo, skoraj predolgo o filmu ni smel govoriti. Najbolj mučno je bilo v zadnjih tednih pred svetovno premiero Oppenheimerja. Svet je čakal na zgodbo o nastanku atomske bombe, na zgodbo o fiziku, ki je nadziral njeno stvaritev, a dogovor molku je bil neizpodbiten. Pravzaprav njega ni motilo, saj itak ne mara intervjujev, če pa ne smeš govoriti, toliko bolje. Zdaj, točno pol leta po premieri in vseh svetovnih odzivih, je Oppenheimer najbolj nagrajen film na 81. podelitvi zlatih globusov. On, Cillian Murphy, pa dobitnik nagrade za najboljšo moško vlogo v filmu. Zdaj o filmu lahko govori na ves glas, a kdo ve, če so mu intervjuji kaj bolj prijetni.
Cillian Murphy je impresiven že kot pojava in težko ga pozabiš. Izklesana glava, močan obris čeljusti in ličnic, prosojne modre oči. Ne pozabiš ga zlahka. Ga pa Hollywood precej dolgo ni poznal, medtem ko je v Združenem kraljestvu in na Irskem že veljal za uveljavljenega kakovostnega igralca. Prepoznavnost mu je prinesla glavna vloga v šestih sezonah oziroma devetih letih zgodovinske krimi serije Peaky Blinders oziroma Birminghamske tolpe.
Ne igralec, rock zvezdnik bom!
Danes sedeminštiridesetletnik je odraščal kot najstarejši otrok v družini v slikovitem irskem mestu Cork, ki ga objemata kanala reke Lee. Njegov oče je bil državni uradnik, mati učiteljica francoščine, a vsi v družini so imeli radi glasbo in glasbene instrumente. Oče je veljal za osebo, ki lahko poprime za katerikoli instrument, njegov brat pa je bil že zelo zgodaj mojster na klavirju. V meščanski družini, kjer je bil iz generacije v generacijo priljubljen učiteljski poklic, ni manjkalo literature, saj so bile knjižne police vedno nabito polne, se je v enem od intervjujev, kjer ni mogel veliko povedati o Oppenheimerju, otroštva spominjal Murphy, ki je obiskoval zasebno šolo za dečke, kjer je dobil dobro osnovno izobrazbo, a je veljal za neposlušnega in bil pogosto kaznovan. Prvič je slast odrskih desk okusil v srednji šoli, saj se je veliko raje kot športnim priključeval umetniškim krogom. Tako ga je zvabilo lokalno neodvisno gledališče, da se je začel preizkušati na odru. No, sprva je kljub spodbujanju mentorja vztrajal, da se bo posvetil karieri rokerske zvezde. V zgodnjih dvajsetih je namreč pel in igral kitaro v različnih bendih, ki so se zgledovali po zasedbi The Beatles ali Franku Zappi. A zaradi kopice ogledov odličnih gledaliških predstav in nekaj bežnih sodelovanj v teatru je svoje želje za prihodnost usmeril v dramsko igro. Da je na njem nekaj misterioznega in nekaj privlačnega, kar takoj vzbudi pozornost, je o njegovi igri in prezenci povedal že Enda Walsh, Murphyjev prvi mentor, irski scenarist in vsestranski gledališčnik. Mladi modrooki igralec je s svojo nonšalantnostjo osvajal gledališko publiko. "Kot bi ne imel česa izgubiti, se je sproščeno loteval igre," je pojasnil Walsh.
Christopher Nolan je popolni režiser
Leta 2001 se je prvič pojavil na filmskem platnu v neodvisnem filmu On the edge. Prvo pomembnejšo vlogo pa je odigral ob rojaku Colinu Farellu v donosni črni komediji Intermission. Nemalokrat kasneje so ga označili za naslednika Farella, a njegova mirna osebnost in graciozni videz nista bila zares primerljiva z radoživim ter vzkipljivim kolegom. Njegova filmska kariera se je strmo dvigala, a z režiserjem Christopherjem Nolanom je v manjši vlogi prvič sodeloval v Vzponu viteza teme. Delo sta nadaljevala tudi v filmskih uspešnicah Inception (2010) in Dunkirk (2017). Hvaležen za pomembne mejnike v karieri, Murphy rad označi Nolana za popolnega režiserja.
Za vlogo v Oppenheimerju ga je poklicala Nolanova žena, producentka Emma Thomas. Njen življenjski sopotnik, slavni režiser, namreč nima ne telefona ne računalnika oziroma e-pošte. Po pozdravu je slušalko predala možu, ta pa je Cillianu povedal, da bi si ga želel v "tej novi stvari", ki jo dela. Tako je pred časom pripovedoval v intervjuju za The Guardian. Tudi to, da je za vlogo moral izgubiti nekaj kilogramov, oblikovati znanstvenikovo silhueto s klobukom, izklesanimi ličnicami in pipo. Pred začetkom snemanja je izzival svoje telo in preizkušal, kako malo lahko poje, da še vedno lahko normalno funkcionira. Koliko je med snemanjem kazala tehtnica, ni želel povedati, tudi ne, s kakšno dieto je to dosegel.
Tobak in martini sta ga pokopala
V času, ko o filmu ni smel govoriti, je novinarjem pripovedoval, kako je živel v času snemanja. Nolan je menda zelo hiter režiser - in ko delaš z njim, igralca prevzame silna hitrost. Tako je tudi on začel pozabljati na hrano in spanje. "Prestopil sem prag telesnih potreb, kjer se nisem ukvarjal s tem, ali in koliko spim, kaj šele s tem, koliko jem. Bil sem v stanju hiperaktivnosti. Tudi Oppenheimer je bil takšen - znanstvenik ni jedel, preživljal se je s cigaretami in pipo ter dvojnim martinijem, kar ga je leta 1967 pokopalo." Čeprav je na snemanju kadil zeliščne cigarete, je igralec odločen, da njegov naslednji lik ne bo kadilec.
Ekscentrični fizik je imel še veliko opredeljujočih značilnosti. Njegova specifična hoja, nepogrešljiv vokalni tik, režiserju se je zdela pomembna tudi njegova pričeska - in seveda glas. Murphy izpostavi kombinacijo lastnosti, s katero se je ukvarjal, ko je poosebljal ameriškega znanstvenika: "Ambicije, norosti, zablode, globoko sovraštvo do nacističnega režima ... Kaj je tega teoretičnega fizika prepričalo, da se je strinjal z eksperimentom, za katerega je vedel, da bi lahko izbrisal človeštvo? Moralno je plesal med dežnimi kapljami. Bil je kompleksen, protisloven, polemičen, intelektualno neverjetno privlačen in karizmatičen," je še povedal za The Guardian.
Fizikova morala je plesala med dežnimi kapljami.
Takšni kompleksni liki so Murphyju zelo všeč, saj v njih najde izziv in material, "meso" za igralsko delo. Tako najraje igra ljudi, ki ne sledijo tradicionalnemu transformativnemu loku pripovedovanja zgodb. Pravi, da to niso nujno zlikovci, čeprav jih je igral že kar nekaj, ampak posebneži v polnem pomenu besede. Prepričan je, da so zlobneži dobri, če so dobro napisani. Všeč mu je, da se scenarij lagodno razteza v vse kotičke človeškega stanja in v odtenke človeške duše. Sedeminštiridesetletni Irec je mojster portretiranja človeške notranjosti, kar lahko doseže brez besed. Zgolj fizično manifestira intenzivna človeška čustva, izžareva silovito energijo, upodablja moč.
Zlati večer za očeta atomske bombe
Na večer podelitve zlatih globusov je Cillian Murphy sedel v konkurenci izvrstnih igralskih kolegov, nominirancev za zlati globus za najboljšo moško glavno vlogo. To so bili Leonardo DiCaprio, Andrew Scott, Bradley Cooper, Colman Domingo in Barry Keoghan. In zlati globus gre Cillianu Murphyju, sta razglasili podeljevalki.
"Naj najprej vprašam, ali imam šminko na nosu? Naj kar ostane!" se je naprej pošalil. "Ko sem prvič stopil na snemalni set Christopherja Nolana, sem vedel, da gre za nekaj drugačnega. To sem začutil po stopnji strogosti, stopnji osredotočenosti, stopnji predanosti. V rokah me je imel režiser vizionar in veliki mojster. Zahvalil bi se mu - pa tudi Emmi (producentki, op. p.), da verjameta vame že dvajset let. Zahvaljujem se tudi kolegom nominirancem - ste legende, pa če ste Irci ali ne," je povedal med svojim kratkim govorom, ki so ga lahko slišali televizijski gledalci. Njegov nastop je bil sicer daljši, a so ga zaradi uporabe sočne besede na F v irski maniri cenzurirali. Dodal je namreč, da je "najsrečnejši jebeni človek na svetu" (I'm the luckiest fecking man alive). Zahvalil pa se je tudi ostalim članom filmske ekipe ter soigralcem, ki so ga prenašali in mu stali ob strani."
Zlati globus za najboljšo stransko moško vlogo je prejel njegov kolega Robert Downey Jr., ta pa se je ob dejstvu, da je film v blagajne prinesel 954 milijonov dolarjev, v svoji zahvali šaljivo vprašal: "Obsežna zgodba o etični dilemi jedrskega orožja zasluži eno milijardo dolarjev?!"
Film Oppenheimer je s podelitve odnesel kar pet nagrad. Ob omenjenih dveh igralskih zlatih globusih si je prislužil še naziv najboljšega dramskega filma, osvojil nagrado za najboljšo glasbo, Christopher Nolan pa je bil imenovan za najboljšega režiserja.
