Tako pravi spletna pamet, a večina milenijcev, ki je prečkala moje obzorje, bolj sodi v kategorijo: zakreditirani, če že ne delovno pa storilnostno naravnani in, da, morda res malo preveč polni sami sebe, a hkrati obupno zmedeni v smislu, če bomo oh-tako-kul in občudovani, bo vse narobe. Mašinerija te družbe nas bo zmlela v kupček prezrtih gmotic, zato hop hop, poberimo od teh generacij starcev, kar je uporabnega, in šibajmo naprej. Na potovanje, doživetja, instagram, kar bomo plačali z drobižem, ki ga zaslužimo v nenormalnih delovnih pogojih.
Lahko nam, ki lepo plujemo na tankerju generacije X razmeroma neobremenjeni z javno podobo in preštevanjem všečkov. Morda se nam zdi zabavno tu in tam kak trenutek podeliti na družabnih omrežjih, predvsem je opaziti visoko naklonjenost staršev, da svoje potomce na omrežjih predstavljajo kot izjemne primerke svoje genske produkcije in svoje družinske idile (ter kosila) kot edinstvene zavidanja vredne dosežke. Najraje s kakšnim navdihujočim zapisom o dragocenosti družine. Sicer pa so naše okoliščine v temelju drugačne od milenijskih. Ravno smo še ujeli vlak zaposlovanja, zapornice so se že zlagoma spuščale, ampak načeloma je z nekaj truda, prilagodljivosti šlo. Starši milenijcev so tačas pridigali potomcem, naj dajo vse od sebe, da je kriza in še enkrat kriza, da morajo biti boljši od najboljših ter da je na krutem trgu vsak sam svoje sreče kovač. Starše seveda razumem, njihov Tijan bo seveda moral preživeti in se kdaj tudi odseliti, a iz tira me pa res spravijo vsa silna predavanja, delavnice in motivacijski treningi (številne podpirajo ali celo organizirajo državne inštitucije), kako izboljšati samega sebe tako, da bomo všeč zaposlovalcem. Kot da bi poslušali navodila, kako čim bolje v temnem pragozdu, kjer na nas prežijo pajki in divje zveri, postati čim bolj podobni njim, pa vendarle toliko drugačni, da nas opazijo in nam se nam odpre pot navzgor. Do svetlobe nad krošnje, do morda celo čez 1000 evrov neto plače! Res sanjsko. Res naš šolski sistem skupaj s prestrašenimi starši ne izdeluje prav samozavestnih osebkov. Bodimo iskreni, tudi na fakultetah je profesorjev, ki bi jih komot zamenjala vrečka krompirja, malo. Tako dobimo na koncu procesa zmedenega dobro napiflanega mladiča, na videz samozavestnega, a z goro potlačenih kompleksov, ki pozablja, da je kaka generacija pred njim doživela že kaj podobnega. Ker tukaj smo iksovci malo na slabšem. Naši starši so večino delovne dobe oddelali v socializmu, po večini nimajo prav dobrih predstav o delovnem okolju in zaposlitveni džungli danes. Navajeni so sindikalnih pravic, delovnikov od sedmih do treh in prostih vikendov, včasih ne razumejo, da je bolniška dandanes večinoma luksuz in da telefon ni le naprava za telefoniranje, ampak nonstop odprta linija s službo, projektom. Most čez ta prepad gradi generacija X, ki je poleg številnih razlag o tem, kako se je spremenil svet, primorana spremljati svoje starše na facebooku. Mimogrede babyboomerji so tam naravnost fantastični! Če se ne spravijo nadte z gorami nalepk in velikimi tiskanimi črkami seveda. (Ljubiteljem spletnih čudes priporočam ogled facebook skupine, ki žal obstaja samo v angleščini: A group where we all pretend to be boomers.)
Torej, dragi milenijci, razumemo vas, ustavite se kdaj. Gremo na kavo ali ingverjevo limonado, svet v resnici ni taka psevdodarvinistična džungla, kot se zdi.
