Pri nas doma praktično ni bilo alkohola. Nič razen dežurne steklenice belle de joura, ki jo je mama ob posebnih priložnostih potegnila na plano in so s sosedami ob kavi iskale še kak poudarek zagonetnega življenja. Niti alkohol ni bil tema pogovorov, ne preventivno-vzgojnih v šoli, tudi se ne spomnim kakega ena na ena pogovora z mamo na temo "dajva se resno pogovorit o škodljivosti in posledicah alkohola". In iskreno - zelo dolgo nismo ne jaz ne moji prijatelji iz bloka, z dvorišča ali šole niti pomislili, da bi si lahko pubertetniške čakre odpirali s kako alkoholno pijačo. No, potem je prišla srednja šola in ob koncu nje prvi izhodi v legendarni MKC in prve litrce slovina (za nepoznavalce - res slabo, če ne najslabše, vsekakor pa najbolj poceni rdeče vino v Mercatorju Pionirka na Partizanski). Mati so začeli resno robantiti, a alkohol je imel pač status "kdo si upa" eksperimenta, se pa je zelo malo moje družbe resno opijalo. Če sem iskrena, verjetno tudi zato, ker smo pogosto trčili ob hud odpor naših naivnih želodcev. Sami sebi smo se zdeli blazno pogumni, če smo štirje zmogli litrco. In veljalo je za vse enako, za mene, ki sem otroštvo preživela v skoraj popolni odsotnosti alkohola, in prijatelje iz družin, kjer se je pač po slovensko pilo veliko in ob mnogoterih priložnostih.
Zato se sprašujem, ali niso silne dušebrižniške akcije, ki jih redno zaganjamo v Sloveniji, pravzaprav prvi sprožilec sistema "Kdo si upa?". Saj poznamo mlade možgane, a ne? "Ne početi tega in tega," pridiga pedagoška delavka. Mladi možgan pa informacijo prejme, poveže, zmelje - hrsk, klik, klik - in dobi naslednji rezultat: "Joj, lej, lej, kaka kul ideja! Meni pač ne bo nič!" Ko sva denimo nekje proti koncu srednje šole s prijateljico na pločevinki prve energijske pijače prebrali "Ni dovoljeno mešati z alkoholom", se je seveda zdelo popolnoma naravno storiti prav to. Ko maturantu rečeš, naj ne pije na mnnožični četvorki, dobiš na Trgu Leona Štuklja poplavo majavih in kričavih mladenk in mladcev. In ko se vendarle odmajajo s trga, zapustijo za sabo tiste značilne plastenke, katerih vsebina že s kilometra ne ustreza zapisu na etiketi. Zato se zdi, da so protialkoholne akcije, pa naj bodo še tako simpatično nastavljene, že v štartu postavile napačen cilj - 0.0. Naj bo akcija 0.0 še tako kreativna, se nekako še vedno zdi prisiljena približno tako, kot poizkušajo s pastelnimi barvami narediti bolnišnice in šole bolj prijazne, pa jih v resnici nikoli ne. Seveda se vsake toliko tudi kak junak v parlamentu ali kakšnem občinskem svetu spomni omejiti alkohol sistemsko in tako izkoreniniti peklenščka iz družbe. No, nekje v naših "ta veselih" časih je prišel Kebrov zakon. Posledica? Prekomerne zaloge nakopičene pijače, ker "kaj pa če je zmanjka?!". In nato seveda obvezne prekomerne obremenitve želodcev.
In tako vse kaže, da bomo Slovenci še dolgo kraljevali na lestvici najbolj pijanih narodov na obli. Iz temeljnega in temeljitega razloga, ker je pri nas alkohol družbeno sprejet in pitje verjetno nikoli ne bo eksces. Alkohol je epicenter družabnosti, biti malo "ajhan" pa je pač simpatična sprostitev po tedenskih obremenjenostih, nekakšna anestezija po vseh injekcijah brutalnosti tega sveta. "Greva na pir" tako ostaja osnovni poziv k utrjevanju socialne strukture najbolj naprednih primatov. Seveda je nujno opozoriti frocovje, da se s C2H5-OH ne gre hecati, z vsemi možnimi prijemi, ampak mislim, da tisti, ki so alkohol poizkusili pred desetim letom (kažejo raziskave), tega verjetno niso storili čisto sami. Ker če je fotru zabavno gledati malega, kako se kremži ob prvem požirku pira, bo težko pet let kasneje malega prepričati, da je pir lahko hudo neprijazna zadevščina.
