Gimnazijci iz prostorov današnje Prve gimnazije si leta 1947 najbrž niso predstavljali, da so z navdušenjem nad košarko začeli pisati zgodovino te igre v Ljudskem vrtu. Spodbudilo jih je gostovanje ljubljanske Svobode, katere člani so v Mariboru odigrali promocijsko srečanje. "V športnem življenju takrat še nismo poznali košarke. Toda tu smo nekega dne ob nastopu kluba Svoboda videli pravo, dobro košarko," je v zborniku 170 zgodb Prve gimnazije Maribor zapisal dr. Mik Pavlovič, eden od začetnikov košarke na gimnaziji in član ekipe Poleta, kasneje Branika. Andrej Rosina je v istem zborniku zapisal: "Udarniškega dela je bilo v gimnazijskem času še mnogo: tako smo igralci Poletove košarke sami zgradili igrišče v Ljudskem vrtu, zraven teniških igrišč. Sami smo naredili načrte za igrišče, tudi za koše, ki so nam jih izdelali v ključavničarski delavnici v Miklošičevi poleg gledališča."
Gimnazijci so leta 1948 postali člani Poleta in začeli tekmovalno pot. To je tudi uradni začetek Poletove košarke, s prihodom trenerja Boška Mariniča in sodobnih metod treningov so prišli rezultati. Ob tekmovalni poti pa se je razvilo rivalstvo levega in desnega brega, ki je ostalo živo do današnjih dni. Drava je v Mariboru tako široka, da še naprej deli košarko. Po dobrih 75 letih še zdaj ni jasno, kdo je več prispeval k napredku košarke ali pa tudi k zdraham v mestu ob Dravi.
Dvoma o kakovosti dela v košarki v mestu ni bilo, se pa je pojavila težava sredi petdesetih let, ki je branikovce stala nadaljnjega športnega napredka. V mestu ni bilo mogoče študirati. Maribor ni imel nobene višje šole, kaj šele univerze, ki bi nadarjene košarkarje in bodoče izobražence zadržala v mestu ob Dravi, jim omogočila delo in kvalitetno igranje košarke. Leta 1954, ob 35-letnici I. Slovenskega športnega kluba (Poleta, danes Branika), je bilo v biltenu zapisano, da je največja težava v tem, da so bili člani kluba v glavnem dijaki, ki so odhajali in še odhajajo na študij v Ljubljano ali Zagreb. Kjer se včlanjujejo v tamkajšnje klube. "Zato je vodstvo kluba začelo resneje misliti na pritegovanje delavske mladine v svoje vrste, kajti na tem področju je na splošno storjenega zelo premalo." V nadaljevanju je bilo zapisano, da "je najbolj sončna stran kluba v veliki skrbi, ki jo posvečajo neštetim oddelkom pionirk in pionirjev, mladincem in mladink ter članicam in članom. Zato se košarka vedno bolj širi med mladimi ljudmi, zato tudi privablja na igrišča vedno več gledalcev."
Branik je leta 1955 v Kreki pri Tuzli igral kvalifikacije za prvo zvezno ligo. Bil je neuspešen, eden največjih talentov, Ivo Daneu, pa je leta 1956 šel v Ljubljano. Tam je naredil veliko kariero.
Maribor 66 in prva liga
Leta 1966 se je zgodilo prvo veliko združevanje mariborske košarke. Branik se je preimenoval v Maribor 66, zvabil nekaj igralcev iz ŽKK in čez tri leta je prišla prva zvezna liga. Pot ni bila lahka. Slovan in Maribor 66 sta imela po 34 točk in sledila je odločilna tekma v Domžalah. Mariborčani so si zagotovili zmago v zadnjih sekundah z rezultatom 69:68, v Večeru je izšel naslov Maribor končno prvak! Prvo ligo so si priborili Zdravko Jerak, Alfred Janežič, Branko Fink, Iztok Smaka, Stanko Kuntu, Jure Jurančič, Andrej Bergoč, Boris Židanik, Ilija Globačnik, Darko Veble, Vlado Gerbec in Rado Lorger.
Leta 1966 se je zgodilo prvo veliko združevanje mariborske košarke, Branik se je preimenoval v Maribor 66
Ker Maribor ni imel športne dvorane, znamenita Hala B je bila šele v izgradnji, so novopečeni prvoligaši "domače" tekme igrali v Tivoliju. Porazi so se vrstili in končno je v petem krogu sledila domača tekma na mariborskem sejmišču. Dvorana je bila premajhna, da bi sprejela vse, ki so si želeli ogledati dvoboj med Mariborom in Zadrom. Dalmatinci so zmagali z 78:76, po tekmi pa se je zgodil incident. Na poti iz dvorane proti železniški postaji so napadli sodnika Ilijo Matijevića (ravno ta sodnik s košatimi brki, ki je leta 1983 na tekmi Šibenka - Bosna dosodil sporni prekršek nad Draženom Petrovićem in sprožil veliko afero), ki je prijavil napad in Mariborčane na naslednji dve tekmi "poslal" v Tivoli. Sezona je bila izgubljena, Maribor je spet pristal na košarkarskem obrobju.
Tekmovalnost z desnim bregom je bila večna. Tega niso mogli rešiti niti znameniti portoroški sklepi iz leta 1976. V vsakem mestu naj bi delovalo eno moštvo, nosilec panoge. Tako so v odbojki določili, da moško člansko ekipo Branika in Hoč preselijo na Tabor, ženske bodo na Braniku, pri nogometu pa je NK Maribor ostal kralj. Ne glede na kasnejšo afero žoga.
Za Vilfana dobili 40 tisoč mark in Sunaro
Pri košarki se zadeve niso uredile. Branik je pešal, ŽKK Maribor pa se je "dvignil" med jugoslovanske drugoligaše in si želel med elito. Imeli so aduta, Petra Vilfana, hudomušnega branilca, ki je ustvarjal razliko. Zanj se je ogrela Jugoplastika in uprizorila prestop v slogu NBA. "Za Vilfana smo dobili približno 40 tisoč nemških mark, če se spomnim takratnega menjalniškega tečaja, kar je skoraj zadoščalo za enoletni proračun. Zraven odškodnine pa smo dobili obetavnega Iva Sunaro," se spominja Jože Jagodnik, ki je po igralski karieri skrbel za posle na desnem bregu.
Niti združitev klubov v Maribor 87 ni odpravila težav
A tako kot odhod Daneua 1956 je tudi odhod Vilfana iz Maribora pomenil korak nazaj. Branik je bil v vrhu tedanje republiške lige, mestni tekmec pa je nihal med II. zvezno ligo in republiško. Dokler sredi osemdesetih, ko je mesto že imelo sodobno dvorano, ni vzniknila ideja, da se kluba združita. Maribor 87 naj bi dokončno rešil vse košarkarske težave v mestu. Združene mariborske moči s trenerjem Miroslavom Muto Nikolićem so se do razpada Jugoslavije borile za obstanek med I. B-ligaši.
Nova država, novo obdobje
Osamosvojitev je prinesla nove ambicije in novo razdruževanje, Branik je prevzel nasledstvo tedanjega skupnega projekta. Predsednik je postal Silvo Smarčan. Našel je vrhunskega sponzorja. V dobi "satelizacije" države je bil idealen pokrovitelj Satex. Po slovenskih vaseh so nameščali antene, v ekipo pa vabili zvezdnike bivše skupne države; Predrag Benaček, Matjaž Tovornik, Mario Primorac, Predrag Radan, Slavko Kotnik in celo Danko Cvjetičan so oblekli dres Branika. Največji uspeh so dosegli leta 1995, ko je bila Olimpija na robu prepada. Satex jo je v polfinalu državnega prvenstva v prvi tekmi premagal v Tivoliju in na Tabor zvabil štiri tisoč ljudi. Olimpija je v povratni tekmi slavila in izsilila tretjo tekmo, kjer je po podaljšku končno odpravila nadlogo iz Maribora.
Najbolj epsko poletje bilo, ko je Satex dobil dvoboj z Olimpijo in pripeljal Slavka Kotnika. Otrok Branika je bil doma, poleg je bil še Mario Primorac. Vrhunska centrska zasedba vendarle ni dosegla želenega. Manjkal je vrhunski krilni igralec in nevarnost za koš, kakršen je Matjaž Tovornik. Ta se je sicer vrnil k Braniku, potem ko je v reprezentanci Grkom nasul 33 točk, a se je položaj v mariborski košarki že poslabšal.
John Eapen ni rešil ne Tama ne košarke
Se še spomnite Johna Eapna? Miklavška košarka je sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja doživela razcvet in s selitvijo v Maribor hitri zaton. Kanček upanja se je pojavil leta 1998. Eden izmed rešiteljev naj bi bil veliki vlagatelj v mariborski Tam John Eapen, Američan indijskih korenin. Na pompozni tiskovni konferenci, o kateri je Večer obsežno poročal, je ta poslovnež dejal, da bo klubu zagotovil kar milijon nemških mark letno. Hitro se je izkazalo, da so bile Eapnove spodbudne besede račun brez krčmarja.
Tudi enkratna pomoč Pošte Slovenije v letu 1998 ni rešila finančnega stanja pri Braniku. Iskale so se nove rešitve in spet poskus sodelovanja med mariborskimi akterji, ki ga je goreče zagovarjal takratni predsednik Srečko Pirtovšek. Kljub temu je Pirtovšek z iz lige izključenimi "ovni", kakor so se takrat imenovali, in finančno obremenjenim nižjeligašem ŽKK Maribor sklenil pakt. Pakt s hudičem, ki ga je stal odhoda iz košarke, je tudi pomenil dolgoročni zaton mariborske košarke. Tega ni moglo zakrpati niti sodelovanje Branika in Cestnega podjetje Maribor v prvi ligi. Leta 2005 je Branik doživel stečaj."Rešitelj" Mario Primorac, ki je ustvaril lastno šolo in leta 2009 dosegel naslov državnih prvakov, je svoje znanje in celotno ekipo prenesel v Lukno. Branik je bil leta 2016 kandidat za vstop med prvoligaše; tekma v Portorožu jih je izločila. Primorca več ni v tem klubu, je pa pustil sled. Dela drugo zgodbo.
Sedanja uprava, ki je leta 2019, ko je prevzela klub, napovedala preboj med prvoligaše in konkurenčnost s slovenskem košarkarskem prostoru, obljub ni uresničila. Branik, ki letos slavi 75 let košarke, je tretjeligaš.
Niti združitev klubov v Maribor 87 ni odpravila težav
