(INTERVJU) Miha Pavšek: Kot da bi Triglavski ledenik potoval v dolino

Triglavski ledenik je danes le še okoli hektar velika leden(išk)a zaplata. Gre za ostanek nekdaj veliko večjega pravega ledenika severovzhodno pod vrhom Triglava. Po velikosti je Triglavski ledenik v začetku stoletja prehitel ledenik pod Skuto; čeprav se ta - zaradi ugodnejše lege - krči z nekoliko nižjo hitrostjo, pa nobeden od njiju ne bo ušel spremembam, ki so posledica globalnega segrevanja. Sogovornik Miha Pavšek Triglavski ledenik pozorno spremlja že več desetletij, je tudi organizacijski vodja izmer obeh slovenskih ledenikov in skrbnik kamere na Triglavskem ledeniku. O prihajajočih raziskavah govori z veseljem in veliko angažiranostjo - pomembno je namreč, da se pomena ledenikov zaveda kar najširša javnost.

S Pavškom se srečava v njegovem kabinetu na inštitutu v Ljubljani. Njihova raziskovalna ekipa je nedavno sodelovala tudi v kampanji Triglavski ledenik v Peking (glavna organizatorja misije sta OKS in Pivovarna Laško Union): z večmesečno okoljevarstveno akcijo, v okviru katere so vzorec Triglavskega ledenika prenesli tudi na olimpijske igre v Peking, so raziskovalci skupaj s širšo ekipo ljudem želeli približati problematiko izginjanja alpskih ledenikov in ozaveščati o posledicah globalnega segrevanja ozračja za življenje in zimske športe.

Letos mineva 76 let od začetka rednih meritev Triglavskega ledenika. Njegovo krčenje je v Sloveniji eden redkih neposrednih dokazov za podnebne spremembe. Kako se je naš ledenik spreminjal od prvih meritev pa do danes?

Ledenik je bil prvič omenjen leta 1778, ko se je zgodil tudi prvi pristop na Triglav. Naj za začetek pojasnim, da razlikujemo med firnskim ledom ali ledeniškim firnom - gre za obliko preobrazbe starega uležanega snega oziroma vmesno fazo preobrazbe snega v ledeniški led - in ledeniškim ledom. Da lahko nastane meter debela plast prvega, potrebujemo od šest do osem metrov snega, miniti pa mora od tri do pet let. Pravi ledeniški led ima prostorninsko gostoto od 830 do 920 kilogramov na kubični meter. Če imaš pred očmi prerez "pravega" ledenika, lahko torej opaziš vse te plasti: na vrhu leži nov (svež) sneg, pod njim je star sneg, nato zelo star sneg, uležan sneg oziroma firn, pod njim firnski in najgloblje ledeniški led.

Ko smo za namene kampanje izvedli vrtanje v naš ledenik, smo torej vrtali v dobro predelan firn, ki je že skoraj firnski led, in ugotovili, da je njegova prostorninska gostota nekje od 400 do 600 kilogramov na kubični meter. Zadnja desetletja ledeniški led pri nas po vsej verjetnosti sploh več ne nastaja! Se pa ohranja tisti, ki je nastal prej. Kakšno leto je ob koncu talilne sezone (maj-oktober) ledenik pokrit z debelim snegom, pogosto pa povsem razgaljen. To je ena od zelo očitnih posledic podnebnih sprememb. Stanje ledenika je zelo odvisno tudi od proženja snežnih plazov - izpod ostenja Malega Triglava smo na kameri denimo že večkrat ujeli kložaste plazove; plazovina teh plazov se ustavi ravno na ledeniku in je dobra popotnica za njegov obstanek, dejansko tudi dodatna teža, ki ga konzervira.

Ko smo imeli leta 2013 zadnje georadarske meritve na Triglavskem ledeniku - na pomoč so nam prišli kolegi geofiziki s tržaške univerze in meteorolog tamkajšnje izpostave Inštituta za pomorske znanosti -, je bila največja globina na temelju 13 podolžnih prerezov osem, povprečna pa manj kot tri metre. Ostanek ledeniškega ledu pa velik le še 0,4 hektarja, njegova prostornina pa okrog 7400 m3. Letos poleti nameravamo s pomočjo donatorja, ki je poskrbel za "potovanje" koščka ledu v Peking, ponoviti georadarske meritve in vnovič ugotoviti, kako debel je ledeniški led in celoten ledenik. Prvič bomo naredili to tudi na ledeniku pod Skuto, kjer tovrstna meritev še ni uspela; leta 2019 smo naredili le en prerez, kar je premalo za oceno debeline in prostornine. Obenem bomo poskušali najti tudi čim bolj optimalna mesta za to, da bi z vrtanjem poskušali priti do večjih globin (led je tako ali tako debel le še nekaj metrov). Pri vrtanju za misijo, s katero so poslali košček ledu v Peking, smo prišli z vrtalko le nekaj več kot dva metra globoko. Vzorce smo vzeli z ledeniške zaplate, ki danes ni več sestavni del ledenika, temveč gre za nekdanji ledenik oziroma njegove ostanke.

Kar vidimo na ledeniku ob koncu vsakoletne talilne sezone, je torej sneg zadnje snežne sezone; če je tega malo in je poletje nadpovprečno toplo, izgine v celoti in na površju se razgali ledeniški led. Najslabše za ledenik je, če pobere ves sneg zadnje snežne sezone! Konec poletja pride na dan umazana, temna površina, ki vpija še več toplote - taljenje je takrat še hitrejše.

Kako dolgo sicer že vztraja naš ledenik?

Vprašanje datacije je vsekakor zelo zanimivo. Naš led je prepojen z vodo, ravno ta voda pa nam onemogoča uporabiti določene metode, s katerimi bi lahko ugotovili starost ledu. Če je na severnih in južnih polarnih geografskih širinah starost lednih plasti mogoče določiti prek lednih vzorcev, pri nas zaradi intenzivnega taljenja to ni mogoče.

Pred kratkim je datiranje kalcitne skorje na nekaterih mestih v skalni podlagi pokazalo, da bi lahko ta ledenik na tem mestu vztrajal že od konca ledenih dob pred okrog 12.000 leti. Do tedaj smo bili mnenja, da je Triglavski ledenik verjetno ostanek tako imenovane male ledene dobe, relativno hladnejšega obdobja med sredino 15. in koncem 19. stoletja. Zdaj pa smo dobili prvi namig, da bi ta ledenik lahko bil tam že veliko dlje, vse od konca pleistocenske poledenitve. To za zdaj ostaja nepotrjeno.

V arktičnih in antarktičnih razmerah je led drugačen, konzerviran in shranjen pod obilnim snegom. Tam lahko naredijo tudi več kilometrov globoko vrtino in brez večjih težav določijo starost ledu. Pri nas pa je težava v tem, da so ostanki ledenikov dejansko že precej časa pod nadmorsko višino, nad katero vztrajajo drugod v Alpah; geografsko bi lahko rekli, da so na meji uspevanja. Če ne bi imeli opravka z zelo senčno lego in "ekstra" dotokom snega (bodisi z vetrom bodisi s snežnimi plazovi) ga tukaj sploh ne bi bilo, saj je nadmorska višina preprosto prenizka. Vemo, da se pravi ledeniki začnejo na snežni meji, ki je danes v Alpah na višini okrog tri tisoč metrov in je bila pred desetletji še na naših najvišjih gorskih vrhovih.

To več ni pravi ledenik

Dejansko Triglavskemu ledeniku niti več ne pravimo "ledenik", ampak prej "ledeniček"?

Drži, vedno poudarjamo, da to ni več pravi ledenik. Če mu rečemo ledenik, je to zato, ker vemo in imamo dokumentirano, da je to nekdaj pač bil. Zdaj je to majhen ali pa zelo majhen ledenik ali ledeniček. Ena od tujih ustreznic je tudi glacieret (iz angleškega/francoskega glacier); pred leti so strokovnjaki kot glacieret definirali vse tiste ledenike, ki so manjši od 25 hektarjev. Naš je bil že takrat, ko smo ga začeli meriti, velik zgolj 14 hektarjev. Ocene na osnovi prvih fotografij so dejansko precej natančne - konec 19. stoletja je meril še več kot 40 hektarjev, segal je približno do roba Triglavskih podov, kjer se še danes vidi tudi lepa čelna morena, dejansko gre za nasip grušča na nekdanjem čelu, to je sprednjem delu ledenika. Pavel Kunaver je v enem od člankov v Planinskem vestniku v začetku 20. stoletja govoril z domačini v dolini Vrat, ki so konec 19. stoletja še lahko opazovali, kako so se takrat prek sten podirali kosi snega in ledu. Naša ledenika pa nista več "prava" le na račun majhnosti, temveč tudi zato, ker se ne premikata več in nimata ledeniških razpok, dveh temeljnih značilnosti ledenikov.

Kakšna pa je razlika med talilno in redilno dobo ledenika v zadnjega tri četrt stoletja, odkar ga podrobneje opazujete?

Pri Triglavu imamo srečo, saj je vse od leta 1955 na voljo celoletni niz podatkov za Kredarico, saj je avgusta 1954 tam začela delovati meteorološka postaja. Pri vprašanju talilne in redilne dobe opazujemo povprečno mesečno temperaturo zraka - tisti meseci, ko je temperatura nad lediščem, so sestavni deli talilne dobe; ko so temperature pod lediščem, pa gre za mesece redilne dobe. Ko smo Triglav začeli opazovati, je bila redilna doba dolga osem mesecev, talilna pa štiri. Zadnja desetletja je razmerje pol-pol. Od maja do oktobra je torej talilna doba, od novembra do aprila pa redilna. Zato tudi sam ledenik doživlja take sunke. No, mi smo sicer že konec 20. stoletja mislili, da mu je šteto desetletje. Pa se je vendar nekako ohranil in še naprej vztraja tik pod našo najvišjo goro.

Kaj pa reke, ki imajo ledeniške rečne režime? Kako nanje vpliva taljenje? Pri nas to najbrž ne bi smel biti velik problem.

Če so močni vročinski valovi in če imaš veliko ledenikov v povirju neke reke, lahko pride do dnevno močnega porasta rečnih pretokov. Pri nas se to ne pozna pretirano; morda nekoliko v začetku pomladi, ko imamo še številna snežišča, poleti pa ne. Je pa količinsko ta voda pomembna, ker je na voljo takrat, ko druge vode ni. Če imamo poleti sušo, je glavna voda tista iz talečega se snega in ledu. Ta voda lahko v precejšnji meri omili hidrološko sušo. Z njo imamo na primer opravka tudi letos - od sredine decembra do začetka februarja nismo imeli resnih padavin. Ker pa smo v zimi, se to ni kaj dosti poznalo. Poleti pa bi bila voda iz ledenikov v taki situaciji zelo pomembna. Vedeti je treba, da je tudi večina pitne vode Ljubljančanov shranjena v ledeniških sedimentih. V ledenih dobah so takratne reke iz našega dela Alp prinesle večino proda, v katerem je danes podtalnica Ljubljanskega, Dravskega, Ptujskega, Kranjskega, Sorškega in še katerega manjšega slovenskega polja, za večino tega so so torej poskrbeli ledeniki …

Pri sami količini padavin pa skozi prizmo podnebnih sprememb sicer ni bilo bistvenega zasuka, so pa opazna številna nihanja - ekstremne padavine in na drugi strani nič padavin. Samo spomnite se Ljubljane lani konec septembra! V uri je padlo skoraj 100 litrov dežja, to je intenziteta nalivov, značilnih za Posočje, ne pa za prestolnico. Razstavo Taljenje ledenikov, ki si jo lahko ogledamo v Jakopičevi galeriji še vse do začetka maja, so lahko odprli šele zdaj, ker je ta ekstremni naliv poškodoval razstavni prostor in so ga morali temeljito prenoviti. Narobe bi bilo torej reči, da podnebne spremembe ne zadevajo prav vseh nas - jaz sem lansko leto zaradi podnebnih sprememb recimo celo poletje pil slabo vodo. Imeli smo hladno zimo, ki sta ji sledila mrzla april in maj. Nato je junija prišel 15-dnevni vročinski val. Podtalnica se je zelo segrela, upravljavec vodovoda, ki meri temperaturo, pa ima zakonsko določilo, da mora - ko temperatura vode doseže določen temperaturni prag - izvajati dezinfekcijo, to je dodajati plinski klor. Ko ta pride v napeljavo, ki je starejša, reagira in dobi voda neprijeten vonj ter spremeni okus oziroma je slaba.

Omenili ste tudi, da se, ko se razkrije umazana plast ledenika, ta tali s še večjo hitrostjo. Lahko to razložite?

Ledeniki načeloma skrbijo za to, da je v ozračju manj ogljikovega dioksida, saj so beli in odbijajo svetlobo nazaj v atmosfero, zato se ta v spodnjih plasteh manj segreva. Če so umazani, je ta vpliv seveda manjši, saj vpijejo več sevanja, posledično pa je ozračje toplejše. Umazane ledne (in tudi snežne) površine torej manj prispevajo k ohlajanju planeta kot čiste. Pri nas poznamo za sneg tipičen pojav saharskega peska; če pride do določene razporeditve vremenskih tvorb, lahko veter k nam v določenih delih leta prinese saharski pesek. Takrat je sneg bolj rumenkasto-rjavkast-sivkast, skratka umazan; ta pojav bolje (pre-)poznamo prek umazanih avtostekel, v tem primeru spirajo pesek iz ozračja padavine v obliki dežja. Mislim, da je bil ta pojav v snežni sezoni 2020/21 zabeležen celo večkrat.

Zdaj se na inštitutu sicer prijavljamo na morebitni projekt, katerega glavni fokus je prekrivanje ledišč in snežišč za zmanjšanje intenzitete taljenja (pri alpskih sosedih so glavna pri tem visokogorska smučišča). Poskušali bomo pogledati, kako in za koliko lahko s tekstilnim prekrivnim blagom zmanjšamo taljenje. Seveda si pri nas ne bomo privoščili prekrivanja Triglavskega ledenika, temveč bomo v ta namen uporabili eno od bližnjih snežič/ledišč; gre namreč za naravno dediščino in znamenitost Triglavskega narodnega parka, zato bi to bilo neprimerno. Bi pa lahko prekrivali tovrstne površine v prihodnosti za pridobivanje pitne vode za potrebe bližnjih planinskih koč, saj bodo imele te zaradi posledic podnebnih sprememb kmalu težave z ​oskrbo z vodo.

Take strateške rezerve so še posebno pomembne za gorske koče.

To pa sploh! Kranjska koča na Ledinah in Triglavski dom na Kredarici imata tudi druge vire. Na Kredarici po mojih podatkih za zdaj deževnico in snežnico lovijo samo s polovice strehe, obenem pa je nad kočo tik pod istoimenskim vrhom betonirana lovilna ploščad, kjer lovijo vodo. Ko začne primanjkovati tudi te, sredi poletja razvijejo cev in lovijo vodo, ki odteka izpod ledenika, potem pa jo po potrebi črpajo iz rezervoarja, nameščenega v eni od skalnih kotanj pod kočo. Eden glavnih problemov Kredarice je, da še vedno nima sistemsko urejenega čiščenja odpadnih voda. Glavni problem je seveda občasno (pre-)veliko število obiskovalcev, posebej na vrhuncu vsakoletne planinske sezone in v času vročinskih valov, ko se vsi zatekajo v višja, hladnejša območja.

Na Kranjski koči imajo en vodni vir, ki sredi poletja praviloma presahne. Pod ledenikom pod Skuto so precej precej bolj izrazita ledeniška vratca - gre za osrednje mesto, kjer izteka ledeniška voda; tamkajšnje geološke značilnosti površja omogočajo osrednji odtok, medtem ko odteka voda izpod Triglavskega ledenika na več mestih. Pod Triglavskim ledenikom jo je torej precej težje ujeti. Ko ne bo več ledenikov, pa bodo morali to vodo dopolnjevati z drugimi, alternativnimi viri.

Poznamo že nekaj takih primerov iz tujine. Na koči Gonella na območju Mont Blanca na 3800 metrih so morali pred leti kočo zaradi pomanjkanja vode za nekaj tednov celo zapreti. Če nimaš vode, pač ne moreš obratovati ...

Ravno to sem želela reči: če se zgodi, da ne bo vode, turistov pri nas to verjetno ne bo odvrnilo. Ali pa vendarle?

Opazovalci meteorološke postaje na Kredarici pravijo, da je včasih dnevno na vrhu Triglava tudi več kot tisoč ljudi! Problem so vročinski valovi - višje je temperatura znosnejša, zato je obisk gora takrat večji. Triglavski dom na Kredarici so razširili v času, ko smo še spodbujali množične planinske pohode, danes pa je to manj primerno zaradi omejene okoljske nosilne zmogljivosti tamkajšnje gorske pokrajine. Vsaj na Kredarici bo treba v prihodnje obisk omejiti - vem pa, da je narava od vseh, zato bo te odločitve težko sprejeti in še težje upoštevati.

Kot sem že omenil, so tam velik problem odpadne vode. Vse, kar je povezano s predelavo onesnažene vode, je namreč povezano tudi z energijo. A na Kredarici bodo morali čim prej nekaj ukreniti. Zdaj se pojavljajo celo ideje, da naj bi tja pripeljali elektriko - če hočeš predelavo fekalij (gnitje), moraš namreč imeti toploto, katere pridelava pa je - energetsko gledano - najdražja.

Že v letu 2020 smo navezali sodelovanje z Ljubljanskimi mlekarnami. Lani so nam omogočili sledilni poskus - na spodnji rob Triglavskega ledenika smo namestili sledilo, na šestih lokacijah v okoliških dolinah pa v naslednjih dveh mesecih in pol jemali vzorce vode in potrdili stare povezave v dolino Vrat, odkrili pa smo tudi povezavo na bohinjsko stran. Če do tja pride voda izpod Triglavskega ledenika, lahko na obe strani pridejo tudi odplake iz greznice na Krederici. S tem se moramo zato spopasti takoj!

Gotovo bo v skladu s podnebnimi spremembami potrebna tudi nekakšna modernizacija gora - tudi v smislu preobražanja obstoječih gorskih poti.

Ja, na nekaterih mestih so poti postale težje prehodne, ker je več grušča, saj kamnina intenzivneje prepereva in se kruši s strmih ostenij. Z modro črto je na fotografiji označeno, do kamor je v poletni sezoni nekdaj segal Triglavski ledenik skupaj s snežišči. Ko se je sneg umaknil, je pot postala zoprna; polna je bila naloženega grušča in po njej ni bilo prijetno in varno hoditi. Zato so markacisti pot že v devetdesetih letih prestavili sem, kjer zelena črta. Tudi plezalci opažajo, da so smeri bolj "podrte", kot pravijo - več je okruškov, padajočega kamenja, skalnih razpok in podobno. Če je neko površje pokrito s snegom in ledom in pada močan dež, se ne zgodi kaj posebnega - voda pač odteče. Ko pa sneg in led izgineta, ostane golo površje in kamninsko gradivo je veliko bolj izpostavljeno procesom denudacije, to je odnašanju površinskih zemeljskih plasti zaradi delovanja padavin (vode), vetra in ledenikov.

Glede segrevanja pa imam vedno tako prispodobo: temperature se višajo približno tako, kot če bi mi tale ledenik vsakih 15 do 20 let prestavili za sto višinskih metrov proti dolini. Segrevanje ima torej takšen učinek, kot da bi ledenik potoval navzdol. Kolegica Mojca Dolinar iz Agencije za okolje je dala v tem smislu zelo slikovito prispodobo z našo telesno temperaturo: če ta zraste za par desetink, ni hujšega in je to za naše zdravje še sprejemljivo. Če naraste za stopinjo in pol, pa smo bolni, počutimo se zelo slabo. Ledenik pač ne zboli, temveč izginja oziroma na koncu izgine. Morda pa so ledeniki prav zaradi svoje umirjenosti in neodzivnost lahko vzor tudi ljudem in naši družbi kot celoti. Četudi obstajajo večji sunki, ledeniki pač ne reagirajo takoj. Ljudje pa hočemo takoj, če nam nekaj ni udobno, situacije spremeniti - prezračiti, vklopiti klimo, ogrevati in podobno. Naša ravnanja bo treba spremeniti - tudi v dobro ledenikov. Na podnebne ali klimatske spremembe se ne moremo odzivati tako, da preprosto vključimo energetsko potratne klimatske naprave!