(INTERVJU) Predsednica Združenja za MOČ pomaga žrtvam spolnega nasilja: Vsak ima moč, da zaživi polno življenje

Združenje za MOČ, ki pomaga žrtvam spolnega nasilja, bo konec meseca s prireditvijo v Cankarjevemu domu obeležilo 30 let delovanja. Pred nekaj meseci je predsedovanje združenju prevzela Jerneja Munc, ki je tam že več let strokovna delavka, pred tem pa je sodelovala tudi z mladinskimi centri in imela osebna svetovanja. Z Jernejo smo se pogovarjali o tem, kaj vse je spolno nasilje, kako pomagajo žrtvam do okrevanja in s kakšnimi izzivi se soočajo.

Kako ste se kot profesorica likovne umetnosti sploh znašli v psihosocialnem svetovanju?

Že v času študija sem bila aktivna kot prostovoljka v programih za mlade (Bus veselja, mladinski center) pri Skali (Zavod Salesianum). Kasneje sem se tam zaposlila kot vodja mladinskega centra. Program organizacije je s področja socialnega varstva in mladi, ki so prihajali tja, so izhajali iz zelo ranljivih okolij, mnogi z izkušnjo nasilja. Delo z njimi me je zelo pritegnilo in moja poklicna pot je šla v to smer, kasneje sem se posvetila še individualnemu svetovanju, pa zagovorništvu na področju socialnega varstva v zasebni svetovalnici, saj sem opravila tudi strokovni izpit na področju socialnega varstva. Veliko sem delala z mladimi, ki so imeli težave s samopoškodbenim, samomorilnim vedenjem. Zdi se mi, da lahko z njimi vzpostavim stik, da jih vidim, predvsem pa sem v tem našla veselje. Zagotovo sem bolj nadarjena za pomoč z umetnostjo kot za likovno ustvarjanje in tukaj sem se našla.

Še kaj slikate, spremljate likovno umetnost?

Občasno še ustvarjam, zelo rada imam tudi glino, ampak mi za kaj več zmanjkuje časa. Je pa umetnost ena mojih ljubezni. Stik z njo se mi zdi ena najpomembnejših stvari za ohranjanje lastnega duševnega zdravja in v mislih imam vse zvrsti umetnosti.

Pa saj ste tudi praktik ekspresivne art terapije. Torej je umetnost zdravilna?

Zagotovo. Umetnost je način izražanja in skozi umetnost se lahko izraža vsak. Včasih kdo občutkov ne more izraziti z besedami, preko kreativnih tehnik gre lažje. Hitreje tudi pride v stik z občutki ali z nezavednimi vsebinami. Vsakič znova me preseneti, do kakšnih odgovorov, uvidov lahko človek pride na ta način. Še vedno pa je najpomembnejši način v svetovalnem procesu pogovor. Nekateri tudi ne želijo delati na ta način in tukaj vedno sledim potrebam uporabnice, uporabnika.

Letos ste postali predsednica Združenja za MOČ, pri katerem ste sicer že dalj časa svetovalka. Kaj vam pomeni ta funkcija?

Čutim se počaščeno, da so mi zaupali to vlogo, je pa to po drugi strani velika odgovornost, ki je ne bi zmogla brez ekipe izjemnih sodelavk, ki so visoko strokovne in zelo predane delu. Vse večje odločitve sprejemamo timsko in to je ključno pri delu na tako občutljivem področju. Veliko srečo imam, da delam v takem okolju.

Kakšno je poslanstvo vašega združenja?

Naše osnovno poslanstvo je zagotavljati celostno psihosocialno pomoč ljudem z izkušnjo spolnega nasilja in drugih oblik nasilja. Verjamemo, da vsak v sebi skriva moč, da lahko zaživi polno, kvalitetno življenje, ne glede na to, kako hude preizkušnje so ga v življenju doletele.

Potlačitev ni rešitev

Všeč mi je, da imate ime Združenje za MOČ, saj se mi zdi zelo pomembno, da žrtve dobijo nazaj svojo moč … Ampak verjetno je pot do tja dolga?

Spolna zloraba, spolno nasilje puščata zelo hude posledice na mnogih področjih človekovega življenja in prizadete zelo zaznamujeta. Mnogokrat jim drugi rečejo, naj ne mislijo na to, naj že pozabijo. Velikokrat se ravno to, da pozabijo, tudi zgodi. Še posebej tedaj, ko se zloraba zgodi v otroštvu, pride do potlačitve in se oseba ničesar ne spomni. Vseeno pa ta izkušnja vpliva na njeno funkcioniranje, tudi če nima dostopa do spominov. Kljub temu - okrevanje je možno. Kako dolga bo ta pot, je spet odvisno od zelo različnih dejavnikov in se razlikuje od človeka do človeka.

Je v primeru, da je oseba na zlorabo res pozabila, to sploh treba vleči na plano, se soočati s tem?

Nikakor ne na silo in dokler za to ne ve, ni mogoče ničesar narediti. Običajno pa je tako, da travma kliče po razrešitvi in različni sprožilci lahko te spomine "potegnejo ven". Ljudje se zlorabe iz otroštva pogosto začnejo spominjati, ko dobijo svoje otroke ali ko njihovi otroci pridejo v starost, pri kateri se jim je zgodila zloraba. Takrat je pomembno, da tega ne ignorirajo in poiščejo podporo.

Kako pa se okreva po hudi travmi? Verjetno je okrevanje različno - odvisno od osebnostnih lastnosti in tudi od podpore bližnjih?

Že na to, kako hude bodo posledice, vpliva, v kakšnem okolju se je oseba znašla po spolnem nasilju. Je bilo to okolje podporno, so ji bližnji verjeli, kakšna sporočila je dobivala? Opažamo, da zanikanje, dvom, minimaliziranje spolne zlorabe ali spolnega nasilja osebo še dodatno zaznamujejo. Enako je s procesom okrevanja. Kadar je oseba v podpornem okolju, je to lažje, kot če ostaja sama ali se mora spopadati še z očitki in zanikanjem drugih. Pri nas uporabnicam verjamemo in jih ne obsojamo. Proces okrevanja je zelo individualen, težko na splošno rečem, koliko časa traja. Pogosto imajo osebe občutek, da je z njimi nekaj narobe, doživljajo veliko občutkov sramu, gnusa, jeze, pogosto se krivijo za to, kar se jim je zgodilo, spopadajo se z različnimi težavami z duševnim zdravjem.

Kakšen je torej postopek okrevanja pod vašim vodstvom?         

Ko se oseba vključi v psihosocialno svetovanje, najprej vzpostavimo občutek varnosti in zaupanja. Potem je pomembno zavedanje, da z njo ni nič narobe, da je to, kar doživlja, normalen odziv na hudo travmo, ki se ji je zgodila. Damo ji prostor, da lahko pride v stik s tem, kar občuti, in potem to tudi izrazi.

S kakšnimi izzivi se pri tem soočate?

Osebe, ki so doživele spolno nasilje, imajo pogosto porušen občutek za meje. Ne znajo postaviti lastnih mej ali prestopajo meje drugih. Imajo občutek, da so potrebe drugih bolj pomembne kot njihove. Za okrevanje je izjemnega pomena zavedanje, kaj meje sploh so, da lahko rečejo ne in hkrati slišijo, ko druge osebe postavijo meje. Mnogokrat zloraba preplavi vsa področja funkcioniranja. Skozi svetovalni proces poskušamo to preseči in odkriti, kaj vse je še možno. Kadar so potrebe drugih bolj pomembne, je lahko odrezan stik s tem, kaj si oseba želi v življenju, kaj jo veseli, da lahko sledi svojim zanimanjem. Zato ima tukaj priložnost priti v stik s tem, kaj si želi, katere spremembe želi doseči in skozi to lahko začuti tudi lastno moč.

Mogoče pa pretiravam, sem preveč občutljiva

Že Cankarjeva mati je nekakšen arhetip žrtvovanja, zato se mi zdi, da je pri Slovenkah pogosta vloga žrtve. Jo take travme še bolj poudarijo?

Ženske vsekakor lažje priznajo, da so bile žrtve. Pogosteje lahko tudi ostajajo v vlogi žrtve, ker je to še vedno družbeno sprejemljivo. Seveda na to vpliva spolno nasilje, ker posega na mnoga področja - od vzpostavljanja odnosov in spolnosti do duševnega zdravja - in je potrebnega veliko truda, da oseba iz te vloge izstopi. Po drugi strani je zelo močno tudi zanikanje in dolgo lahko traja, da si oseba sploh prizna, da je bila žrtev spolnega nasilja. Še posebej če se je spolno nasilje zgodilo v odrasli dobi. Tukaj ima velik vpliv manipulacija storilcev, da si je žrtev v bistvu to sama želela ali je sama napeljevala k temu, da je pristala na to, kar se je zgodilo. Tedaj osebe pogosto pravijo, "pa saj se mi ni nič takega zgodilo, mogoče pa pretiravam, sem preveč občutljiva". In točno to je tisto, kar storilci želijo, da žrtve mislijo.

Pričakovali bi, da je z odraslimi ženskami težje manipulirati kot z otroki. A očitno ni čisto tako.

Nihče ni imun na nasilje, torej tudi na manipulacijo ne. Gre za zelo prefinjene načine, ko storilci pogosto izkoristijo in zlorabijo žrtvino ranljivost. To je še posebej pogosto, kadar se zloraba dogaja v partnerskem odnosu, kadar je storilec žrtvi všeč in je mogoče celo zaljubljena vanj. Običajno imajo ljudje predstavo, da je spolno nasilje vedno brutalno, vendar zelo pogosto to ni res.

Kaj pa moški? So lahko tudi oni žrtve spolnega nasilja?

Seveda, a je še vedno močno prisoten stereotip, da so samo šibki moški žrtve, da se jim, če bi bili pravi moški, to ne bi zgodilo. Zato moški težje spregovorijo o zlorabi, ki se jim je zgodila, in še težje priznajo, da so bili žrtve.

Kako pogosto pa so moški žrtve? Imate veliko takih primerov?

Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) je vsak sedmi deček žrtev spolne zlorabe, kar velja tudi za Slovenijo. Spolno nasilje lahko doživijo tudi fantje in odrasli moški. Na nas se žal obračajo bistveno redkeje kot ženske ravno zaradi prepričanja, da moški svoje ranljivosti, šibkosti ne sme pokazati. Težje se odločijo za pogovor in vključitev v svetovalni ali terapevtski proces.

Pa tudi poljubček ali objem teti

Kaj sploh danes je spolno nasilje?

Spolno nasilje je enako že od nekdaj. Se pa spreminja zavedanje, kaj vse je spolno nasilje. V preteklosti recimo nasilje do otrok in žensk sploh ni bilo obravnavano kot nasilje. Danes se vsi strinjamo, da je posilstvo ali fizična spolna zloraba otrok nedopustna. Še vedno pa težje prepoznavamo nekontaktne oblike nasilja, na primer nadlegovanje, verbalno nasilje (komentiranje videza, namigovanje, žaljenje, grožnje), pošiljanje sporočil s spolno vsebino, čeprav si oseba tega ne želi ali je mladoletna; tudi pošiljanje fotografij spolnih organov, razkazovanje, vdiranje v kopalnico ali v sobo, ko se oseba preoblači, tušira, umiva. Mnogi odrasli še vedno težko dopuščajo, da imajo tudi otroci pravico reči ne, da imajo tudi otroci pravico do telesne integritete. Pogosto se otroke sili v kontakt, dotik z odraslimi, da na primer poljubijo ali objamejo teto, ki je na obisku, čeprav jim ni do tega. Ne pravim, da je to spolna zloraba, je pa otrok, ki dobiva taka sporočila, veliko bolj ranljiv za zlorabo. Trenutno je v porastu tudi spletno nasilje, ki omogoča vedno nove načine zlorabe, še posebej ker omogoča anonimnost in ker je nadzor nad tem, kdo vse bo imel dostop, manjši. Zavedati se moramo, da tako kot fizične oblike spolnega nasilja tudi te oblike nasilja puščajo zelo globoke rane.

Je spolnega nasilja danes več kot nekoč?

Ne bi rekla, da ga je več. Se pa o njem več govori, kar morda vzbuja tak občutek. Zagotovo se pojavljajo nove oblike nasilja, ne bi pa rekla, da ga je več. In dobro je, da se o njem govori.

Kakšna je vaša napoved za prihodnost? Po eni strani res več govorimo o tem, tudi zaporne kazni za zvezdniške plenilce dokazujejo, da v družbi na tem področju ni tolerance, po drugi strani pa vse več narcisizma verjetno prinaša še več moških, ki svojih žensk ne bodo spustili stran.

Ne želim napovedovati prihodnosti. Je pa skrb vzbujajoče, da imajo predvsem na fante zelo velik vpliv razni vplivneži, ki so zelo sovražni do žensk, ki promovirajo tako imenovane tradicionalne vrednote, da je ženska tista, ki mora ustreči moškemu, da ženske sodijo v kuhinjo, da skrbijo za družino … Neodvisna ženska z jasnimi stališči ni zaželena. Po drugi strani pa so ljudje bolj ozaveščeni o tem, kaj je spolno nasilje in tudi kaj je privolitev v spolni odnos. Odrasli smo tisti, ki imamo vpliv na prihodnost, postavljamo njene temelje. Mi smo tisti, ki mladim sporočamo vrednote. Bojim se, da ta sporočila velikokrat niso ravno dobra.

O zdravi spolnosti se je treba pogovarjati

Kaj bi še lahko naredili za preventivo v družbi?

Na tem področju nas čaka še veliko dela. Spolno nasilje je zelo povezano s temami spolnosti na splošno, ki je še velik tabu. V šolah je malo vsebin na to temo in tudi v družbi ni veliko govora o tem. So starši, ki se zmorejo tudi z otroki pogovarjati o zdravi spolnosti, nikakor pa glede tega ni bilo veliko narejenega na sistemski ravni. Opažamo, da se v zadnjem času te vsebine čedalje bolj izriva. Po drugi strani lahko že zelo majhni otroci pridejo v stik z zelo nazorno pornografijo, da ne govorim o osnovnošolcih in srednješolcih, kar pomeni, da lahko dobijo zelo izkrivljen pogled na spolnost.

Kako bi torej morali otroke informirati o spolnosti?

Te teme bi morale biti prisotne že v predšolskem obdobju, seveda na način, prilagojen otrokovi stopnji razvoja. V tem obdobju to pomeni informiranje o telesnih mejah, o tem, kaj so dobri in slabi dotiki, pojasniti je treba pravilo spodnjega perila. Kasneje pa tudi teme o spolnosti in spolnem nasilju. Trenutno je to področje omejeno zgolj na delavnice, ki jih različne organizacije izvajamo glede na interes, ki ga pokažejo šole. Kaj je spolno nasilje, spolna zloraba, kako jo prepoznavati, kaj je travma - te tematike bi morale biti del izobraževalnega sistema vseh strokovnjakov, ki delajo z otroki in mladimi ali lahko pridejo v stik z žrtvami. To so učitelji, profesorji, vzgojitelji, socialni delavci, policisti, tožilci, sodniki, zdravstveni delavci … Redna usposabljanja bi morali imeti tudi zaposleni na teh delovnih mestih.

Kako pa se spreminjajo kazenski postopki? So na sodiščih že bolj razgledani tudi glede tega, da mnogo žrtev med posilstvom otrpne in da to ne pomeni, da jim je všeč, ampak da se pač niso sposobne braniti?

Zakonodaja se spreminja, spremenili so se zastaralni roki in dobili smo redefinicijo kaznivega dejanja posilstva. Vse to je dobro, vendar žal v praksi še vedno nima učinka. V celotnem sistemu zaščite in podpore žrtvam spolnega nasilja velja, da je iztek odvisen od tega, na koga bomo naleteli. To je velik problem. V sodnem sistemu so posamezniki, ki so bolj občutljivi, še vedno pa je cel postopek za žrtve izjemno travmatičen. To zgolj poglablja strah in nemoč ter ruši zaupanje v pravni sistem.