Čeprav je skorajda že vsak dan namenjen kakemu praznovanju ali izpostavljanju česa in smo že zasičeni s svetovnimi dnevi, namenjenimi temu ali onemu, in se pomeni nato ob vsem kopičenju že tudi izgubljajo, nemara res ni nič narobe, če (se) dandanes kak dan posebej spomnimo na pomen prijaznosti. Je to naša ustaljena in pristna drža ali smo večkrat naravno in spontano, ne le prisiljeno in umetno prijazni le zato, ker nam to narekujejo norme, "manire", in kaj nam sploh pomeni topla beseda, dobra, lepa misel ter kolikokrat jo pravzaprav res iskreno namenimo komu? Ali dovolj pretresamo svojo prijaznost in se vprašamo tudi, kolikokrat smo se morda namenili izreči komu kaj prijaznega, a smo nato raje ostali tiho, ker se nam ni dalo dovolj potruditi?
Širši premisleki o vzgibih in posledicah naših dejanj, ki se zdijo preprosta, a nujno niso, predvsem pa močno vplivajo na vsakdanje odnose in nas določajo kot posameznike in hkrati kot akterje določene skupnosti, se mi zdijo vse bolj pomembni. Morda lahko taka, če ne redna, pa priložnostna tuhtanja vsaj deloma prispevajo k izboljšanju naših ravnanj in ne nazadnje nas samih, čeprav ne kaže prezreti niti, da je kdaj pa kdaj lahko tudi že sama prijaznost zlorabljena.
Ker zlasti na prevladujočih komunikacijskih kanalih - družbenih omrežjih - v glavnem prvenstveno opazimo (če jih že hkrati ne izrekamo še sami) negativne, tudi nesramne, pogosto zagrenjene komentarje, se mi je zdelo preprosto lepo, da so se ljudje ob dnevu prijaznosti ob objavo v Večerovi skupini Moja Koroška na vprašanje, kaj so danes za koga že storili prijaznega, odzivali z veriženjem prijaznih zapisov. Skupna vsem tem odzivom je predvsem ugotovitev, da nas prijaznost nič ne stane, da se vsi počutimo dobro, ko smo prijazni do drugih in ko nam ni vseeno, kako pristopamo k ljudem in se nam zdi vredno, da smo v odnosih vsaj pogosteje kot ne kar se da prijazni. Resda je tudi v uporabi tega pridevnika kdaj lahko tudi kar veliko pretiravanja - razpasli so se recimo razni certifikati in nazivi, ki ponazarjajo prijaznost zdaj tej, zdaj oni skupini ali kakemu delovanju -, recimo opredelitve mladim, branju, čebelam, starejšim prijaznih občin. To samo po sebi morda niti ni narobe, zlasti če občine v prizadevanjih za te nazive ne le zagovarjajo, ampak tudi dejansko vpeljujejo pozitivne prakse, ki odstopajo. Pretirano pehanje za temi nazivi in njihovo podeljevanje pa morda vseeno že začenjata izgubljati namen in smisel. A po drugi strani to hkrati ponazarja, da nobena praksa ni samoumevno pozitivna, prijazna, ampak da morajo biti vselej izpolnjeni določeni pogoji, merila. To sicer bolj velja za formalizirane akcije in oblike, manj pa za vsakdanje neformalne odnose med nami.