Denis Bende Živčec
Kaj takega uspe samo geniju: malokdo ve, da je Christian Dior, veliko ime francoske visoke mode, na modnem nebu sijal samo desetletje, v tem času pa poskrbel za revolucijo v oblačenju, ki odmeva še danes - modna hiša Dior namreč kljub temu, da je veliki mojster mrtev že od leta 1957, ostaja simbol elegance. Tudi s pomočjo novih hišnih kreatorjev, ki uspešno nadaljujejo Diorjevo tradicijo brezčasne elegance v oblačenju.
Christian Dior se je rodil pozimi 1905 v normandijskem mestecu Granville, na željo staršev, ki so sina videli v diplomaciji, je študiral politične znanosti, vendar je šolanje po nekaj letih opustil, saj ga je mnogo bolj zanimala umetnost. Triindvajsetletnemu sramežljivemu mladeniču je oče v Parizu finančno pomagal odpreti majhno umetniško galerijo, vendar mu ni dovolil uporabljati družinskega imena.
Definiral nov modni slog new look
Ko so Diorjevi doživeli finančni zlom, je moral tudi mladi Christian zapreti galerijo. Nekaj časa se je preživljal z risanjem modnih skic za različne modne hiše, med drugim tudi za Marcela Boussaca, človeka, ki je obogatel s tekstilom in je v Diorjevi za tiste čase nenavadni ideji pri oblačilih uporabiti zelo veliko blaga, po možnosti ekstravagantnega, videl nekaj obetajočega. Diorjeva prva kolekcija je luč sveta ugledala leta 1947 pod imenom Corolle Line, vendar se je je bolj oprijel naziv new look. Njegove kreacije so bile nekaj tako zelo novega in drugačnega, da so vzbujale zelo nasprotujoče si reakcije, od popolnega navdušenja do zgražanja. Kakorkoli, Christian Dior je postal slaven, dve leti kasneje je ustanovil svojo modno hišo.
Odgovor na vprašanje, kaj v njegovih kreacijah je bilo tako revolucionarnega, je treba poiskati v občutljivem in krutem obdobju po drugi svetovni vojni. Med vojno so ženske delale v tovarnah in na kmetijah, ker so bili moški na frontah - prevzele so, skratka, vlogo tistega, ki služi kruh in skrbi za družino. Po vojni pa je družba pričakovala, da se bodo zlahka vrnile v pasivno vlogo gospodinje in matere, službe pa prepustile vračajočim moškim.
Poklon obliki ženske
Te emancipirane ženske so nosile hlače, oblačile so se udobno, že kar aseksualno, zato je bil družbenim vodjem Dior kot darilo z neba. Njegova ženska je bila namreč takšna kot njegova mati: nežna, lepa, elegantna, sicer imenitna gospodinja, ki je znala pričarati ljubeč in varen dom za moža in otroke. Diorjeva "cvetlična" ženska je bila natanko takšna.
Nobene modne revije ni začel brez privolitve svoje vedeževalke
In kakšna je bila cvetlična ženska? Njena oblačila so krojena brezhibno in izjemno poudarjajo žensko postavo - krilo je dolgo, lahko frfotajoče ali ozko elegantno, pogosto večkrat nabrano (zaradi te potratnosti pri blagu so se mnogi zgražali), v pasu strogo prepasano, oprsje je poudarjeno, saj so životci podloženi, večerna obleka je celo (!) brez naramnic, nosijo se kompleti pastelnih bombažnih majic in jopic, veliko je elegantnega ladijskega ovratnika in tričetrtinskih rokavov, celotno podobo obvezno dopolnjuje ogrlica, manjkati ne sme klobuk.
Čeprav sramežljiv, je imel Dior dober posluh za posel oziroma se je obkrožil s sposobnimi ljudmi - kmalu je namreč ugotovil, da samo dejstvo, da je Pariz vrnil na seznam modnih prestolnic, ne bo dovolj, zato je svoje izdelke, poleg oblačil so to bili še razni modni dodatki in parfumi, začel prodajati tudi onstran luže. Pridobil si je stranke iz sveta najslavnejših: filmsko divo Rito Hayworth, balerino Margot Fonteyn, tedanjo ameriško prvo damo Jacqueline Kennedy ... Le Britanci so ga še zavračali - kralj Jurij VI. je namreč svojima hčerama, princesama Elizabeti in Margareti, prepovedal nositi oblačila new looka, saj so dajala slab vzgled v časih, ko so morali ljudje še zmeraj varčevati.
Usodna je bila ribja koščica
Njegove stranke so bile običajno ženske srednjih let, ki so prisegale na razkošen in nekoliko konzervativen videz. Zanimiv je podatek, da je moral neko oblačilo, ki ga je poimenoval Jean-Paul Sartre, takoj preimenovati, saj se je njegovim strankam ime zdelo preveč avantgardno. Poslej se je odločil, da bodo njegove kolekcije nosile "varna" imena, poleg tega je ugotovil tudi zmagovito formulo pri oblikovanju novih kolekcij - te so namreč vsebovale tretjino novih idej, tretjino jih je prevzel od drugih, zadnjo tretjino pa dodal iz večne zbirke klasike.
Modna hiša Dior je začela prinašati veliko denarja, zato je v bližini Fontainbleauja pri Parizu kupil star mlin in v osrčju Provanse cvetlično farmo - s psom Bobbyjem je tam užival v ljubezni do umetnosti, starin in vrtnarjenja. Z leti je postajal tudi vse bolj vraževeren: nobene modne revije ni začel brez privolitve svoje vedeževalke, ki je vedeževala iz tarot kart. Poleg tega je vsaka njegova kolekcija vsebovala plašč, ki ga je poimenoval po rojstnem mestu Granvillu, najmanj ena manekenka pa je na reviji nosila šopek njegovih najljubših lilij. Diorjeva največja tekmeca sta bila takrat Pierre Balmain in Cristobal Balenciaga, vendar je okrog sebe znal poiskati genialne in zveste sodelavce, ki so njegov imperij postavili na najvišji modni vrh. Njegova modna hiša je privlačila tudi mlade kreatorske talente, med njimi Pierra Cardina in Yvesa Saint-Laurenta. Slednji je za jesensko kolekcijo oblačil visoke mode Dior leta 1957 prispeval že kar velik del svojih kreacij - ker je kolekcija doživela izjemen uspeh, se je Christian Dior odločil, da malce izpreže, si odpočije v termah v severni Italiji in izgubi nekaj odvečne teže. Že deset dni kasneje pa je tragično umrl - pri večerji se mu je namreč v grlu zataknila ribja koščica in posledica davljenja je bil močan srčni napad, ki je bil za mojstra visoke mode usoden.
