V NEDELJO

(INTERVJU) Biodiverziteta v urbanih središčih: Kakšne so pravice divje narave v mestih?

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Urbani parki in gozdovi imajo pravice, samonikli ekosistemi pa so topogledno diskriminirani, saj nimajo nikakršnih mehanizmov, ki bi jih ščitili ali sploh prepoznali kot prostore narave.
Amadeja Smrekar

V mestih 21. stoletja je nujno negovati biodiverziteto, ki prebivalcem pomaga preživeti tudi v težkih podnebnih razmerah, denimo v obdobjih hudih suš, ki jih že izkušamo tudi v Sloveniji. V "eri betona" je "oaze zelenja", ki niso umetno ustvarjene, težko najti in obdržati. Arhitektka Danica Sretenović in oblikovalka Gaja Mežnarić Osole sta kot kuratorki projekta Palača divjine  raziskovali, kako samoniklim naravnim prostorom dopustiti, da so. Čeprav ne prinašajo profita. Je tisto, kaj je zeleno, ne pa tudi dobičkonosno, v današnjem svetu res tako nezaželeno? 

Palača divjine se po robu postavlja gradnji kompleksa nove Sodne palače v Ljubljani, ki naj bi zrasel na lokaciji nekdanje kasarne med Dunajsko in Topniško cesto, kjer od devetdesetih let naprej zeva opuščeno (kraterju podobno) gradbišče. V času zapuščenosti je tam nastal ekosistem Krater, z njim pa so zaživeli tudi kolektivi. Mobilne proizvodne postaje – delavnica za izdelavo papirja, lesna delavnica in mikolaboratorij – so posamezniki postavili z željo, da bi pomagale ustvariti dialog z osiromašeno skorjo zemlje, preraščeno z invazivnimi in drugimi divjimi rastlinam. 

Kuratorki Gaja in Danica.
Amadeja Smrekar

Projekt Danice Sretenović in Gaje Mežnarić Osole je v javnem interesu in družbeno pomemben, saj naslavlja doslej popolnoma prezrto vprašanje: kako v mestih, ki so vsa pozidana in bleščeča, ohranjati prostore divjine in zakaj so ti prostori tako vitalnega pomena? Večino projekta pionirki izvajata na prostovoljni bazi in brez institucionalne (finančne) podpore, čeprav je projekt mednarodno uspešen. Uvrstil se je celo v finale izbora za Slovenski paviljon na Beneškem bienalu, ustvarjalki sta bili vabljeni na tri strokovne konference, med drugim v New Yorku na priznani Pratt Institute School of Architecture: Climate Collectiveness.

Gaja in Danica, lahko za začetek pojasnita, kaj zapuščene gradbene jame in tako imenovane "degradirane površine" pomenijo za okolje in kaj za človeka, ki živi v njihovi bližini?

Gaja: Arhitekturne in gradbene posege je smiselno vpeti v kontekst ekologije prostora. Razumeti moramo, da naravni procesi delujejo sukcesijsko - ko pride do motnje v ekosistemu, narava deluje v skladu s samoobnovitvenimi mehanizmi, ki privedejo do regeneracije. To lahko vidimo na primeru gozda: če pride do nevihte, ujme ali žleda, se ustvari niša - območje po tem dogodku zasedejo nove vrste, ki so navadno pionirske. Te rastline na lokacijo privabljajo opraševalce, njihova odmrla biomasa pa ustvarja humus, začenja se torej proces vzpostavitve življenja, ki navadno kulminira v stabilnem gozdu kot končni točki. Zelo podobni procesi se dogajajo tudi v mestih, le da tam takih območij ne dojemamo kot ekosistemov. Opuščena poslopja, gradbene jame in podobni zapuščeni prostori so ravno tako podvrženi procesom sukcesije (ko človek območje neha upravljati, kot se je zgodilo pri Kraterju, narava začne s procesom regeneracije). V kapitalizmu, ki ga poganja globalno tržno gospodarstvo, k nam pripotujejo tudi različne tuje rastline in živali, posledično pa v pionirskih ekosistemih na degradiranih območjih ne najdemo zgolj lokalnih, temveč tudi tujerodne vrste, med katere sodijo  "invazivne rastline". Narava izvede svoj del regeneracije, ki pa ga mi danes - zaradi načinov planiranja mesta - ne znamo prepoznati kot prednost. Tamkajšnje rastline razumemo kot plevele, kot nekontrolirano rastje, območja pa kot odpadne, zavržene površine, ki jih je treba popraviti.

Danica: Zapuščene prostore dojemamo kot problem, ki ogroža drugače zmerno urejena mesta in je v breme njegovim prebivalcem. Prostorsko planiranje vidi nedokončanost kot anomalijo, ki jo je potrebno anulirati z injekcijo nadzorovanega programa in regulacijo lastniških struktur. Nedokončanost imamo za zanemarjenost, nevarnost. A dejmo se vprašat, kaj je v teh prostorih tisto, kar jih spravlja v konfliktno pozicijo? Ne sovpadajo z logiko dobičkonosnega prostora, ki bo z gradnjo komercialnih programov (luksuznih stanovanj, pisarn ipd.) popravil “neizkoriščena” zemljišča. Posegi, ki te prostore “urejajo”, največkrat popravljajo nekaj, kar sploh ni pokvarjeno. Zanimivo je tudi, da se takrat, ko omejimo gradbišče z gradbeno ograjo  - ne glede na to, kako dolgo tam stoji -  ljudje redko sprašujejo, kaj je za gradbeno ograjo. Ograja že sama po sebi nakazuje, da ta prostor za nas nekdo popravlja. Plečnikov stadion je gotovo en tak primer. Midve pa ta območja razumeva kot potencial sodobnega skupnega, Krater pa kot novo mestno tipologijo. Naj tudi Plečnikov stadion postane Krater! Mesto bi to moralo prepoznati. Tudi projekt Palača divjine priča o tem, da je na sami lokaciji Kraterja sicer res gradbišče, a je to gradbišče narave, nevsakdanji mestni ambient!

Območje Kraterja.
Amadeja Smrekar

Krater predstavlja potencial novega, skupnega, predvsem pa zelenega in nebetoniranega javnega prostora. Prostorov, ki so zabetonirani in "polikani", imamo v Ljubljani veliko. Zakaj pa so pomembni prostori divjine?

Danica: Za vstop na take prostore ne plačamo vstopnice. Tam ni vse vnaprej predvideno, niti ni vnaprej določeno, kaj moraš na teh mestih početi. Tam je dovoljeno, da samo bivaš in obstajaš. Tam lahko enostavno "si". Na prvi pogled ti prostori ničemer ne služijo. A prav to je ključno, saj je "služnost" najslabši možen način upravljanja s prostorom kot javnim dobrim! Območje Dunajske ceste, kjer stoji Krater, je pestro - planirano je bilo z načeli urbanizma, ki predvideva konjunkturo. Urbani razvoj tako zaznamujejo plani za ogromno Petrolovo poslovno poslopje na sosednji parceli, razsežni športno-poslovni kompleks na Plečnikovem stadionu, na samem območju današnjega Kraterja pa naj bi stala dvanajst nadstropna Sodna palača. Iz tega načrta je razvidna zastarela logika urbanizacije, ki ne upošteva sprememb, do katerih je prišlo v času, ko na projekte čakamo. To območje na križišču Dunajske in Topniške se je v vmesnem času samo-vzpostavilo v to, kar je Bežigradu manjkalo - javni park, ki ga je bilo potrebno le odpreti za javnost. V Mariboru je tak potencial na območju nekdanje tekstilne tovarne ali opuščenega projekta centra uprizoritvenih umetnosti. Taki prostori imajo potencial za programe, ki so tvorni za skupno ter niso namenjeni zgolj komercialni rabi.

Gaja: Drži. To so prostori samoorganizacije skozi katere se učimo sodelovati kot skupnost in z naravo. Na Kraterju narave ne ščitimo, niti je ne izkoriščamo, temveč iščemo načine, kako z življenjem na lokaciji vzpostaviti recipročne odnose - na primer s sajenjem suši odpornih rastlin, nabiranjem divjih zelišč, postavljanjem gnezdilnic za urbane ptice ali oblikovanjem uporabnih izdelkov iz invazivnih rastlin. Arbitrarne meje med kulturo in naravo se tu brišejo.

Na degradiranih območjih oz. na območjih, kjer so bili izvedeni zelo grobi posegi, se navadno pojavljajo tudi invazivne rastlinske vrste. Na območju Kraterja tem rastlinam dovolite, da se prosto razraščajo. Gaja, vi pod okriljem društva Trajna vodite tudi razvoj znamke papirja iz invazivnih rastlin, ki se s temi rastlinami spoprijema na inovativen način.

Gaja: Zanimiva je paralela med invazivnimi rastlinami in Kraterjem - tudi slednjega kot družba namreč dojemamo kot invazivni organizem, kot kontaminirano, nevarno območje. Problematično je, kako v javnosti govorimo o vrstah, ki so med nami, in ki so v nove ekosisteme prišle zaradi posledic globalizacije, po transportnih poteh ali kot prebežnice iz botaničnih vrtov. Soočanja z njihovo prodornostjo se lotevamo preko predpostavke, da je treba te rastline izkoreniniti in uničiti. Zavedati se moramo, da predindustrijske pokrajine ne bomo mogli rekonstruirati, četudi se lotimo vztrajnega iztrebljanja teh rastlin. Če bomo nadaljevali z življenjskimi stili, ki jih imamo, se bomo morali z njimi naučiti sobivati. Ni smiselno motriti, ali so te rastline dobre ali slabe, temveč sprejeti njihovo prisotnost. Nenazadnje ustvarjajo ogromno količino biomase (opravljajo tudi pomembne funkcije v ekosistemih, v mestih, kjer manjka medonosnih rastlin, so denimo pomembna hrana čebelam), s katero lahko nekaj naredimo. Z invazivnimi rastlinami je treba ravnati z obzirom na lokacijo rastišča, obenem pa težiti k etičnimi načinom soočenja (ki ne uničujejo ekosistema tal). Pri Trajni smo zagnali blagovno znamko papirja iz japonskega dresnika. S proizvodnjo papirja ne zamejujemo invazivnih rastlin, predstavimo pa alternativno vhodno surovino celuloze. Drevesne monokulturne nasade na tujem želimo nadomestiti z lokalnim virom celuloze, ki je enostavno dostopen in ima veliko manjši ogljični odtis, za vzdrževanje pa ne rabi pesticidov. 

Danica: Ne zastavljamo si vprašanja, ali so invazivne rastline dobre ali slabe. Bistveno je premišljevati o tem, kakšne so pravice obstoja celotnega ekosistema in odnosov, ki jih te rastline vzpostavljajo tudi v sobivanju s človekom.

Krater je danes območje kompleksne samonikle narave. Odnosi, ki so se tam vzpostavili, ne morejo biti nadomeščeni z monokulturo.
Amadeja Smrekar

Samonikli ekosistemi nam dajejo številne zglede, kako v urbanih okoljih vzpostaviti podnebno odporne naravne rezervate, s katerimi lahko izboljšamo življenjska okolja ne samo ljudi, temveč tudi ostalih živih bitij. Na kak način to arhitekturno, urbanistično prenesti v mesta? 

Danica: V Idriji smo s študenti krajinske arhitekture debatirali o revitalizaciji industrijskega območja ob reki ter o gestah regeneracije, ki ne odstranijo tamkajšnje divje narave. Razmišljali smo o oblikovanju z naravo, ne o oblikovanju narave. Namesto tega, da privedemo stroje, da uničijo beton, raje dovolimo da korenine invazivnih rastlin drobijo beton in preoblikujejo karakter prostora. To navadno vidimo kot uničevanje infrastrukture, a je v resnici ustvarjanje druge infrastrukture, infrastrukture zemlje. Tega seveda ne moremo predlagati za center Ljubljane - vsako lokacijo mislimo znotraj njej lastnega konteksta. Obenem pa je reprezentativen primer, kako s takimi območji v mestih običajno ravnamo, zagotovo Cukrarna: tam je skozi leta zapuščenosti podivjala narava, zdaj pa je območje zabetonirano, v linijo je postavljenih par dreves, ki ne ustvarjajo sence. Paradigmo, kako urejanje mesta razume naravo, je treba bistveno spremeniti. Skušajmo dizajn razumeti kot regeneracijo, skrb, vzdrževanje - to so za današnje planiranje radikalne geste.  

Gaja: Kaj sploh pomeni "lepo mesto"? Če estetiko mislimo s stališča kakovosti življenja ljudi ter ostalih živih bitij, samonikla narava oblikuje pestro in odporno mesto - le pojmovanje lepega je potrebno spremeniti. V Sloveniji pa jo, kljub zdravstvenim krizam, podnebnim spremembam in upadu biodiverzite, v urbanih okoljih še vedno dojemamo kot opuščeno, nefunkcionalno zaplato zemlje, kot grd prostor. Urbane divjine nudijo habitat za različne vrste, čistijo tudi zrak, znižujejo temperaturo, zadržujejo vodo, zato bi jih morali prepoznati kot lepe, v administrativnih dokumentih pa vključiti kot novo urbano tipologijo.

V Ljubljani je očitna neka splošna potreba sodobnega človeka po čiščenju. Podobno je tudi v gozdu, ki nujno potrebuje razpadajočo biomaso, v kateri lahko živijo mikroorganizmi. Ko gozd očistiš vsega divjega, mu odvzameš bistvo, življenje.

Gaja: Naše dojemanje čistoče je zanimivo, saj v resnici živimo v onesnaženih mestih, ceste in domove pa poliramo na vsakem koraku. 

Kot alternativo javnemu natečaju za Sodno palačo ste v okviru projekta Palača divjine razpisali svoj natečaj. Kako in zakaj je do tega sploh prišlo?

Danica: Naš strokovni odgovor na pogoje samega natečaja smo začeli plesti takoj po tem, ko je ZAPS natečaj objavil. Takrat sem opazila, da vanj ni vključeno absolutno nič od obstoječe vegetacije Kraterja. Natečaj je zastavljen kot da bi ta parcela bila popolnoma prazna. To je odločilno, saj so podloge natečaja neizogiben pogoj za arhitekturno delo. Ob tem pa obsežen program treh sodišč zahteva posege, ki so skrajno invazivni do trenutne lokacije - dvanajst nadstropna Sodna palača z tremi kletnimi etažami bo Krater popolnoma nadomestila. Gre za način oblikovanja zelenih površin - četudi je predviden javni prostor zelen, gre le za travo in par dreves, to pa ni nadomestilo za biodiverziteto Kraterja, ki se je vzpostavljala 30 let. To je danes območje kompleksne samonikle narave. Odnosi ne morejo biti nadomeščeni z monokulturo. Zato sva razpisali še en natečaj - natečaj za Palačo divjine, s katerim sva želeli predrugačiti videnje ter vrednotenje Kraterja: naslovile sva ga na mednarodne strokovnjake. Skupine, ki so delale na natečaju - naslavljamo namreč prostorske pravice narave v mestih - so multidisciplinarne (pravniki, ekologi, naravovarstveniki, arhitekti ipd.). Ključen doprinos projekta je poglobljeno znanje o lokaciji, vsak predlog pa o tem prostoru razkriva nekaj, kar bi že prvenstveno moralo biti vključeno v pogoje natečaja. Če bi bilo, bi načrtovali Palačo pravice za vsa živa bitja, ne pa Sodne palače.

Kakšni so alternativni predlogi pa so nastali sklopu natečaja?

Gaja: Nastalo je osem predlogov palače pravice za vsa živa bitja. Najina pozicija ni bila negacija potrebe Ministrstva za pravosodje po oblikovanje prostorov za delovanje, ampak vprašanje, ali je to res pravi način interveniranja na takšnih lokacijah. Zanimalo naju je, ali in kako lahko ekosistem Kraterja transformiramo z mislijo na življenje, ki se je tam vzpostavilo. Skupina krajinskih arhitekt in vizualnih umetnic je denimo predlagala evakuacijo urbanih ekosistemov v primeru gradnje - živa bitja morajo z umanjkanjem prvotne lokacije spremeniti migracijske poti po mestu, ustvarjalke pa so razmišljale o tem, da bi moral obstajati načrt o njihovi evakuaciji v primeru gradnje (gre za premestitev celotnega ekosistema, ne posameznih bitij/rastlin). Drugi predlog se je ukvarjal s pravicami spontane narave: urbani parki in gozdovi imajo pravice, samonikli ekosistemi pa so topogledno diskriminirani, saj nimajo nikakršnih mehanizmov, ki bi jih ščitili ali sploh prepoznali kot prostore narave. Udeleženci programa so se ukvarjali tudi s pravicami ekosistema podzemlja - ko posegamo, gradimo in odstranjujemo zemljo, s tem posegamo v živ organizem. Spraševali so se kako graditi, da pri tem ne bi uničili celotnega ekosistema, ki se je na lokaciji vzpostavljal na tisoče let. Predloge so udeleženci programa predstavili na konferenci v septembru, na njih pa so se odzvali predstavniki odločevalcev in organizacij, ki snujejo sodobne politike.

Na območju se razraščajo tudi številne tujerodne rastline.
Amadeja Smrekar
Želite dostop do Večerovih digitalnih vsebin?
Izberite digitalni paket po vaših željah in si zagotovite dostop do spletnih vsebin na vecer.com že za 1,49 €
Želim dostop

povezani prispevki

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta

Spletni portali družbe Večer mediji d.o.o. (vecer.com in podstrani) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh?