
Predstava Naš razred, v kateri igrate, je na Borštnikovem srečanju prejela nagradi za igro in za režijo. Igralci ste sinhronizirano vzpostavili kompleksno odrsko fresko skupnosti, ki utripajoč v usodi posameznih zgodovinskih slik razpada, ter subtilno prenašali brutalnost in kaotičnost sveta, utelešali raznolike vloge in jih komentirali, so zapisali v obrazložitvi.
Lepo. Smo veseli. Ponosni. Nekdo na Borštnikovem srečanju je rekel, da je naše gledališče kontinuirano najbolj podcenjeno gledališče v Sloveniji.

"Vse več ljudi je brez vesti"

Sporočamo pomembne reči
Ko ste letos prejeli nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije, ste rekli, da gre pri nagradah za malo loterije in malo so rezultat dobrega dela. Jih je pa lepo dobiti, kajne?
Seveda je dobro, da nekdo prepozna, kaj si naredil, a tudi če nagrad ni, ne pomeni, da delaš slabo. Igralci ne delamo za nagrade, ampak za to, da z odra sporočamo pomembne reči o življenju. Cilj je ozavestiti ljudi o krivici, o pravici, o dobrem, o zlu, o sebi konec koncev.

Vsako leto manj denarja, delamo pa več
V lanski predstavi Stenica ste duhovito spomnili na socialistične čase. Tistemu se torej zmoremo smejati. Se bodo čez tri ali štiri desetletja ljudje tako spominjali zdajšnjega obdobja?
Zdaj smo v črni luknji, vse več je novih bolezni, predvsem psihičnih. Zaradi preobremenjenosti ljudi in pritiskov z vseh strani. Samo o tem razmišljamo, kaj je še treba narediti. Pri nas v gledališčih je tudi tako, vsako leto dobimo manj denarja, delamo pa več. Jaz sem v Jugoslaviji živel 18 let, res sem bil takrat otrok, mladostnik brez skrbi in odgovornosti, ampak, kolikor se spomnim občutka in klime, ki je takrat vladala, je bilo absolutno popolnoma drugače. Ljudje se niso borili za obstanek v tem smislu kot danes. Danes smo prepuščeni prostemu trgu in znajdi se, če se ne, se pač nisi.
Kaj torej storiti? Gandi bi rekel: Bodi sprememba, ki si jo želiš.
Res je, začne se vedno pri posamezniku, govoriti nekaj in ne ravnati tako, nima nobenega smisla. Trajnostna revolucija se začne pri vsakem posamezniku.
Brez navdušenja se ne da ustvariti nič veličastnega. Apatija ne rojeva boljšega.
Ob boju za preživetje ne more biti navdušenja nad ničimer. Zvečer izmozgan niti ne moreš pomisliti na karkoli pametnega, ampak raje omrtviš možgane. Vklopiš televizijo in gledaš kretenske sitkome, resničnostne šove in podobno. Televizija je konkretna droga, in če sva že govorila o Stenici in prejšnjem sistemu, takrat je bila vera opij za ljudstvo, danes je to TV. Opažam to pri svojem otroku, ko gleda risanke: nič drugega ne obstaja, v tistem trenutku je vključeno čiščenje možganov.
