Zvezdana Bercko
Bilo je pred 35 leti, 28. aprila 1986, ko je v jedrski elektrarni Forsmark na jugu Švedske nastal preplah. Naprave so pokazale prekoračeno mero sevanja. Takoj so opravili natančen pregled in ugotovili, da v elektrarni ni nič narobe. Torej je moralo sevanje prihajati od zunaj. Ampak od nikoder, ne iz Švedske, ne od drugod po Evropi niso poročali o kakršnikoli okvari, tudi v Mednarodni agenciji za jedrsko energijo (IAEA) na Dunaju niso vedeli ničesar. Takoj je sum padel na tedanjo Sovjetsko zvezo. Analiza izotopov v zabeleženem sevanju, meteorološki podatki o gibanju zračnih mas in posnetki vohunskih satelitov so pokazali na Černobil na meji med Ukrajino in Belorusijo, ki sta bili tedaj del Sovjetske zveze. A nihče ni mogel še niti slutiti, kako hudo je, niti tega, da sta od nesreče minila že dva dneva.
Dve eksploziji, ki sta razdejali četrti reaktor nuklearke v Černobilu, približno 110 kilometrov severno od Kijeva, sta namreč odjeknili že 26. aprila 1986 ob 1.23 zjutraj med varnostnim preizkusom v elektrarni. Strokovnjaki so po številnih preiskavah prišli do zaključka, da je bil pomemben dejavnik pri nesreči nenavadna in slaba zasnova reaktorja tipa RMBK, predvsem nagnjenost k nenadnemu nihanju napetosti. Poleg tega sovjetski reaktorji za razliko od tistih drugod po svetu niso imeli zaščitne strukture, ki bi v primeru nesreče preprečevala uhajanje radioaktivnega sevanja. V nesreči je imel pomembno vlogo tudi človeški dejavnik. Po ugotovitvah strokovnjakov se je nesreča zgodila zaradi kršitev operativnih postopkov in nezadostne varnostne kulture.
MED MITOM IN RESNIČNOSTJO
Preostali trije reaktorji elektrarne v Černobilu so po kratki ustavitvi delovali naprej. Zadnjega so ugasnili šele leta 2000.
V uničenem reaktorju je še vedno 200 ton urana.
Reaktor so po nesreči prekrili z betonskim, leta 2010 pa še s 25 tisoč ton težkim jeklenim sarkofagom. Zanj so porabili dve milijardi evrov mednarodnih sredstev.
Kljub prepovedi se je v desetletjih po nesreči na območje izključenosti vrnilo več deset, predvsem starejših ljudi.
V Kijevu trenutno živi več kot 48 tisoč ljudi, ki jih je prizadela černobilska katastrofa. Ob obletnici so prejeli enkratno izplačilo v višini od 18 do 30 evrov.
Številke ostale za železno zaveso
Sovjetske oblasti niso zamujale samo z informacijo, ampak tudi z evakuacijo lokalnega prebivalstva. Skoraj 50 tisoč prebivalcev mesta Pripjat, ki je le tri kilometre oddaljeno od jedrske elektrarne, so evakuirali šele popoldne na dan po nesreči. Rekli so jim, naj vzamejo le najnujnejše, saj se bodo vrnili že čez tri ali štiri dni. Vrnili se niso in se tudi nikoli ne bodo, saj območje okoli elektrarne še desettisoče let ne bo primerno za življenje.
Prebivalci se v okolico Černobila nikoli ne bodo vrnili
Do konca leta 1986 so preselili še 116 tisoč ljudi iz 30-kilometrskega območja okoli nuklearke, ki so ga zaprli in zastražili z vojsko, to je prepovedano območje oziroma cona izključenosti, ter v naslednjih letih še 230 tisoč ljudi s širšega območja.
Pripjat, v času nesreče moderno mesto z večinoma mladimi družinami zaposlenih v elektrarni, se je spremenilo v mesto duhov, dobesedno zamrznilo je v času.
Goreče jedrsko gorivo je gasilo 600 tisoč "likvidatorjev" - večinoma so to bili vojaki, policisti, gasilci in državni uslužbenci, ki so imeli le malo ali nič zaščitne opreme.
To so bili časi hladne vojne, svet je delila železna zavesa. V Sovjetski zvezi je leto prej res prišel na oblast Mihail Gorbačov, ki je napovedal radikalne spremembe, glasnost in perestrojko, a jih še ni uresničil, zato je bilo leta 1986 tam še vse tako kot v desetletjih po drugi svetovni vojni. In tudi atomska vojna še zdaleč ni bila neverjetna. "Najprej smo mislili, da je nekje blizu razneslo atomsko bombo," so leta 2011, ob 25. obletnici nesreče v Černobilu, za švedske medije povedali nekdanji zaposleni v elektrarni Forsmark. Posledice so bile enako pogubne.
Koliko žrtev je terjala katastrofa v Černobilu, sicer še tri desetletja in pol kasneje ostaja neznanka. Uradno je v nesreči umrlo 47 delavcev elektrarne, ki so življenje izgubili takoj ob eksploziji. Leta 1998 je Svetovna zdravstvena organizacija v skupini samo 72 tisoč likvidatorjev naštela 212 mrtvih. Po oceni Mednarodnega združenja zdravnikov za preprečitev jedrske vojne je bilo med likvidatorji več deset tisoč mrtvih. Greenpeace ocenjuje, da je zaradi posledic radioaktivnega sevanja umrlo že sto tisoč ljudi.
Posledice nesreče še danes ogrožajo zdravje lokalnih prebivalcev. Na onesnaženih območjih živi več kot pet milijonov ljudi - 2,3 milijona Ukrajincev, 1,1 milijona Belorusov in 1,6 milijona Rusov.
Radioaktivni oblak segel do Slovenije
V dneh in tednih po nesreči je velik oblak radioaktivnih delcev postopoma zajel druge dele Evrope. Poleg Ukrajine sta bili najbolj prizadeti Belorusija in Rusija, povišano radioaktivnost so zaznali tudi v državah severne, srednje in vzhodne Evrope, tudi v Sloveniji.
Za nesrečo v Černobilu smo pri nas izvedeli tri dni pozneje, dan kasneje so povišane vrednosti radioaktivnosti pokazale tudi merilne postaje. Blago radioaktivno onesnaženje je po oceni IAEA zajelo približno 300 kvadratnih kilometrov območja današnje Slovenije.
Oblasti so sprejele nekaj zaščitnih ukrepov za preprečevanje morebitnih poznejših zdravstvenih posledic radioaktivnega onesnaženja zraka. Tako je bilo tisto leto prepovedano uživati svežo zelenjavo, uporabljati deževnico in loviti divjad.
Povprečni prebivalec Sloveniji je leta 1986 zaradi nesreče prejel odmerek okoli enega milisiverta (mSv), kar je enako sevanju, ki ga v nekaj mesecih tudi sicer prejmemo iz naravnih virov sevanja.
Na območju izključenosti gospodari narava
Sta pa na zaprtem območju, kjer je spet gospodarica narava, zaživeli flora in favna, a strokovnjaki opozarjajo, da je število živalskih vrst manjše kot pred nesrečo. Zadnjih pet let na območju deluje naravni rezervat za divje konje pasme przewalski, ki so edini še živeči divji konji na svetu. Na območju izključenosti jih v Ukrajini živi 150, v Belorusiji pa 60.
Območje okoli Černobila je v zadnjih letih, zlasti po predvajanju serije Černobil, postalo tudi magnet za ljubitelje tako imenovanega "črnega turizma". Kratek obisk ob upoštevanju pravil naj ne bi bil nevaren za zdravje. Sevanje na teh vodenih ogledih naj ne bi preseglo 0,1 milisiverta (mSv), kar je približno enako izpostavljenosti pri čezoceanskem letu, navaja nemški zvezni urad za zaščito pred sevanjem.
