Sonja Javornik
Se spomnita, kdaj sta se prvič srečala?
Neisha: "Meni je bil Hamo car že za časa skupine Babewatch."
Hamo: "Za Nežo sem prvič slišal, ko smo snemali plato z Babewatch. Daizy, producent, je omenjal punco, ki bobnarju reče, naj udari F# činelo. Gre za to, da punca sliši, v katerem tonu zveni činela. Tega res ne sliši nihče. Kmalu sem jo spoznal. Me je kar skrbelo, če bo slišala kak šum na srcu ali kaj še bolj resnega. Res sliši vse, še vedno. Jaz pa vedno manj."
Vajina nova skladba Res je čudno govori o parih, ki niso ravno idealni. Očitno sta kopala po preteklosti, glede na to, da sta zdaj oba že dolgo v kar trdnih zvezah?
Neisha: "Drži! Pesem govori o tem, kako se šele, ko začutimo bolečino izgube, praznine, zavedamo, kaj smo imeli … in kako se po drugi strani hitro, brezglavo, lahko zaljubimo. No, meni se to sicer redko zgodi."
Hamo: "Jaz sem samo pel in za spremembo nič napisal. Ja, ljubezen ni plišasto tlakovana roza potka, ampak prej Mount Everest, ki zahteva ogromno modrosti in izkušenj, da prideš živ nazaj."
Duet je dober žur
Je morda kateri od partnerjev kaj ljubosumen na vajin duet?
Neisha: "Partnerji nas 'javnih uslužbencev' marsikdaj pač morajo stoično potrpeti."
Hamo: "Ljubosumne partnerje je treba zamenjati! To je zelo posesivno čustvo, ki nima prav veliko skupnega z ljubeznijo, kvečjemu nasprotno. Ljubosumje je projekcija dvomov o partnerju. Jaz nimam nič s tem. V najinem poslu sva tako Neisha kot jaz obkrožena s tisoči, ki naju 'občudujejo'. Seveda mi to veliko pomeni, ampak oni občudujejo tisto, kar gledajo in poslušajo na odru. V resničnem življenju sva pravzaprav čisto normalna. V vrsti v banki ne teživa folku, naj ploskajo na drugo in četrto. Najina partnerja sta zaljubljena v te resnične osebe in ne tiste z odra. Če pojeva skupaj, je to del najinega posla. Ljubosumje je odveč. Za zdaj."
"Ljubosumne partnerje je treba zamenjati"
Zakaj rada snemata duete?
Neisha: "Ker je to dober žur. In poklon tistemu, ki ga povabiš v svoj svet, na svojo ploščo, na svoj oder. Glasba dobi novo dimenzijo."
Hamo: "Po navadi si komad želi postati duet, obratno je to lahko zelo zanič muzika. Duet je kot življenje. Kakšne stvari lahko narediš sam, za nekatere pa rabiš še kako glavo več."
Kateri komad od drugega vama je najbolj všeč?
Neisha: "Me s puncami pri meni prepevamo že dolga leta Do You Believe in Love."
Hamo: "In kako vam gre? Jaz sem brezpogojno zaljubljen v Malo tu, malo tam. In potem gre samo še navzgor."
Oba sta tudi ljubitelja dobre hrane. Vama je bolj pomembno, da je nekaj res okusno ali da je zdravo?
Neisha: "Prisegam na rastlinsko, že od mladih nog."
Hamo: "Ko servisiram motor, vanj zlivam najboljše olje in bencin, ker želim, da bo dolgo predel. Pri sebi to samo poskušam. Velikokrat dam prednost okusu. Dokler skrbim, da jem raznoliko in bolj ali manj zdravo hrano, sem okej, ko postanem površen, požrešen, zbolim. Še kar predvidljivo."
Rockersko življenje že zaradi bioritma ni najbolj zdravo. Morata zato kompenzirati drugje?
Neisha: "Redno treniram, poskušam kampanjsko nadoknaditi pomanjkanje spanca, seveda se poslužujem lepotnih tretmajev za svež videz in dobro počutje."
Hamo: "Rokenrol ima svoje minuse. Slab sem v kompenzaciji."
Bi rekla, da je na naši glasbeni sceni dovolj sodelovanja?
Neisha: "Nekih venčkov, 'mashov' in prepletanja, mešanja žanrov, sploh pa recikliranja je dovolj."
Hamo: "Dovolj ga je, dokler ga ni preveč. Fino je sodelovati, kadar to nima oportunistične agende. Takrat muzika pridobi. Kadar pa gre za sodelovanje zaradi nekega brandinga, pa ni tako fino, tudi muzika največkrat ni za poslušat'."
Imam prav, ko se mi zdi, da je nova generacija - Joker Out, Mrfy - bolj povezana, kot je bilo na sceni nekoč?
Neisha: "Kaj pa vem. Jaz sem vedno bila vesoljec."
Hamo: "Na splošno se mi zdi, da je neka pop rock scena že zadnjih 15 let bistveno bolj povezana kot prej. In mladi rod to še bolj učinkovito fura naprej. Jaz sem zelo za. Ker si z izmenjavo izkušenj lahko prihranimo marsikateri zajeb."
Zakaj je ženskih pop rock pevk tako malo? Neisha nima nobene prave naslednice, kajne?
Neisha: "Jih vzgajam v svoji šoli - Mali šoli rokenrola. Všeč so mi talenti, ki se hočejo podkovati v znanju in gredo v glasbo, ker se hočejo skozi njo izraziti, opolnomočiti, si dati duška in se odpreti ljudem, ne pa zaradi slave, častihlepja in pozornosti. Zdaj je drugače, kot je bilo včasih, bolj instanten biznis je to postal, vsaj v popu. Jaz sem po srcu dolgoprogašica in konceptualna ustvarjalka, ki prisega na plošče in pristnost nastopov v živo."
Hamo: "Neisha je super in bo, bog daj, ostala super, ampak ima naslednice, kot jih imamo vsi. Muzika ni tekma. Mnogi, predvsem ženske, želijo čez noč prehiteti svet, le redkim je to uspelo, ne glede na spol. Morda je žensk z enodnevnimi projekti več. In te težko postaviš ob bok Neishi. Ona ima albume, komade, tekste, zgodovino, rutino, pravzaprav ima vse. Ko se odločiš, da boš glasbenik, glasbenica, si podpisal pogodbo s hudičem, pravijo bluzerji, in to pogodbo podpišeš s krvjo. In Neisha jo je, marsikatera in marsikateri si tega ne upa. Morda je to edina stvar, za katero celo nismo krivi moški. (smeh) Ali pa smo. Ne vem."
Verjetno je za Neisho veliko bolj pomembno, kakšna je videti? Sicer Hamo res velja za enega boljših na sceni, ampak se mi zdi, da smo ženske manj kritične do moških, tako da verjetno odpustimo kakšen kilogram.
Neisha: "Ja, res je tako. Hamu nič ne manjka. Mislim, da jaz porabim več časa, evrov in kravžljanja živcev za svoj videz. Samo poglejte, kako hitro so moški prosti, ko pridejo k frizerju. Jaz sem vsakič tam po tri ure. Ni fer. Sicer pa z mišično maso uravnam svoje psihofizično počutje. In z gibanjem preganjam malodušnost. Ker sem nagnjena k nihanjem v počutju in teži, je ta zdrava rutina zame tudi terapevtska."
Hamo: "Ravno zadnjič sva šla na neko televizijo. Neisha je startala tri ure prej! Frizer, maska. Jaz sem se odločil za kapo in od doma šel pet minut prej. Tukaj smo precej drugače naštelani. Družba od punc zahteva neko perfekcijo, moškim pa gleda skozi prste. Kakor sem družbi za to hvaležen, se mi po drugi strani ne zdi pošteno. Se pa strinjam, da se tudi sam bolje počutim, kadar sem približno fit, kot pa takrat, ko si z nogo tapkam ritem komada in čutim, kako se mi trese vse, kar je nad pasom. Mislim, da je to bolj stvar zdravja kot estetike. Meni so punce itak najlepše, ko nimajo ničesar na sebi. Govorim o make upu in frizuri, da ne bo pomote."
V iskanju tišine
Kaj poslušata, ko sta žalostna, in kaj, ko sta zelo vesela?
Neisha: "Ko sem žalostna, ne poslušam glasbe. Raje šum reke, morja, takrat me potegne v naravo, k vodi. Ko sem vesela, poslušam marsikaj."
Hamo: "Nimam teh playlist. Ko sem dol, se poskušam spraviti gor. Muzika ni nujno tisto, kar takrat iščem. Bolj iščem tišino in razmislek. Ko sem gor, pišem komade o tem, kako je bilo, ko sem bil dol."
Kako dolgo vzdržita v tišini?
Neisha: "Še ena reč, ki je zame terapevtska. Ne samo tišina okoli mene, tudi molk. Tako regeneriram glas in si spočijem ušesa. Z leti potrebujem čedalje več tega. Izogibam se prostorom in dogodkom, kjer se moram dreti, da slišim sogovornika."
Hamo: "Zelo dolgo vzdržim. Če si predstavljaš zelo preprosto, je bil vsak komad na začetku tišina. Zelo cenim trenutke, ko ni zvoka, ker takrat nastane prostor za nove ideje. Ko pride gasilec iz službe, verjetno ni prva stvar, na katero pomisli, da bi si zakuril ogenj in ga pogasil."
Kdaj sta nazadnje občutila srečo zaradi tega, ker se ukvarjata z glasbo?
Neisha: "Vsak dan se zahvalim za to srečo, da se lahko preživim s tem, kar najraje počnem."
Hamo: "Pred leti sem ugotovil, da sem si uničil hobi. Seveda sem super srečen, ker počnem to, kar me veseli, ampak boljši občutek sem imel, dokler je bil to samo hobi. Zdaj imam še ta parameter biznisa zraven in neko odgovornost, ki muziki ne daje dovolj tišine, da bi lahko v miru rasla. Ampak potem pride koncert in sem najbolj srečen."
