Usoda jedrskega goriva je bila ena največjih skrivnosti katastrofe, ki se je zgodila 11. marca 2011, ko je sta močan potres in 15 metrov visok cunami onesposobila vitalne sisteme hlajenja.
Kako je, ko se zatresejo japonska tla, je v živo izkusila tudi Slovenka Valerija Simčič Kalan, ki je v času potresa bila v Tokiu. "Bila sem v šestnajstem nadstropju hotela, ko me je zbudilo žvenketanje obešalnikov v omari. Pomislila sem, da je najbrž čistilka, ker bom v kratkem morala hotel zapustiti, in da sem zaspala. Potem pa sem dojela, da tresenje v valovih ne poneha in da še kar trese. Nekaj minut je trajajo. Odprla sem vrata sobe, in na hodniku so že bili ljudje, ki so vedeli, kaj se dogaja," pripoveduje Simčič Kalanova in dodaja, da so opozorila po potresu sicer dobili, a so bila žal samo v japonščini. "Dvigala niso delovala, je pa prijazen receptor pritekel po stopnicah in povedal, da je mimo in da smo varni. Vseeno smo odšli v avlo, kjer ni bilo kakšne pretirane panike. Ljudje tukaj so potresov vajeni in mirno odreagirajo. Stavbe so, tako vsaj pravijo, kljub višini varne. O potresu ljudje zdaj sploh ne govorijo več. Je šlo mimo," dodaja.
