El Camino de Santiago oziroma Jakobova pot je skupno ime za različne romarske poti, ki vodijo do mesta Santiago de Compostela v severozahodni Španiji. Ker so se prvotni romarji na pot podali kar z domačega praga, bi bilo nemogoče določiti uradni začetek poti - za ene je bila izhodišče Nemčija, za druge Francija, za nekatere celo Velika Britanija. Dandanes so takšni predani romarji, ki bi Jakobovo pot začeli doma, zelo redki. Večina se jih odloči za krajša romanja po priljubljenih turističnih poteh, ki so jasno označene ter ponujajo številna prenočišča in restavracije.
V zadnjih desetletjih se je oblikovalo pet glavnih poti, med katerimi lahko izbirajo romarji: francoska pot (iz mesta Saint-Jean-Pied-de-Port), portugalska pot (iz Lizbone ali Porta), angleška pot (iz La Corune), severna pot (iz Iruna) in originalna pot (iz Ovieda).

Zakaj na romanje

Romanje je potovanje na versko pomemben kraj; za katoličane so to že stoletja Jeruzalem, Rim ali pa Santiago. Katoliška vera je na romanje prvotno gledala kot na obliko pokore za storjene grehe. Od 8. stoletja je bilo spokorno romanje ena izmed najhujših kazni kanonskega prava, ki je lahko doletela cerkvene dostojanstvenike. Če je takšna oseba storila zelo hud zločin, kot je umor ali krvoskrunstvo, je morala peš potovati v Rim do papeža, ki jo je edini lahko odvezal greha.
Sčasoma je Cerkev razglasila romanje za krepostno dejanje in razvila se je navada, da so se verniki zaobljubili obiskati svete kraje v zahvalo za božjo pomoč v stiski. Ker je bil Jeruzalem v muslimanskih rokah in precej nevarna destinacija, je Cerkev za sveto mesto razglasila tudi Santiago de Compostela, kjer naj bi se nahajali posmrtni ostanki apostola Jakoba.

Zakaj kamniti smerokazi

Romanje po Jakobovi poti je potekalo nepretrgano od zgodnjega srednjega veka in vse do današnjih dni, a je bilo število romarjev, ki so prispeli v Santiago, večino časa zanemarljivo. Šele v drugi polovici 20. stoletja je Jakobova pot postala tako priljubljena, kot je bila okoli leta 1200.
Za oživitev romarskih poti se lahko zahvalimo Walterju Sarkieju, irskemu popotniku, ki je leta 1957 napisal prvi moderni turistično-romarski vodnik Pot do Santiaga. Pomemben je tudi prispevek španskega diktatorja Francisca Franca, ki je želel po svetu promovirati špansko katoliško zgodovino. Pod njegovo trdo roko se je španska vlada lotila urejanja in
označevanja romarskih poti in postavila prva moderna romarska prenočišča oziroma albergue po špansko.

Prvi koraki proti Santiagu

Romarji imajo pri načrtovanju svoje poti proste roke; večina jih pri izbiri izhodišča upošteva čas, ki so ga pripravljeni nameniti tej izkušnji, finančna sredstva in fizično pripravljenost. Kar dve tretjini romarjev se odloči, da bodo začeli vzdolž francoske poti, a jo le desetina prehodi v celoti (800 kilometrov iz mesta Saint-Jean-Pied-de-Port).
Naslednja po priljubljenosti je portugalska pot, ki jo izbere petina romarjev, a velja za najlepšo in najmanj hribovito - po tej poti sem se podala tudi sama, ko sem prejšnji mesec prehodila slabih 300 kilometrov med Portom in Santiagom. Ostale poti so manj priljubljene; zanje se večinoma odločajo romarji povratniki, ki so že prehodili glavni varianti.

Tipični dan moderne romarke

Eden izmed največjih čarov romanja je, da so si vsi dnevi podobni - človek pade v rutino in sprejema veliko manj odločitev, kot jih od nas navadno zahteva hiter tempo življenja. Moj dan se je začel okoli pete ure, ko sem s peščico ostalih romarjev izkoristila kratko vrsto za uporabo kopalnice (albergue ponuja prenočišče od 50 do 80 romarjem, ki si delijo kopalnico - včasih se na uporabo prhe čaka tudi več kot eno uro).
Za cilj sem si postavila, da začnem hoditi okoli pol šestih in uživam v svežem zraku in nižjih temperaturah. Ker pot pogosto vodi skozi gozd ali vinograde in edini vir svetlobe predstavljajo žepne svetilke, romarji zjutraj navadno hodijo v skupinah. Okoli devete, ko se odprejo prve kavarne, si večina romarjev privošči zajtrk; na Portugalskem navadno kavo in pecivo, v Španiji pa kavo spremljata svež pomarančni sok in popečen kruh s paradižnikom ali tortiljo (tradicionalna jajčna omleta).
Nobenega pravila ni, koliko kilometrov mora romar prehoditi dnevno - razdalja je navadno odvisna od lokacije prenočišč. Romar lahko najde albergue na vsakih deset do petnajst kilometrov, a se lahko zgodi, da v ciljnem kraju več ne bo prostih postelj. Prenočitev v alberguejih namreč ni mogoče rezervirati vnaprej - kdor prvi pride, dobi posteljo. Zaradi tega se številni romarji odločijo, da si bodo poiskali privatna prenočišča, ki so sicer dražja (od 15 evrov na posteljo v deljeni spalnici dalje), a ponujajo možnost rezervacije. V albergue sem navadno prispela do 13. ure (do takrat sem že prehodila od 20 do 30 kilometrov, ki sem si jih zadala za določen dan).
Po prijavi sledi prhanje, ročno pranje oblačil in kratek počitek. V popoldanskih urah sem se navadno odpravila raziskovat mesto in iskat kosilo, ki ga ponuja romarski meni. Na Portugalskem so albergueji velikokrat postavljeni v majhnih vaseh, kjer ni ničesar drugega kot cerkev in vaška restavracija. Kosilo skoraj brez izjeme sestavljajo zelenjavna juha, trska in riž s paradižnikovo omako - po treh dneh sem že nestrpno pričakovala Španijo, ki se odlikuje po zelo okusni (in veliko bolj raznoliki) kuhinji. Ker so romarji zelo družabni, se lahko vedno pridružiš kakšni skupini, ki ima podobne popoldanske načrte. Okoli 21. ure se večina romarjev že odpravi v posteljo - zgodnje vstajanje in telesni napor kar kličeta po zgodnjih nočeh.

Enkrat ni nobenkrat

Prihod v Santiago je za večino romarjev čustvena izkušnja: nekateri jočejo od sreče, drugi so razočarani, tretji (med te sodim tudi jaz) si globoko oddahnejo, da so dosegli svoj cilj. Večina si reče: "To je zdaj za mano: izkušnja je bila zanimiva, preživeli smo. Zdaj pa domov, da se nam zacelijo žulji - in nikoli več!"
A čez kakšno leto, ko so pozabljene rane in vsakdanje življenje postane preveč stresno, začnejo številne romarje ponovno srbeti pete, dokler se ne odločijo, da bodo prehodili še kakšen del Jakobove poti. Nick, Avstralec, ki se je letos na romanje podal že petič, pravi, da te El Camino nikoli ne neha klicati - če se podaš na pot enkrat, tvegaš, da se boš vračal v nedogled.