Česa si najbolj želite v življenju? Ljubečega razmerja? Da bi rešili svoje zdravstvene težave? Miru? Uspeha na področju, kjer se čutite sposobnejši, kot kažejo rezultati? Izpolnitve, ki se lahko kaže na tisoč različnih načinov? Kako lahko uresničite, kar vas ponoči ne pusti spati in kar pospeši vaš srčni utrip?
Z vami bi rad (dr. Alex Loyd, op. p.) delil način, kako v življenju vse to doseči, način, ki se mi je leta 2001 razkril kot Božje darilo.
Leta 2001 sem tudi sam čakal vse to. Pred tem je bilo dvanajst let mojega življenja polnih žalosti, depresije, zagrenjenosti, nedoseženih ciljev in brezupa - brezupa zaradi okoliščin, ki so zaradi teh dolgih dvanajstih let bolečino in jezo izzvale ne le v meni, ampak tudi v članih moje družine. Vsakič, ko se je zdelo, da se bodo stvari malce izboljšale, so zdrknile nazaj v obup, ki je zaznamoval naše skupno življenje.
Za kakšno težavo je šlo? S Tracey sva leta 1986 dahnila usodni da v prepričanju, da bova živela "srečno do konca svojih dni". V šestih mesecih je Tracey jokala za vsako malenkost, se basala s čokoladnimi piškoti in se pogosto skrivala v spalnici za zaklenjenimi vrati. Čeprav bi se verjetno vsak na tej zemlji tako obnašal, če bi moral živeti z mano, sem bil zelo zaskrbljen. Tracey pred tem ni doletelo še nič takega in ni poznala vzroka za svojo žalost, razen dejstva, da je živela z mano, seveda. Kmalu sva odkrila, da je klinično depresivna in da je bila taka vse svoje življenje. Pravzaprav sta depresija in tesnoba pokosili več njenih družinskih članov, kot kosilnica pokosi travne bilke, ko jo potisnemo v za čevelj visoko travo. V zadnjih tridesetih letih je več njenih sorodnikov storilo samomor.

Obupno potrebna pomoči

Poskusila sva vse: svetovanje, terapijo, vitamine, minerale, zelišča, molitve, alternativne tehnike sproščanja čustev … vse! Z leti je Tracey prebrala za celo knjižnico knjig o psihologiji, samopomoči in duhovnosti. Ne vem, koliko denarja sva zapravila v tistih dvanajstih letih iskanja - ko sva nazadnje seštela vse izdatke, je vsota znašala več deset tisoč dolarjev. Nekatere od praks, ki sva jih preizkusila, so čudovite in jih še danes uporabljava - nekatere med njimi so pomagale, vendar je bila Tracey še vedno depresivna.
Pomislila sva, da bodo antidepresivi odgovor. Živo se spomnim, kako so me sredi noči zbudili Traceyjini kriki. Ko sem prižgal luč, sem zgrožen uzrl Tracey, ki je sedela v krvi. Okrvavljena je bila ona sama, njena spalna srajca in rjuhe vse okrog nje. Kričala je in ihtela v isti sapi. Iskal sem telefon, da bi poklical 113, misleč, da ima Tracey notranje krvavitve. Spraševal sem se, ali bo preživela in kako bom vzgajal najinega šestletnega sina, če ne bo. V tistem trenutku sem ugotovil, kaj se je zgodilo - Tracey je v spanju z nohti grebla po nogah, dokler sčasoma ni spraskala toliko kože, da je kri začela mezeti po rjuhah. Stranskih učinkov antidepresivov je bilo še več, a ta je bil najhujši.
Sami simptomi depresije pa so bili še mnogo mnogo hujši. Nekega dne je Tracey rešila vprašalnik o depresiji, ki ga je našla na zadnjih straneh knjige, ki jo je brala, in njeni odgovori so pokazali, da je hudo depresivna. Začel sem pregledovati vprašalnik, da bi videl njene odgovore, in bil sem pretresen, ko sem prebral, da je odgovorila z "da" na vprašanje, ali si večino dni želi umreti. Rekla je, da nima dovolj poguma, da bi kaj naredila glede tega, je pa večkrat pomislila, kako lepo bi bilo zaviti s ceste v betonski zid in končati bolečino za vedno.
Depresija je negativno vplivala na vsak vidik najinega življenja in družine. Pogosto nas je stres prignal do skrajne točke. Po treh letih zakona sva se oba s Tracey želela ločiti. Tega nisva storila, saj sva bila prepričana, da ima Bog nekaj boljšega v mislih. S Tracey sva na ponovnem obredu obnovila zaobljube - zakonu sva bila resnično predana "v dobrem in slabem".

Načrt zdravljenja

Bil sem na seminarju o alternativnih metodah psihologije v Los Angelesu in na letališču čakal, da se vkrcam na letalo proti domu. Zazvonil mi je mobilni telefon, in ko sem se oglasil, sem zaslišal besedo: "Živijo." Takoj ko sem to slišal, me je obletel srh po vsem telesu. Tracey je bila hudo depresivna. Jokala je in rekla, da najin sin, Harry (ki je bil star šest let), ni razumel njene bolezni. Če bi bil doma, bi lahko odpravil njene simptome z nekaj tehnikami, ki sem jih poznal, vendar ji nisem mogel pomagati, saj sem bil pet tisoč kilometrov stran. Govoril in molil sem z njo, dokler mi stevardesa ni naročila, naj ugasnem telefon. Potem sem začel delati, kar sem preteklih dvanajst let delal sleherni dan - molil sem za Tracey.
Dogodek, ki je sledil, je razlog za nastanek te knjige. Najbolje ga lahko razložim takole: Bog je v moj razum in srce naložil, kar zdaj poznamo kot zdravilni kodeks.
Ne razumite me narobe - nobeni angeli se niso pojavili pred oknom boeinga 737. Nobenih oblakov ali meglice ni bilo mogoče opaziti vzdolž trupa. Nobene nebeške glasbe nisem zaslišal. Kar pa sem občutil, je bilo tako drugačno od vsega, kar sem kdaj pred tem doživel, da sem vedel, da je to odgovor na tistih dvanajst let vsakodnevnih molitev. V razumu sem zagledal odgovor kot pred tem mnogo mnogo drugih zamisli - pa vendar ni bilo enako. Veste, o čem govorim, če ste se kdaj česa domislili in rekli: "Kako odlična zamisel!" Tako je bilo tudi tokrat, le da sem občutil, kot bi se v moj razum naložila odlična zamisel nekoga drugega. Zdelo se je, kot da jo gledam po televiziji. Bila je v mojih mislih, pa vendar ni bila moja. "Bral" sem načrt o sistemu zdravljenja, o katerem se nisem nikoli učil. Odkritje je govorilo o fizičnem mehanizmu v telesu, ki lahko pozdravi duhovno težavo - napačna prepričanja. Videl sem sistem, ki je pojasnil, kako se spopasti s pravim izvorom vseh življenjskih težav z izvajanjem nekaj preprostih vaj ob uporabi dlani. Torej … Začel sem pisati in pisati in še pisati. Pisal sem, dokler nisem začutil krča v dlani in glasno rekel (spomnim se, ker sem se ozrl naokrog v zadregi, da me ni morda kdo slišal): "Bog, moral boš upočasniti ali pa me spomniti na to, ne morem pisati tako hitro!"