Osmega oktobra bo v Luksemburgu potekalo srečanje Sveta EU notranjih ministrov, na katerem želijo Nemčija, Francija, Italija in Malta podpisati dogovor o solidarnostnem sistemu porazdelitve beguncev in migrantk, ki dosežejo obale Evrope. Na Malti so v ponedeljek predstavniki članic EU z novo italijansko notranjo ministrico Luciano Lamorgese določali osnutek dogovora, ki je bil prvič dan na mizo julija v Parizu.
Predstavniki slovenskega ministrstva za notranje zadeve po tem, ko so bili julija "zadržani" do predloga Francije in Nemčije, na srečanje na Malti niso bili vabljeni. Danes so pojasnili, da "z zaključki in vsebino dogovora nismo seznanjeni". Na notranjem ministrstvu, ki ga vodi Boštjan Poklukar, so julija zapisali, da solidarnostne mehanizme podpirajo le, če bodo ti "transparentni“, "bodo temeljili na prostovoljni odločitvi države članice", če se bo s tem pomagalo državam, "ki so pod neproporcionalnim pritiskom", in tistim "ranljivim kategorijam migrantov, ki so očitno potrebni zaščite", solidarnost pa ne sme "pomeniti dejavnikov potega, zaradi katerih bi se še več ljudi podalo na nevarno pot".
Odvisno od števila sodelujočih članic EU
Notranje ministrstvo je v zadnjih mesecih, ko so odločitve nekdanjega italijanskega notranjega ministra ustvarile situacijo, ko je bila nevarnost, da bi umrli tudi že rešeni ljudje na ladjah, ki jim italijanske oblasti niso dovolile pristanka, dvakrat pristopilo k sprejemu rešenih ljudi – ponudili so, da lahko Slovenija sprejme pet posameznikov z Malte in pet iz Italije. A so do zdaj zavrnili vse predloge iz Italije in potrdili sprejem le dveh z Malte, ki izpolnjujeta pogoje, ki jih je določila vlada.
Nemški notranji minister Horst Seehofer je v ponedeljek pojasnil, da bi glede na osnutek dogovora Nemčija lahko sprejela 25 odstotkov ljudi, ki bi bili rešeni iz Sredozemlja, Luciana Lamorgese pa je dodala, da je s srečanjem zadovoljna, a da je še prezgodaj govoriti o konkretnih deležih, saj bodo ti odvisni od števila sodelujočih članic EU. Finska notranja ministrica Maria Ohisalo je opisala dogovor kot pomemben pilotni primer, ki bi bil časovno omejen in bi zagotovil hitre relokacije prosilcev za azil na temelju prostovoljnega sodelovanja članic.
Nesmiselnost in nepravičnost
Trenutni sistem, ki ga vzpostavlja dublinska uredba, je nepravičen, nesmiseln in nedelujoč. Države članice, ki so v prvi vrsti dolžne odločati o upravičenosti prošenj za mednarodno zaščito, so države, kjer so ljudem prvič odvzeti prstni odtisi oziroma kjer so prvič zaprosili za azil. To pomeni, da bi večino prošenj morale obravnavati Grčija, Italija, Španija in Malta – če bi ta dovolila, da na njenih obalah pristanejo humanitarne ladje, ki rešijo utapljajoče se iz Sredozemlja. Zaradi nepravičnosti sistema je bil v letih 2016 in 2017 vzpostavljen mehanizem premestitev, ko so članice EU sprejele prosilce za mednarodno zaščito iz Grčije in Italije: Slovenija je od obljubljenih 567 sprejela 253 ljudi.
2
sprejeta od desetih ponujenih z Malte in iz Italije je za zdaj potrdilo slovensko notranje ministrstvo.
