Ko se je moj oče Friderik Prah po drugi svetovni vojni kot bivši ruski ujetnik (po spletu okoliščin je namreč služil v nemški vojski) vrnil v Loče, je bil zelo zelo pobit. Iz razočaranja sta mu pomagala predvsem Koširjeva, teta in stric, z družino. Njihova ljubezen je Frideriku pomagala prebroditi težave. Fric je prišel v Loče v razcapanih oblačilih, zamazan in ušiv. Teta Nežika je poskrbela, da se je okopal in preoblekel, njegova oblačila je vrgla v ogenj, da so zgorela (kar ji je Friderik še velikokrat kasneje oponesel). Prve dneve, tedne in mesece je pri teti spal kar na tleh, saj drugače ni več znal. Družbo mu je delal tetin kuža z imenom Lord, bernardinec, ki se je Frica spomnil še izpred vojne. Veliko je Fric tudi preklinjal, in to kar po rusko, kar pa se je mnogim zdelo dokaj zanimivo. Teta Nežika je velikokrat pravila, kako je bil podivjan, a ga je počasi spravila k sebi.
V Ločah se je moral takoj javiti pri oblasteh. Veljal je za sumljivega, saj je prišel iz Rusije. Ponoči so ga zasliševali. Njegova podivjanost mu ni kaj veliko pomagala, prav nasprotno. Po nekaj dneh se je v ta zaslišanja vpletla teta Nežika in poskrbela, da so se nehala. Kot domačinka in mlinarjeva žena je takrat veljala za pomembno osebo, saj sta s stricem med vojno nekaj ljudi rešila pred smrtjo, še več pa sta jih nahranila.

Zaposlitev v MTT

Imel je tudi nenehno težave zaradi svojega imena Friderik, saj je zvenelo dokaj nemško. Ker je hlepel po izobrazbi, je začel uporabljati ime Mirko, kar ja izpeljava iz imena Miroslav. Tako je uradno postal Mirko, za družino in prijatelje je ostal Friček. Petnajstega septembra 1946 se je lahko, seveda tudi s pomočjo spremenjenega imena, vpisal v Državno tekstilno šolo v Kranju in jo končal 30. junija 1948, s čimer si je pridobil izobrazbo nižjega industrijskega tehnika. Zaposlil se je v Mariborski tekstilni tovarni (MTT), v oddelku Merinka na Taboru; leta 1950 je tem opravil tudi strokovni izpit za to izobrazbo. Jeseni 1950 se je ponovno vpisal v šolo, v Državni tekstilni tehnikum Kranj, in 11. septembra 1951 diplomiral kot tekstilni tehnik. V službi je dobil delovno mesto nadmojstra v predilnici in tkalnici.

Strasten športnik

Friderik je bil tudi velik športnik. Že med osnovno šolo je hodil k Sokolu - k telovadbi in atletiki. Rad je sabljal, njegova udarna disciplina je bil floret; postal je celo inštruktor za borbo s floretom (24. avgusta 1952). Bil je še odličen smučar, kolesar in jadralec pa tudi v hribe je hodil rad, na Triglavu je bil več kot desetkrat.
Kot smučar se je vsako leto vse do pozne starosti, skoraj 80 let, aktivno udejstvoval mnogih tekmovanj. Pridobil si je mnogo pokalov in kolajn, ki jih je doma imel razstavljene na stenski polici. Kot kolesar se je neprekinjeno udeleževal kolesarskih maratonov okoli Pohorja. Seveda je enako kot smučal tudi kolesaril do svoje pozne starosti. Veliko ljudi ga je občudovalo zaradi njegove neutrudljive energije.

Zakaj bi mu šlo lepše kot nam

Prijatelji so Fričku zavidali, ker je bil samski, zato so sklenili, da bo njegovega brezskrbnega življenja konec. Vsi po vrsti so bili v zakonskem jarmu in zakaj bi Fričku šlo lepše kot njim. Naredili so načrt, kako ga bodo spoznali z njemu primerno žensko. To pa ni bilo lahko. Seveda so marsikaj poizkusili, a pravega uspeha dolgo ni bilo. Nato sta ljubezenski načrt v svoje roke vzela Branko Perak in njegova žena Olga. Bila je pomlad 1961. in čas za Pajkov ples, to je bil ples tekstilnih delavcev v Mariboru. Branko je povabil Frička, Olga pa svojo delavno kolegico Dragico; obe sta delali v centralnem laboratoriju Splošne bolnišnice Maribor. Dragica je bila stara 27 let, zanimiva za marsikaterega moškega, a imela je strogo mamo, ki je nanjo vseskozi pazila. Dragica brez mame ni smela skoraj nikamor. Vseeno se je mami nekako izvila in prišla na Pajkov ples. Olga ni pred plesom Dragici nič omenila, da pride v njihovo družbo tudi Friderik. Enako je naredil tudi Branko. Frička je dobro poznal in vedel je, da ga ne bi bilo na ples, če bi mu prej povedal, kaj namerava. Ko sta se Friderik in Dragica prvič videla, je med njima preskočila iskra in sta se zaljubila. Hitro sta se poročila, že 28. oktobra 1961. Novoporočenca sta približno leto dni živela pri Dragičinih starših. Kljub temu da so se vsi dokaj dobro razumeli, sta Friček in Dragica želela iti na svoje. Friček je s pomočjo firme, v kateri je delal, dobil manjše stanovanje na Pobrežju in z veseljem sta se mlada dva vanj preselila.

Domišljava koza v seksi kopalkah

Friček se je pred poroko hodil veliko kopat na Mariborski otok. Med drugim mu je v oči padla dokaj lepa mlada deklica v prekrasnih dvodelnih kopalkah z volančki. On in njegovi kolegi so to deklico velikokrat ogovarjali, a ona se ni zmenila zanje. Friček je rekel, da je navadna prevzetna koza. Nekega večera sta bila z Dragico na obisku in med moškimi je stekel pogovor o domišljavi kozi v seksi kopalkah. Ko je Dragica po poroki slišala o tej "kozi", se je nasmejala in rekla, da je to bila ona. Fričku je zastal dih - to je bilo zadnje, kar je mož pričakoval. V dokaz mu je žena doma pokazala kopalke, o katerih je toliko govoril. Seveda teh kopalk ni smela več nikoli obleči, saj je moževa ljubosumnost naredila svoje.

Pri 80-ih si je kupil avto

Šestnajstega marca 1964 je Friček postal očka pri 40 letih starosti. Na svet je prišla hčerkica Barbara - avtorica pričujočega teksta. Pol leta po mojem rojstvu sta Friček in Dragica z doplačilom dobila na Pobrežju v sosednji ulici večje stanovanje. Friček je postal odličen in čustven očka, v svojo hčerkico je vložil veliko časa, ljubezni, energije, skoraj vedno in vsepovsod me je jemal zraven. Tako sem doživela veliko ljubezni družine, družinskih prijateljev, kot sta bili družina Semenič in družina Kores, ter še mnogih drugih. Vsi so me razvajali z majhnimi in večjimi pozornostmi, še posebej tetice Vida, Maja, Sonja Semenič in družinske tetice, teta Nežika, Liza, Micka, Ivanka, Marica, Silva, Dita, Rozika, Angela, še zlasti pa teta Jožica Golob, ki je name pazila vrsto let.