Pet knjig v nenavadnem letu. Kako ste ga doživeli in preživeli?

Knjige so v glavnem rezultat preteklega dela, začelo se je z izidom slikanice Modri med pri Celjski Mohorjevi družbi o odvisniški medvedki Lili. O drugih knjigah kasneje, a slikanico omenjam, ker nakazuje moje pohode v pravljične svetove. Ni bilo malo dni, ki sem jih v lanskem letu preživela prav tam, med junaki iz mojega novega otroškega romana Poletje z utrinki. Pohajala sem s pesniškim mačkom Utrinkom, ki se zna zoperstaviti vladarju, to mi je bilo posebej všeč, in je tudi meni prišepnil kako pesem. Ta se mi je potem motala po glavi, ko smo zaključili snemanje filma o slovenskem slikarju, grafiku in ilustratorju Hinku Smrekarju, za katerega sem napisala scenarij. Sicer pa je bilo veliko samotnih ur, ki jih pač pisanje zahteva. Tako da pomladanske ali jesenske omejitve niso kaj dosti spremenile mojega načina življenja. Sicer pa sem vmes vodila razne literarne delavnice, hodila na sprehode in nosila masko. Hočem reči, da sem se tako kot večina med nami spopadala s kakimi strahovi, ki so bili posledica soočenja z neznanim. Z omejenim gibanjem. S klicem po svobodi.

​Kje iščete svežino? Kje in kako se napajate z njo?

Hm, se mi zdi, da me kar sama poišče. Samo naravnati se moram v to smer.​

​Pišete vsak dan?

Pišem skoraj vsak dan. Sobote so moja izjema, včasih tudi zaradi drugih obveznosti pride do kakega izpada. Pišem tudi takrat, ko ne sedim pri računalniku. Sicer ne razlagam ravno prijazni prodajalki, ki mi podaja rogljič, kako me je ravno prešinilo, da bi junaku naslednjega romana zavila vrat, a tu nekje sem.

Kako sploh zdaj pisati o sebi in o svetu?

Ne vem, če bi zdaj pisala drugače o sebi in svetu. Podoba sveta se nenehno spreminja, zaradi izrednih razmer smo mogoče zdaj bolj pozorni na to. Ne iščemo samo pisatelji odgovorov na obstoječe stanje. Zagotovo bodo nastajali kakšni koronaromani. A ne gre le za to. Pisanje in branje narekujeta razmislek, razmislek pa v nadaljevanju bolj odgovorno dejanje. Vsaj upam.

Kaj novega prinaša vaša peta pesniška zbirka In vendar sem?

Njena posebnost je v tem, da je pisana skozi pogled ostarelega pesnika, s sabo pa prinaša spoznanja o minljivosti, ljubezni in pesniški predanosti. V zadnjem ciklusu Iz njene zapuščine skozi pesmi spregovori njegova žena. Pred nekaj leti, ko sem hudo zbolela, sem si začela sama postavljati nova vprašanja, tudi taka o smrti in to, potem se pri svojih bližnjih srečala z demenco in še kaj bi se našlo. Naslovna pesem In vendar sem govori o tem, da četudi v glavi nastane velika praznina, je srce ne priznava. Posebnost zbirke je tudi, da je opremljena s fotografijami priznane umetnice Eve Petrič, ki na svojstven način dopolnjujejo pesniške izpovedi. Predvsem je za zbirko pokazala veliko posluha urednica Milena Pivec, tehtno spremno besedo pa je napisala Irena Novak Popov.

Stekleni plameni je mladinski roman …

O mladih za mlade. V njem sem vzela v precep problem alkoholizma, pri nas marsikje tabu temo. Glavna junakinja Marjetica ima mamo alkoholičarko, kar seveda vpliva na njeno življenje. Pa še v tistih letih je, ki znajo biti sama po sebi težavna. Marjetica je ranjena in ranljiva. Po eni strani je postavljena pred hude preizkušnje, v katerih mora pokazati veliko odraslosti, po drugi strani hrepeni po pripadnosti in ljubezni. In to hrepenenje lahko zamegli pogled. Marjetica se znajde v nevarnih vodah. Knjiga je napisana za vse Marjetice, za katere držim pesti, da splavajo na varno obalo.

Sence so roman za odrasle.

O njem in o njej, saj se med njima splete posebna ljubezenska zgodba. In o tistem, kar se je zgodilo v preteklosti. Nekako tako so tudi razvrščena poglavja On, Ona, Tisto. V ospredju je On, plesalec Ian Nai, ki pride v domovino svoje babice in hote ali nehote raziskuje svojo preteklost, saj mu je veliko stvari neznanka. Toda senca, ki se razkriva v Tistem, ni le njegova senca. Kot pravi v uvodnem poglavju njegov sogovornik, ki raziskuje grobišča, gre tudi za senco nekega naroda. Sicer pa je roman, seveda v presledkih nastajal kakih sedem let, zadnji meseci življenja z njim so bili res intenzivni. Knjiga je izšla pri založbi Zavod Droplja, v spremni besedi pa Matej Bogataj išče nekatere podobnosti in razlike z mojim prejšnjim romanom Potovci. Vsekakor je pisanje romana vedno potovanje tudi vase.

Izpovedi črnega mačka je zbirka kratkih zgodb.

V eni od zgodb nastopa črni maček kot terapevt. In v drugi zgodbi ga nekdo poje. Robert Titan Feliks se je v popotnici pozabaval s tem. Pa tudi s tem, da je mačku ime Feliks, po domače Srečko. Knjiga prinaša 13 zgodb, ki si sledijo v zaporedju ena vesela, druga žalostna, če uporabim pavšalne oznake. Meni osebno je zaradi črnega humorja najljubša Baraba. V uvodu piše: "Baraba se ne rodiš. Baraba postaneš."