(INTERVJU) Čmrljev žleb Agate Tomažič: Bolj kot s kraljico kriminalk se identificiram s čarovnico

Čmrljev žleb je zanimiva zgodba o vitalni 90-letnici, ki s trdo roko vodi hotel v majhni vasi, katero pretrese umor. Agata Tomažič je navdih dobila v črni kroniki, ki jo precej redno prebira, kot nam je dejala v pogovoru.

To zimo bi verjetno, vsaj do druge polovice januarja, tudi v Čmrljevem žlebu imeli težave zaradi pomanjkanja snega.

(smeh) Ne, mislim, da ne, kajti vas Strmčnik leži na nadmorski višini 1500 metrov, smučišča pa se razprostirajo še višje. In še topovi za umetno zasneževanje so prikladno nameščeni po vseh okoliških vzpetinah, tako da sezona tam ni ogrožena - Vera Flajs je res mislila na vse! Spominjam se zime 2020/21, ko smo bili v strogem lockdownu in ga je nasnežilo po par metrov, mi pa nismo smeli zapuščati občine - mešalo se mi je! Pisanje knjige, ki se dogaja v smučarskem središču, mi je bilo vsaj malo v uteho.

Radi smučate?

Ja, rada smučam, čeprav v tem nisem prav posebej dobra. Sploh ne v primerjavi s prebivalci Strmčnika, hehe.

Čmrljev žleb je vaš nov roman. Zanimivo je, da ste se tokrat lotili kriminalke. Je razlog tudi ta, da so kriminalke v zadnjem času pri nas strašno priljubljene?

Moram priznati, da kriminalke v resnici nikdar niso bile moje priljubljeno čtivo. Izjema so slovenske - pri tem imam v mislih Majo Novak, Tadeja Goloba in Avgusta Demšarja. Redno spremljam slovensko knjižno produkcijo, to me zanima. Za vse naštete avtorje je značilno, da v svoja dela vpletajo duha časa in da so njihovi liki psihološko razdelani, kar so lastnosti vsakega dobrega leposlovnega dela. Dobra kriminalka je preprosto dober roman, trupla gor ali dol. Čmrljev žleb se lahko bere tudi kot družinska saga, navsezadnje je v vsaki rodbini kakšen primer smrti, ki ni bila nikdar pojasnjena - ali pa se o tem preprosto noče govoriti. Ni nujno, da je šlo za umor, od zadnje vojne na naših tleh, in pri tem mislim drugo svetovno, je minilo ravno dovolj malo časa, da rane še niso zaceljene.

Šalo na stran, to je srhljivo

Vašo knjigo primerjajo z deli Agathe Christie. Moram priznati, da me veseli, da se zgodba večinoma dogaja v družinskem hotelu, torej so glavni junaki zelo povezani. To je namreč tudi značilnost Agathe Christie, da vedno iščemo storilca med literarnimi sorodniki, bližnjimi. Pravzaprav sem pogrešala take kriminalke. Vi očitno tudi?

Agatho Christie globoko spoštujem in občudujem, predvsem zaradi krajev, po katerih je popotovala - po Bližnjem vzhodu. Kolikor se je dalo, sem se na svojih potikanjih po tem delu sveta poskušala oglasiti tam, kjer se je mudila ona. Praviloma so bili to najlepši pomniki kolonialne ere, kjer se je dalo dobiti najboljši džintonik. Njenih knjig pa nisem kaj dosti prebirala, ogledala sem si par filmov, nazadnje Smrt na Nilu. In z vso vehemenco nepoznavalca lahko rečem, da njeni liki niti niso v sorodu, temveč imajo skupno to, da so se pač znašli ob istem času na istem kraju - v hotelu, na parniku ali vlaku. Prav tako bi lahko trdili, da zvečine nimajo težav z denarjem - kar jih že bolj povezuje z junaki Čmrljevega žleba. Sicer pa bi kot srednje redna bralka črne kronike tvegala trditev, da v Sloveniji veliko večino umorov zagrešijo bližnji sorodniki ali kar najožji družinski člani. Obožujem zapise v slogu "Šokantno: Sedemdesetletni sin s sekiro potolkel petindevetdesetletno mater; sosedje so ga opisovali kot pridnega in delavnega: baje je bil posredi alkohol". Šalo na stran, to je srhljivo. Velike večine stvari, popisanih v tej rubriki, si ne bi mogel izmisliti niti najbolj izprijen pisateljski um. Mene osebno bi bilo o takih likih tudi strah pisati. Žal pa je od pandemije naprej takih vesti vse več, sploh število femicidov je zraslo, zato ni čudnega, da je ta beseda tudi ena od finalistk v izboru za besedo leta 2022. Za mnoge ženske je njihov lastni dom postal najnevarnejši kraj.

Bi rekli, da vas je že ime malo zaznamovalo, da ste zato bližje tej veliki kraljici kriminalk?

Kot otroku in najstnici mi je ta povezava šla blazno na živce. Na koncu sem samo še z očmi zavijala, kadar se je kdo, ko sem se predstavila, poznavalsko nasmehnil in rekel: "Aaa, Agata Kristi!" Kot da je Agatha Christie edina Agata na svetu! Ime sem namreč dobila po Agati Schwarzkobler, in to ne junakinji Visoške kronike, temveč Šeligovega Triptiha Agate Schwarzkobler. Čisti reizem, kar trd bralski oreh. Ampak sem ga strla, zdelo se mi je, da se nekako spodobi. Potem smo imeli to knjigo še za maturo pri slovenskem jeziku, torej se mi je bralski vložek obrestoval. Nasploh se bolj kot s kraljico kriminalk identificiram s čarovnicami.

Zakaj pa ravno s čarovnicami?

No, ker je bila čarovništva obtožena junakinja Visoške kronike, Agata Schwarzkobler iz Davče vasi nad Škofjo Loko! Zato se zelo rada zaziram v globino pod tistim škofjeloškim mostom, kjer je morala prestati čarovniški preskus. Pa fino se mi je zdelo, ko so v škofjeloških mlekarnah začeli izdelovati sir z imenom Agata. Ampak to je bilo vse že pred leti, ko nas je bilo res še zelo malo, nosilk tega imena je bilo kakšnih šeststo, pravzaprav smo bile že skoraj ogrožene. Danes je Agat kot listja in trave, rahlo zoprno je postalo vse skupaj.

Beseda rani huje od meča

Delali ste kot novinarka, izdali pa ste ne le romane, tudi zbirki kratkih zgodb. Pišete torej zelo različne stvari. Kako to?

Le kako ne bi! Pisati je vendar nekaj najlepšega, kar lahko človek počne. No, kar lahko počne, kadar je sam. Sem eden tistih redkih idealistov, ki še vedno verjamejo v moč pisane besede. Krilatica, da beseda rani huje od meča, se mi ne zdi za lase privlečena. Menim, da lahko tudi celi. Z besedami narediš mnogo dobrega, lahko pričaraš nove svetove, recimo.

Z domišljijo itak nimam težav, kot edinka sem imela od mladih nog veliko namišljenih prijateljev. In ko sem bila enkrat osvobojena te službene, novinarske prisile, da moram pisati samo, kar je resnično ali - še huje - kar je kdo povedal, me nič več ni moglo ustaviti. Pišem neprestano, s sabo ves čas nosim beležnico, v katero si že kaj načečkam. Včasih tudi narišem. Svet okoli nas je tako vznemirljiv, da si ne morem kaj, da ne bi tu pa tam ovekovečila česa, kar nam navrže. Le kaj so kratke zgodbe drugega kot take vinjete, okruški vsakdana, neresnične izpeljave iz resničnih pripetljajev? Z romani je drugače, proces pisanja je daljši, forma zahteva načrt, poleg tega človek v tem času vzpostavi nekakšen odnos z liki. Zato si z njimi tudi bolj prizanesljiv, saj ti prirasejo k srcu.

Ampak vaši liki so različni, nekaterih verjetno ne bi želeli imeti za prijatelje v svojem življenju?

Res je, nekatere bi utopila v žlici vode. Saj to potem tudi počnem, le da počasi in bolj prefinjeno, he he.

Že nekaj let ste zaposleni kot promotorka znanstvenih del v Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU). Zakaj vam je všeč vaša služba?

Zato ker imam opravka s pametnimi, duhovitimi in omikanimi ljudmi. In ker imam občutek, da sta moj trud in delovna vnema cenjena. Pa ker mi delo omogoča, da se ves čas učim novih stvari, kar mi zelo ustreza, ker sem radovedna. Poleg tega imamo v pritličju kavarno in knjigarno - kaj bi si človek lahko želel lepšega na delovišču? (smeh) Kaj pa vem, ne bom tajila, da po šestih letih pri mojem delu ni tudi opravil, ki se jih ne lotevam s prav velikim navdušenjem, a vseeno gre za zelo majhen delež. Še vedno vsako jutro, kadar pridem na Novi trg, s pogledom objamem veličasten razgled na grajski grič in si rečem: "V redu je, dobro ti gre."

V globočine etimoloških spoznanj

Kateri znanstveni dosežki v zadnjih letih so vas najbolj navdušili?

Že zato, ker si kot pisateljica rada dajem dela z izbiro prave besede, me zanima, kaj počno na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša. Navdušena sem nad portalom Fran, kjer se še zlasti rada potapljam v globočine etimoloških spoznanj ali pa prelistam kakšen zgodovinski slovar, da o terminoloških in jezikovni svetovalnici ne govorim. Imenitno se mi je zdelo tudi odkritje t. i. pajčje svile na Biološkem inštitutu Jovana Hadžija in verjamem, da je to material prihodnosti, o katerem bomo še slišali, saj je močna kot jeklo in hkrati elastična, po natezni trdnosti pa prekaša večino sintetičnih materialov. Podatki o nezadržnem krčenju Triglavskega ledenika - Geografski inštitut Antona Melika ga neprekinjeno spremlja že od leta 1946 - me po drugi strani vedno navdajo s tesnobo. Z zanimanjem sem poslušala prispevke na simpoziju Epidemije in zdravstvo v zgodovinski perspektivi, ki ga je organiziral Zgodovinski inštitut Milka Kosa dobro leto po izbruhu pandemije koronavirusne bolezni. Še enkrat se mi je potrdil rek, da kdor ne pozna zgodovine, je obsojen na to, da jo ponavlja. V zadnjem času pa se mi zdi imenitno, da je moj sodelavec človek, ki se bo najverjetneje vpisal v zgodovino, saj je prispeval k odkritju, da je bil majevski koledar v rabi že leta 1100 pr. n. št., kar je vsaj tisočletje prej, kot je veljalo doslej.

Bo morda v naslednji knjigi glavni junak kak znanstvenik?

Imam občutek, da se marsikdo boji tega, hehe. Sicer pa je neke vrste znanstvenik že nastopil v eni mojih kratkih zgodb z naslovom Praštevilo. Za zdaj ne kaže, da bi kmalu spet katerega vzela pod drobnogled, trenutno se poglabljam v zlato dobo gibanja neuvrščenih, se pravi šestdeseta in sedemdeseta leta dvajsetega stoletja. Iskreno mi je žal, da sem ta čas zamudila, pripovedi, ki sem jih poslušala od svojih starejših novinarskih kolegov, so bile naravnost epohalne. Prav tako je obžalovanja vredno, da Slovenija ni znala unovčiti svoje primerjalne prednosti v tem delu sveta, ko so se ji v devetdesetih letih ob osamosvojitvi izmuznili vsi nekdanji jugoslovanski trgi - takrat bi se morala slovenska podjetja podati še dlje na jug, do Afrike, pa bi se zgodovina morda drugače obrnila in danes ne bi tam dominirala Kitajska (smeh)! Iz časa neuvrščenih me zelo vznemirja fenomen ladje Galeb, kjer je ogromno izmišljenega, pa tudi nemalo zamolčanega - nasploh je cela pripoved o Titu kot osvoboditelju afriških narodov iz okovov kolonializma na meji hagiografije. Najbolj zabavno pri tem je, da jih je osvobajal v prav takšni beli platneni obleki, kakršne so nosili vsi lastniki plantaž, ki so dali kaj nase. Mika me spisati scenarij za humoristično serijo, ki bi se dogajala na kateri od plovb miru z Galebom. Glede na posadko in potnike si predstavljam, da so bili zapleti na dnevnem redu in bi prikazani skozi cinična očala izvabljali salve smeha.

Lepa beseda, lepa obleka

Kateri svoji junakinji ste pa vi najbolj podobni?

Oh, jaz sem podobna vsem - junakinjam in junakom! Tako kot je za slikarje znano, da vsem portretirancem vdihnejo del svojih potez, tudi jaz vsakemu svojemu liku prilepim kakšno od svojih značajskih potez. Vsi ustvarjalci smo veliki egocentriki, hehe.

Kakšna pa je vaša garderobna omara, glede na to, da imate vedno čudovit in tudi zelo opazen stil?

(smeh) Moja garderobna omara je res precej velika, ampak še dobro, da imam toliko oblek, ker zato v njej ni prostora za okostnjake. Šalo na stran: hvala za kompliment. Vaše besede jemljem kot poklon, ker verjamem, da je biti primerno oblečen ob vseh priložnostih res vrlina in ne znamenje plehkosti. Tako kot lepa beseda lepo mesto najde, s čimer se najbrž vsi strinjamo, človek tudi z lepo obleko izrazi spoštovanje. Z nemarnim oblačenjem pa seveda prezir, če si tako želi.