
Najboljša slovenska judoistka Tina Trstenjak je ob tatamiju prijazna mlada dama, ki si vzame čas za pogovor - je pa res, da nima navade govoričiti. Menda nima prav rada intervjujev, ampak tokrat so jo prepričali v njenem klubu, ki se trudi širši javnosti predstaviti inkluzijo v športu. Ampak jasno - če smo že dobili priložnost za pogovor z dobitnico zlate in srebrne olimpijske medalje, smo jo izprašali tudi o malo bolj osebnih temah.
Prihajate iz Judo kluba Z'dežele Sankaku Celje, ki je med drugim tudi inkluzivni judo klub, saj spodbuja šport za vse in sprejema tudi osebe z intelektualno ali telesno oviranostjo in s težavami v duševnem zdravju. Kaj to pomeni?
Sama stika s člani inkluzivnega juda nimam, ker sem preveč vpeta v svoj profesionalni del, sem pa zelo vesela, da se del našega kluba posveča tudi tej obliki juda, da se to razvija in dogaja pri nas in ne smo pri nas - v Sloveniji imamo sedem klubov, ki imajo tudi inkluzivni judo.
Šport na splošno in še posebej borilni športi so nosilci filozofije medsebojnega spoštovanja in so zato primerno okolje za inkluzijo, za spodbujanje enakovredne obravnave vseh športnikov, ne glede na njihove sposobnosti. Se vam zdi, da država in pristojne institucije naredijo dovolj za podporo inkluziji v športu?
Po mojem mnenju ne, se pa stanje izboljšuje in bi se vsekakor dalo še bolj pomagati.
Kaj pa vam osebno, vam država in institucije dajo dovolj podpore?
Meni osebno da, ker se je stanje malce izboljšalo, nagrade za olimpijske medalje so višje. Res sem vesela, da gre na bolje.

Ste veliko športno ime tudi v svetovnem merilu. Ali lahko s sponzorji kaj dodatno zaslužite? Je mogoče živeti na račun juda?
Na ta račun težko živiš, a se da. Ni pa judo nogomet ali košarka, torej so številke zaslužka veliko veliko manjše.
V okviru letošnjega ozaveščevalnega projekta o inkluziji v športu, ki ga izvajajo OKS, JZS in družba Mercator, je tudi vaš judo klub sodeloval z dobrodelnim nakupom otroške risbice in s tem prispeval k podpori inkluzivne vadbe v judo klubih. Vam je bila akcija všeč?
Vem, da smo mi kot klub kupovali te risbice, čeprav osebno pri tem nisem sodelovala. Risbice so bile res prisrčne.
Tudi vi kaj rišete?
Bolj malo, pravzaprav od osnovne šole naprej skoraj nič.
Lahko smo prijateljice
Na letošnjih, tokijskih olimpijskih igrah, kjer ste osvojili srebrno medaljo, je bil eden najlepših prizorov tisti, ko vas je tekmica in dobitnica zlate medalje, Francozinja Clarisse Agbegnenou, objela in vas dvignila v zrak. Sta uresničili željo, da se snideta v Sloveniji tudi po Tokiu?
Ne še, bo pa k nam prišla naslednje leto, saj sva v stikih in se dogovarjava za obisk.
Je prijateljstvo v športu mogoče, sploh med tekmicami? Postaja ferplej vse pomembnejši?
Mislim, da je možno. Tekmice smo na tatamiju ali na blazini, ko pa se trening ali tekma konča, smo prijateljice. Koronačas je po mojem mnenju pripomogel tudi k večjemu ferpleju.
Včasih je bil šport res bolj za zabavo, danes pa se vse vrti samo okoli tekmovanj - celo pri najmlajših …
Res ni več gesla "Ni važno zmagati, važno je sodelovati". Vse se usmerja v tekmovalnost, od športnikov se veliko pričakuje, a čut za spoštovanje drug drugega športniki vseeno imamo, ne sicer vsi, ampak kar nekaj nas pa je takih.
Ste med korono imeli treninge ves čas?
Dva meseca in pol sem kar živela v klubu, na Lopati pri Celju. Vsi, ki smo bili tam nastanjeni, smo se testirali in trenirali. Z družino in prijatelji sem lahko govorila samo po telefonu. Ko imaš neki cilj pred seboj, veš, da je to to. Šport je bil takrat, v teh dveh mesecih in pol, res vse moje življenje, čeprav je to tako ali tako .... Z leti sem se tega navadila, čeprav ni bilo vedno lahko.
Ste imeli kot najstnica kakšne krize, ko vas je zamikalo, da bi se tako kot vsi mladi predvsem zabavali? Ste se sploh kdaj že napili?
Ne. Teh težav nisem imela, ker sem vedela, kaj hočem. In ... v bistvu se ga nisem nikoli napila (nasmešek).
V Riu ste bili dobitnica zlate medalje, v Tokiu srebrne. Ste najboljša slovenska judoistka vseh časov. Kaj vam to pomeni? In kako gledate na kolege, ki namenjajo športu verjetno ravno toliko truda, a nimajo takih rezultatov? Ali to pripelje do frustracij?
Eno je trening - treniramo vsi, tudi v tujini -, drugo pa je, kako ti živiš in kako se podrejaš športu. Ko recimo delaš za olimpijsko medaljo, mora to biti tvoj svet. Drugega ni. A sama na tej poti ne bi mogla doseči ničesar! Čeprav je judo individualni šport, brez ekipe ne bi mogla narediti ničesar, ker potrebuješ partnerja na treningu - ne samo enega, več jih mora biti -, tako da so mi moji partnerji v klubu veliko pomagali in vedo, da sem jim zelo hvaležna za to. Ne vem pa, ali je kdaj kdo čutil kaj zavisti, ker se z drugimi ljudmi in stvarmi ne obremenjujem. Zavisti vsekakor nisem opazila.
Kolajn ne štejem
Ste kot najboljša judoistka kdaj malo polni sami sebe? Seveda vam ne bi zamerili …
Tisti, ki me poznajo, bodo rekli, da sem še preveč skromna. Svojih dosežkov se bom verjetno v celoti zavedala šele, ko bom imela čas za to, torej ko bo konec tekmovalne kariere.
Kje imate spravljene medalje? Koliko jih je?
Imam sedem evropskih, štiri svetovne in dve olimpijski medalji, nikoli pa nisem preštela vseh svojih medalj. Imam jih v sobi v vitrini, pomembnejše pa na steni. Najbolj pri srcu mi je vsekakor zlata olimpijska medalja.

Kaj vas žene naprej? Ste recimo po prvi olimpijski medalji vsaj za hip izgubili motivacijo?
Ne, z njo nisem imela težav. Vedno je mogoče stvari še izboljšati oziroma ponoviti. Vsekakor sem ponosna na dva finala na dvojih zaporednih olimpijskih igrah. To je ogromen uspeh.
Po osvojitvi srebrne medalje ste povedali, da je za vami težko obdobje, leto dni daljši olimpijski cikel, omenili ste celo, da je vaše telo drugačno, da ste starejši. Kako je vse to vplivalo na priprave in kako še bo? Pri tako vrhunskih rezultatih verjetno šteje vsaka podrobnost.
Logično je, da ne morem trenirati tako, kot sem pri dvajsetih. Telo je pač že utrujeno, tako da so morali biti treningi drugačni. Treninge pripravlja moj trener Marjan Fabjan, ki je očitno že vedel, kako in kaj. Težko pa odgovorim na vprašanje, kako še bo. Tako ali tako pa sam čutiš, kdaj bo napočil čas za odhod.
Največjim talentom se običajno ne ljubi trenirati
Kaj pa je prednost starejšega tekmovalca?
Izkušnje, ki res veliko pomenijo. Včasih se zmaga samo zaradi njih.
Kako čutite telo, ko se zbudite na navaden dan? Vas že zjutraj kaj boli?
Odvisno od tega, kakšni so treningi. Včasih me boli, včasih ne. K sreči v karieri nisem imela nikoli nobene večje poškodbe. Pravilen trening je izjemno pomemben.
Ali sta trening in disciplina pomembnejša od naravne danosti?
Ja. Največjim talentom se običajno ne ljubi trenirati. Zase lahko rečem, da pri judu sploh nisem bila kakšen poseben talent …
V Tokiu ste bili brez telefona. Je to vaša običajna praksa na velikih tekmovanjih in zakaj je tako?
Da, to je običajna praksa. V klubu imamo tudi nenapisano pravilo, da na priprave in tekmovanja ne nosimo s seboj telefonov in drugih naprav, ki so povezljive z internetom. Tega pri drugih tekmovalcih ne opažam. Moji bližnji so tega, da nismo v stikih, vajeni, ker je tako že od malega. Ko si brez teh naprav, ne samo da je manj stresa, tudi skoncentriraš se lažje.

Vaš trener Marjan Fabjan razmišlja o odhodu. Kako bi to, če do tega res pride, vplivalo na vas?
O tem se nisva še nič pogovarjala, se bi pa v tem primeru gotovo vse dogovorila, da bi stvari tekle dalje. Nanj se vedno lahko zanesem.
Kakšen odnos imate s trenerjem? Je on oseba, ki vam je najbližje?
Drug drugemu zelo zaupava. Z njim sem več časa kot s svojo družino. To verjetno vse pove.
Nedelja na kavču
Koliko časa na dan trenirate? Ali se s športom ukvarjate tudi, ko ste na dopustu?
Trening imam zjutraj in popoldne po dve uri. V ciklu od enih do drugih olimpijskih iger ni skoraj nič dopusta, sem pa po Tokiu imela daljši dopust, kar ne pomeni, da se s športom nisem ukvarjala - le drugi športi so to bili. Brez športa skoraj ne bi mogla biti, je pa tudi res, da sem ob nedeljah prosta.
Vas torej v nedeljo lahko najdemo na kavču?
Se zna zgoditi, ja (smeh).
Z judom se ukvarjate že skoraj četrt stoletja. Zakaj ste se odločili za ta šport?
Po naključju, saj sem trenirala tudi druge športe. Ko sem se morala odločiti za enega, je prevladal judo, ker smo se veliko naučili skozi igro, treningi so bili vseskozi zanimivi. Verjetno bi bilo torej drugače, če bi imela druge trenerje, ki nas ne bi znali tako pritegniti.
Kje se vidite čez deset let? Morda v trenerstvu? Boste ostali povezani z judom ali zajadrali v povsem druge vode?
Težko vprašanje. Ne razmišljam vnaprej. Vsekakor bom ostala v športu.
Inkluzivni judo za vse
Začetki inkluzije v Judo klubu Z'dežele Sankaku Celje segajo že približno 15 let nazaj, ko je skupina iz Centra za varstvo in delo Golovec Celje obiskovala treninge juda pod vodstvom trenerke Simone Lotrič. Glede na velik interes mladostnikov in otrok s posebnimi potrebami za judo pa je pred petimi leti s pomočjo Marjana Fabjana in ostalih trenerjev skupin po Sloveniji nastala inkluzivna skupina v Judo klubu Z'dežele Sankaku Celje pod vodstvom Timoteja Verdela.
Inkluzivni judo pomeni judo za otroke, mladostnike in odrasle z intelektualno ali telesno oviranostjo in s težavami v duševnem zdravju. Pomeni torej enake možnosti za vse judoiste, ne glede na različne sposobnosti posameznika. Pri inkluziji gre predvsem za enakovredno obravnavo različnih programov in športnikov. Zato imajo prilagojeno vadbo, ki jim omogoča treniranje in spoznavanje juda. V prvi vrsti lahko pričakujejo, da bodo spoznali etične vrline športa, ki temeljijo na spoštovanju, medsebojni pomoči, pripadnosti skupini, in osnove juda. Nato se vadba malo individualno prilagaja posameznikovim željam. Pri nekaterih je poudarek na razvoju gibalno motoričnih sposobnosti, drugim je bistvo treniranja druženje, zabava. Se pa redno udeležujejo tudi tekmovanj, tako domačih kot mednarodnih. Ključ uspešnega inkluzivnega programa je trener oziroma trenerka s srcem.
Verdel srčnost opaža na vsakem treningu. Povezanost članov inkluzivne skupine, veselje ob prihodih na trening, dobro voljo med treningi. "Predvsem pa se kaže, da si medsebojno pomagajo, upoštevajo načela spoštovanja in medsebojne pomoči, ki se jih na treningih učimo, ter jih uporabljajo tudi izven telovadnice," pravi.
Ključni izzivi inkluzivnih judo klubov so ozaveščanje o pomembnosti inkluzije v športu in na splošno inkluzije v judu, ker marsikdo vidi judo kot borilni šport in ne filozofijo športa in pozitivni vpliv vadbe juda na ljudi z motnjami v duševnem in gibalnem razvoju. "Podpora donatorjev, sponzorjev in dobrodelnih akcij, kot je bila Vključeni v življenje, je zelo pomembna z vidika prepoznavnosti, kako pomemben dejavnik je šport pri vključevanju športnikov z raznolikimi sposobnostmi v običajne športne sredine in na splošno v družbo," je sklenil Verdel.
Kaj pa ljubezen, partnerski, prijateljski odnosi? Ste obdani z ljudmi, ki razumejo vašo predanost judu? Ali pa to sem ter tja povzroča kakšna trenja?
Vsi se morajo oziroma moramo prilagoditi. Sama imam malo časa, zato se potrudim, da z najbližjimi skupni čas preživim čim bolj kakovostno.
Kaj je tisto, kar se vam zdi, da ste za uspeh najbolj žrtvovali?
Vsa ta žrtvovanja so bila z namenom, s ciljem osvojiti olimpijsko medaljo. Vendar na to ne smeš gledati kot na žrtev. Je pa res, da gredo določene stvari mimo tebe.
Rekli ste, da se niste zabavali, da se ga niste nikoli napili. Bosta zabava in recimo ples nekaj, kar boste nadoknadili, ko boste profesionalno kariero obesili na klin?
Mogoče pa bom, a te stvari res lahko počakajo. Še vedno to lahko počnem pri petintridesetih.
Kaj vam je judo dal? Bi bili brez njega drugačen človek?
Zagotovo bi bila drugačna. Judo me je naučil vztrajnosti, discipline, morda mi je dal samozavest. Zaradi njega sem tak človek, kakršen sem.
Ali ste judo kdaj uporabili, da ste nalomili koga, ki vam je šel na živce?
Ne, ker se me vsi bojijo (smeh).