Miha Dajčman
Bili smo na Večerovem izletu po jugu ZDA, ki nas je peljal tudi v New Orleans. Novinarski kolega z Vala 202 me je opomnil, da je tam za nekaj časa njegova sodelavka Katja Stojnić, ki mi bo znala povedati kaj o največjem mestu Louisiane. Ker delo Primorke, ki je mimogrede tudi moja vrstnica, redno spremljam in sem del oboževalcev podkasta Rožnata dolina, ki ga pripravlja, sem jo povabil na intervju. Da se dobiva v Cafe du monde, ki ga opiše s "tipo klasika", je predlagala. Prišli smo na dogovorjeno mesto, pa se je pred vhodom vila dolga vrsta. Iz nje je pomahala nasmejana kodrasta "Hrpewka". Da sva lahko govorila v miru, sva se prestavila na breg Misisipija, kjer je odmevala prijetna živa glasba, zaradi katere je med drugim v New Orleansu.
Kako ste se sploh znašli v New Orleansu?
"Lani sem pripotovala v New Orleans na jazz festival, ker sem velika ljubiteljica jazza in se z njim ukvarjam, saj imam na Radiu Trst A oddajo Brezčasni. Takrat sem bila tukaj s sodelavko in prijateljico Klaro Zupančič, nato sem ostala še dodaten teden, in ko sem bila sama ter raziskovala mesto, sem po spletu okoliščin prišla v staro antično prodajalno nakita. Tam je bila gospa, ki je bila videti kot stara Patti Smith, in začeli sva se pogovarjati. Povedala sem, da sem radijska novinarka, da imam rada jazz in da sem sama v mestu. Rekla mi je: 'Okay girl, come with me tonight' (Okej, dekle, pridi z mano nocoj). Dala mi je naslov hiše, šla sem tja, predstavila me je glasbenim producentom in glasbenikom, padla sem v smetano New Orleansa. Peljali so me v najboljše klube, na glasbena prizorišča in me spoznavali z vsemi. To se dogaja še danes. Lani so mi rekli, da moram priti nazaj, da je to moj dom in da spadam sem, kjer so vsi malo 'odpuljeni'. Prišla sem nazaj, za tri mesece, ker tukaj obstaja radio WWOZ (Wonderful Wizard of OZ). To je skupnostni radio, ki predvaja lokalno glasbo, jazz, blues, soul, zydeco, rhythm & blues, cajunsko glasbo ... Bazira na prostovoljcih, financira se od donacij, je neodvisen in zanima me ta model. Tukaj pišem magistrsko nalogo, delam intervjuje, delam kot prostovoljka na radiu in v centru, ki vsak dan hrani brezdomce. In tako."
Se počutite domače tukaj, če so vam rekli, da spadate sem?
"Ja. Ljudje me na ulici sprašujejo, kam naj gredo. Se mi zdi, da res spadam sem, to mi redno govorijo, hočejo, da sem preselim sem, mi ponujajo, da se poročijo z mano za dokumente. (Smeh.) Družba, katere del sem, pa tudi na splošno ljudje v New Orleansu so zelo kreativni, pisani, mavrični, nikogar nihče ne obsoja, vsak je lahko, kar je. Ko jih vprašam, kaj se tukaj dogaja, da se tako dobro počutim, odgovorijo, da tukaj vsi omogočajo vsem, da so, kar želijo biti, v vseh tvojih čudnih možnih variacijah. Spadam sem zaradi alternativne, uporniške in umetniške miselnosti. Tukaj je point, da se imaš dobro in poslušaš dobro glasbo, da ješ dobro hrano, imaš dobre in globoke odnose, da si pomagaš. Všeč mi je skupnost, ki se je oblikovala. Četudi tukaj nimaš družine, najdeš oporo. Marsikdo je prišel sem, ker nima družine in dobrega ozadja, tukaj so nekdanje striptizete, dilerji, brezdomci. Eden z drugim stojijo in si pomagajo. Ljudje me vabijo k sebi, da pri njih prespim, se udeležim zabav pri njih, da me bodo kam zapeljali, če potrebujem prevoz. Mi Slovenci smo glede tega malo bolj zaprti. Dobro se počutim zaradi te skupnosti."
Pa ste imeli tudi kakšno slabo izkušnjo?
"Domačini recimo ne hodijo na Bourbon Street (ki je turistično oblegan, op. p.), ker je tam največ streljanj, najbolj nevarno in tam se ne žura. Ko sem prišla sem, sem tudi jaz šla najprej tja. Hvala bogu imam s sabo vedno svoje ljudi, sama zvečer ne bi šla ven. Živim na Bourbon Street, toda v francoski četrti sama ne grem ven. Lahko bi šla, toda tam je preveč sumljivo. In če mi domačini rečejo, naj ne grem sama, ne bom šla. Ko gremo ven, me bodo oni pripeljali do vrat in me tam pobrali. Tega ne naredijo samo meni, to bi naredili tudi za druge. Ni najbolj varno mesto in pika. Toda slabe izkušnje nisem imela."
Se tukaj dobro počutite, ker gre vzdušje mesta primerjati z vašo domačo Primorsko?
"Ja. Tukaj imam, kar pogrešam v Ljubljani. Odprtost. Danes, ko sem odprla vrata, so mi tri osebe rekle, kako si in da izgledam dobro. Vrnila sem pozdrav in kompliment, prenaša se dobra energija. Ko greš po ulici, ti nekdo reče: 'Imaš to!' Na vsakem koraku so pozitivni komentarji, dobra energija. Če bo tu kdo nekaj videl, ne bo držal v sebi, oni te bodo pohvalili, da bi delili ljubezen."
Če želiš biti kreativen, moraš imeti obdobje, ko ne delaš na polno
Na vašem instagramu me navdušuje nona. Jo pogrešate?
"Ha, ha ... Zdaj delam video pogovore z njo. Pomagala mi je pri tem mojem potovanju. Zmeraj reče: 'Bo zdaj dosti tega klatenja okoli? To še nrdi, pol dosti teha ...' Zdaj je spoznala, da ne bo nikdar dovolj tega in da moram vedno ven, po nove stvari. Pogovarjava se. Sploh o hrani. Ja, tukaj je dobra hrana, če greš v restavracijo, toda v trgovinah je več umetne hrane kot prave. In nona mi je rekla, da takoj ko pridem domov, mi bo naredila jagnje in kruhove cmoke."
Kako je trenutno z vašim delom na Valu 202 in Radiu Trst A?
"Na Radiu Trst A bom začela novo sezono glasbene oddaje Brezčasni, v kateri predvajam, kar se predvaja tukaj. Z Rožnato dolino na Valu 202 sem končala za to sezono, naredila sem deset epizod. Vedela sem, da grem na to potovanje. Nova sezona se bo začela z oktobrom. Vzela sem si malo pavze, ker ne morem konstantno 'šopat'. Če želiš biti kreativen, moraš imeti obdobje, ko ne delaš na polno. Zdaj se posvečam magistrski nalogi. Sem pa tukaj vseeno posnela indijanskega poglavarja, posnela bom voodoo shamana, še nekaj takšnih likov bi rada posnela. Vem, da ko sem bom vrnila, bom delala. Zdaj pa nočem toliko delati, ker bom delala še celo življenje."
Rožnato dolino sem spremljal, že ko jo je delala Uršula Zaletelj. Nato ste z moderiranjem podkasta nadaljevali vi. Sploh zadnja sezona je bila zelo odmevna. Poslušali smo, kako se 21-letni odvisnik od heroina v komuni znova uči življenja, govorili ste s seksologom, nuno, Sašo Avsenikom, z edinim babičarjem v UKC Ljubljana, z mlado Rominjo samohranilko ...
"Delam zgodbe, ki me zanimajo. In mene zanimajo zgodbe, ki so drugačne, ki jih ne vidiš pogosto v medijih. To so zgodbe ljudi, ki si zaslužijo prostor, to je ulica, vsi odvodi, oblike, mavrica. To, kar je v brezzveznih umih dojemano kot čudno, se meni zdi čudovito - in si zasluži pozornost, razumevanje. Nejc Jemec je moj urednik in mi pusti svobodo. Seveda se pogovarjamo, kaj ja in kaj ne, ampak ko dobim idejo, grem posnet. To se lahko zgodi tako, da grem po ulici, nekoga vidim in rečem 'vau, ta človek ima zgodbo'. Ali pa nekoga spoznam in pove, kaj je dal skozi, in vidim, da si zasluži pozornost. Skozi pogovor prideš do idej."
So bili odzivi vedno pozitivni? Vseeno so to nevsakdanje zgodbe za slovenski medijski prostor.
"Seveda dobim tudi negativen odziv, toda ne veliko takšnih. Na twitterju zelo malo sodelujem. (Smeh.) Večinoma so odzivi pozitivni, kar mi pove, da takšnih zgodb primanjkuje, da dobro delam in da sem na pravi poti in moram raziskovati naprej."
Kaj pričakovati v novi sezoni?
"V novi sezoni želim nadgraditi prejšnjo sezono, dati prostor tistim, ki niso slišani, odpirati želim teme in nočem biti samo eden od podkastov, ki jih je 'too fucking much'."
Povejte še kaj o magistrski nalogi. Kaj raziskujete? Bojda bo v pomoč slovenskim medijem.
"Absolutno, to je moj cilj. Mislim, da je medijska krajina v Sloveniji 'švoh', ljudje ji ne zaupajo. Tudi z razlogom. Radiu, na katerem sem tukaj in o katerem raziskujem, ljudje zaupajo in ga financirajo. Ima tudi večje donacije in vzpostavljen celoten sistem, kako donacije prejema. Toda pomembno je, da ga ljudje spoštujejo in želijo dati denar zanj, za vsebine. Tega v Sloveniji ni. Tudi da ga delajo prostovoljno in jim je za radio mar, je pomembno. Nekateri didžeji so tukaj že 30, 40 let in delajo enkrat na teden večurno oddajo zastonj, ker v medij verjamejo. Rada bi, da slovenska publika verjame v naš radio, v medije, v javni zavod. Kar pa pomeni, da moramo tudi mi spremeniti nekatere stvari. Želela bi si zaupanja ljudi, kot ga vidim tukaj."
Vas je kot predstavnico nove generacije medijskih delavcev strah za prihodnost medijev v Sloveniji?
"Da. Naša generacija medijskih delavcev stvari vidi drugače. Zaradi napak in malomarnosti v preteklosti se moramo mi zdaj boriti, mašiti luknje, čakati na zaposlitev po deset let. S podkasti to sicer dosegam, toda rada bi, da me tudi moja generacija posluša na radijskih valovih."
Vi se trudite vsebine do svoje generacije spraviti tudi z objavami na družbenih omrežjih.
"Ne morem povedati, kako si grem včasih sama na živce, ko to delam ali ko gledam druge objave. Rečem si: 'Če jaz tako izgledam, prosim, ne.' Toda kaj, to je pač medij ... Ampak mislim, da se bomo vrnili nazaj, da bomo imeli te poplave poln kufer in da bo radio spet tisti prvi, ker ni tako agresiven kot družbena omrežja, ker je intimen, romantičen in ga lahko vklopiš ali izklopiš, lahko je tukaj, ko kuhaš, tam sta glasba in nekdo, ki ti reče 'dobro jutro, kako si kaj'. Radio je in bo za vedno."
Pogrešate kaj dom?
"Imela sem manjšo krizo, domotožje, a sem zdaj spet dobro. Pogrešam mikrofon, da bi imela spet sobotno jutro na radiu in pozdravila ljudi. Komaj čakam, da bom nazaj. Prej se nisem zavedala tega. Toda tukaj v New Orleansu je del mojega srca. Bo pa fajn iti domov, v neki ritem, v našo naravo, mir. Tukaj je narava tudi lepa, toda dom je dom. Tu ni Krasa. (Smeh.)"
