Strokovnjaki so vse bolj zaskrbljeni, ker otroci in mladostniki v prostem času preveč posedajo pred ekrani raznih naprav. Vse pogostejše so tudi razprave o tem, ali ni morda za otroke celo škodljivo, ker vsak dan toliko časa preživijo pred računalnikom in televizorjem.
Po letu 2016 so raziskovalci, ki so pomagali pri oblikovanju priporočil glede tega, koliko naj bi se otroci in mladostniki vsak dan gibali, izvedli celo vrsto študij. V okviru teh so preverili znanstvene dokaze o posledicah pretiranega posedanja pred ekrani od zgodnjega otroštva do zgodnje odrasle dobe. Preučili so, ali to, koliko prostega preživimo pred raznimi zasloni, vpliva na zdravje in kako. Osredotočili so se na dejavnike tveganja, kot so debelost, premalo spanca, slaba telesna pripravljenost, tesnobnost in depresija. Zanimalo jih je tudi, kako preživljanje prostega časa pred ekrani vpliva na socialni in čustveni napredek otrok, na razvoj njihovih kognitivnih in jezikovnih sposobnosti ter tudi na njihovo dobro počutje in izobraževalne dosežke.

Nespretni, debeli in kratkovidni

V skladu s smernicami, objavljenimi v Kanadi, Avstraliji in Južnoafriški republiki, manj kot dve leti stari otroci sploh ne bi smeli gledati v nobene ekrane, medtem ko bi morali čas, ki ga pred televizorjem, računalnikom ali pametnim telefonom vsak dan preživijo otroci, stari od dve do štiri leta, omejiti na eno uro na dan, ter pri tistih, starih od pet do 17 let, na dve uri na dan. Glede na izkušnje, na podlagi katerih so znanstveniki zasnovali te smernice, je jasno, da je treba čas, ki ga otroci preživljajo pred ekrani, omejiti zaradi številnih razlogov. Eden je denimo, da obstajajo trdni dokazi, da je to res nujno. Raziskovalci so do teh dokazov prišli s pomočjo natančnih in zanesljivih metod, kot so denimo sistematični pregledi, kritično presojanje dokazov, posveti na državni in mednarodni ravni ter transparentno poročanje.
Drugi razlog je očitno dejstvo, da je za otroke bolje, če manj prostega časa preživijo pred televizorjem ali računalnikom. Obstajajo dokazi, ki podpirajo specifične priporočene časovne omejitve, medtem ko se je med razgovori s posamezniki in predstavniki raznih organizacij, vključno s starši, izkazalo, da se jim zdijo te časovne omejitve koristne. Tretji razlog je, da je to priporočilo v skladu z izsledki drugih obsežnih analiz, ki so jih nedavno opravili strokovnjaki vplivnih teles, kot sta denimo WHO in Svetovni sklad za raziskave raka (WCRF). Te analize so pokazale, da igra dolgotrajno preživljanje prostega časa pred ekrani veliko vlogo pri razvoju debelosti, številnih rakov in kratkovidnosti (miopija).
Specifična priporočila znanstvenikov so tudi v skladu s smernicami Ameriške akademije za pediatrijo in Kanadskega združenja pediatrov. Če bi glede preživljanja prostega časa pred ekrani uporabili pristop "laissez-faire", bi to pomenilo, da bi preprosto ignorirali širši kontekst. In ta je, da je danes pač povsem normalno, da se otroci zelo malo gibajo, da veliko sedijo in se večino časa zadržujejo v zaprtih prostorih. Za današnje otroke in mladostnike so zato značilne slabo razvite motorične spretnosti, huda kratkovidnost, povečano tveganje za razvoj diabetesa tipa 2 in visok krvni tlak. Ker se pojavljajo vedno nove oblike preživljanja časa pred ekrani, je nujna uvedba določenih preventivnih ukrepov. Razumno bi bilo torej do določene mere omejiti čas, ki ga smejo otroci in mladostniki preživeti pred ekrani, dokler ne bo jasno, ali je tak način preživljanja prostega časa zanje škodljiv ali ne.

Sedimo tudi, ko beremo knjigo

Nekateri trdijo, da zdaj ni več poti nazaj, ko gre za omejevanje preživljanja časa pred ekrani. In to zveni precej malodušno. Enake argumente bi lahko namreč uporabili v zvezi z nadzorom nad uživanjem tobaka, alkohola in sladkorja. Toda danes je že vsesplošno sprejeto, da neomejena izpostavljenost tem substancam ni dobra za javno zdravje. Omejitve, povezane z njihovim uživanjem, veljajo za izredno pomembne. V mnogih državah z nizkimi ali srednje visokimi prihodki otroci še vedno razmeroma malo časa preživljajo pred zasloni televizorjev, računalnikov in pametnih telefonov. Pri dojenčkih in majhnih otrocih lahko preprečimo pretirano posedanje pred ekrani in s tem preprečimo, da pozneje v otroštvu razvijejo škodljive življenjske navade.
Negativne posledice pretiranega gledanja v ekrane so lahko posredne in neposredne. Z leti se obseg prostega časa, ki ga otroci preživljajo pred računalnikom, televizorjem ali pametnim telefonom, povečuje ter sčasoma nadomesti koristne oblike sedečega preživljanja prostega časa, kot je denimo branje. Pogosto izpodrine tudi fizično aktivno igro in spanec. Preživljanje časa pred raznimi ekrani se morda res zdi neizogiben del modernega življenja. Toda že od zgodnjega otroštva bi nas moralo skrbeti, da utegne biti škodljivo, vsaj dokler strokovnjaki ne bodo z novimi raziskavami dokazali, da ni. Najbolj preudarno je zato upoštevati nove, na podlagi dokazov zasnovane smernice, ki narekujejo, da omejimo čas, ki ga smejo otroci preživeti pred takimi ali drugačnimi ekrani.