Bo pa celo več zavez in zaobljub pa seveda dobrih želja. Uresničitev ene precej občečloveške se že po malem nakazuje: da že končno premagamo ta zoprni covid-19. Rešitev seveda ne bo hipna. Kar dolgo bo trajalo, preden bo pandemija vsaj za silo mimo.
Eni gor, drugi dol
A posledice - ne le zdravstvene, tudi psihološke, socialne, ekonomske ... - se bodo še kar vlekle. Blagor nam v tako imenovanem razvitem svetu, ki smo se med lockdownom polenili in počasi pa sigurno zredili ter postali koronski vampeži (če že ne ravno vampirji). V že sicer manj srečnih delih sveta se namesto tega spopadajo z vse hujšo lakoto. Globalno statistično povprečje je torej kar okej, ali pač? Da je v kulinarični rubriki, posvečeni uživanju ob dobri hrani, perverzno moralizirati o problemih povsem drugih koncev sveta, daleč od oči, srca in pozornosti medijev? Že mogoče. A še bolj neetično bi bilo izza razkošno obložene mize to preprosto odmisliti.
Kakorkoli, postopen povratek v normalnost bo - pa novoletne zaveze gor ali dol - moral vključevati tudi prizadevanja za ponovno vzpostavitev vsaj približno normalne psihofizične kondicije. Torej tudi za redukcijo v koronskih časih nakopičenega sala. Nekateri bi to počeli kar po bližnjicah. Tako imenovani kurilci maščob in blokatorji absorpcije sicer obstajajo. A le na zdravniški recept (praviloma so dragi in v celoti samoplačniški). Tisti v prosti prodaji (prav tako za drag denar) niso niti približno tako učinkoviti, kot nas hočejo prepričati oglaševalci, piarovci in drugi prodajalci megle.
Resničen čudež bi bil, če bi karkoli domnevno čudežnega vsaj za silo delovalo
Najbolj pomaga povečana telesna aktivnost ob zmanjšanem vnosu hranil. Torej: več migati in manj jesti! Kako zlahka hujšamo ali se redimo, je sicer odvisno tudi od dednosti, epigenetike, zdravja, starosti, hormonov, črevesne flore in še marsičesa. A nasploh velja, da če pokurimo več energije, kot je telo vsrka iz hrane in pijače, pač poseže po tisti v maščobnih zalogah - in obratno. Ostre začimbe (čili ...) in kofein (predvsem v zelenem čaju) morda malenkost povečajo potrošnjo energije. Presnova kalorije beljakovin menda pokuri več kot presnova kalorije sladkorja. Vlaknine (otrobi, polnozrnate žitarice, stročnice, zelenjava, sadje, indijski trpotec, lan ...) nekoliko podaljšajo občutek sitosti in s tem zmanjšajo vnos hrane ter izboljšajo prebavo. Podobno baje velja, če namesto malo velikih pojemo več manjših obrokov. In to je približno vse, pa če nam je všeč ali ne ...
Hujšanje ob žretju?
Se je mogoče basati kot nor pa vseeno hujšati? Že mogoče, gotovo pa ne zdravo! "Grobarjeva dieta" iz sredine 19. stoletja: ogromno hrane (toliko, da telo porabi več energije, kot je lahko iz nje izčrpa, zgolj za to, da jo sploh spravi skozi prebavni trakt) z obilico beljakovin, malo maščob in skoraj brez ogljikovih hidratov. Na podobni selekciji (a brez prenažiranja) temelji tudi popularna točkovna dieta pa še katera sodobna. Saj delujejo, ampak ... Enostransko prehranjevanje ni zdravo niti prijetno in kmalu po povratku k normalnemu se vse prerad sproži zloglasni jojo efekt (ko se po opustitvi radikalne shujševalne diete na hitro zrediš nazaj in še čez).
Gorje naivnim
Na spletnih straneh in v rumenih medijih kljub temu redno zaznavamo "revolucionarna odkritja", ki da zares delujejo. Storite le to in ono - v rekordnem času bo vaše salo brez truda izpuhtelo, vi pa boste lepi in vitki in zdravi in dobro razpoloženi in seksi in fit ... Potem pa se boste zbudili. Tovrstni "dobronamerni" nasveti, pa naj bodo še tako viralni (da beseda izhaja iz virusa, sploh ni naključje), so popoln larifari! Če v kakem mini detajlu slučajno niso, pa prav to škodi zdravju. Velja se jim torej izogibati kot kugi, koleri in koronavirusu pa še čemu skupaj. No, kak "čudežni fat burner" bi morda lahko pomagal shujšati le komu tako revnemu, da bi zaradi nakupa dragega in povsem nekoristnega sredstva (ako Bog da, vsaj ne preveč škodljivega) povsem obubožal in zato stradal. A le od česa se je poprej sploh zredil?
Čistilno-shujševalna juha
1 velika glava svežega zelja
50 dag korenja
25 dag zelene (stebelne ali gomolja)
25 dag paprike
25 dag paradižnika ali majhna konzerva pelatov
15 dag peteršiljeve korenine
po želji še druga sezonska zelenjava z malo škroba (krompir odpade, sladki krompir pa ne)
1-5 strokov česna (po okusu)
50-75 dag čebule
dišavnice in začimbe po okusu (timijan, majaron, kumina, rožmarin, poper, muškat, lovor, čili, curry ...)
morska sol po okusu (raje manj kot več)
po želji malce magnezijevega klorida
sveže peteršiljevo listje
Zelenjavo primerno narežemo, čebulo sesekljamo in česen stremo. Damo v velik lonec, zalijemo z vodo in pokrijemo ter pristavimo na močnem ognju. Ko zavre, ogenj zmanjšamo in počasi kuhamo pol ure. Dodamo začimbe, sol in magnezijev klorid (je slanega okusa, uporablja se pri sirjenju sojinega mleka v tofu in kot sestavina nadomestkov kuhinjske soli z manj natrija; dobi se v bolje založenih trgovinah, na oddelkih z zdravimi živili in prehranskimi dopolnili), kuhamo še kakih 5-10 minut. Postrežemo posuto s sesekljanim peteršiljem.
Manj kot po tem receptu nima smisla pripravljati, zato tisto, česar ne pojemo takoj, shranimo na hladno (ali zamrznemo) in po porcijah pogrevamo po potrebi. Uživanje take juhe ob siceršnjem postu - pa naj bo razstrupljevalni, shujševalni ali obojenamenski - ali zmanjšanem vnosu običajnih živil ublaži občutek lakote in skrbi za ohranitev vsaj za silo normalne prebave.
V razvitih državah (še posebno v ZDA) je pretirana debelost značilna za pripadnike nižjih slojev, med višjimi je mnogo redkejša. Pa ne, ker si bogati lažje kupijo pripomočke za hujšanje, ampak ker so v povprečju bolj izobraženi, razgledani, informirani ... in zato bolj odporni proti reklamnim zvijačam. Predvsem pa si lažje in raje privoščijo zdrav življenjski slog s kakovostno prehrano. Ta je kakopak dražja, a manj redilna, zato pa bolj polnovredna in zdrava od cenenega džankfuda. Po tem redno posegajo revni in socialno deprivilegirani. In da bi bila stvar še hujša, jim je bilo prav to skozi agresivno oglaševanje in popkulturno pranje možganov že od malega sugerirano in privzgojeno kot najljubša izbira. Torej kot nekaj dobrega, dostopno nasitnega, slastnega - da, celo blagodejnega! Celo če bi kaka taka jed bila zares nadpovprečno zdrava (kar teoretično niti ni povsem nemogoče - sploh če je povprečje hudo kilavo), je skrajno nezdrav že sam temeljni (ne)kulturni princip tovrstnega prehranjevanja!