Ribarjenje za Berlusconijevimi glasovi

Ni kaj, ko so v igri trije milijoni glasov na prihodnjih, to je junijskih volitvah Evropskega parlamenta, se italijanska politika odpove kakršnikoli načelnosti. Trije milijoni desnih populističnih glasov se v zadnjih letih selijo. To je bila volilna baza Silvia Berlusconija vse od leta 1994, volivcev, ki so verjeli obljubam o tem, da bo novi lider zagotovil, da se bosta po italijanskih ulicah pretakala med in mleko. Ni se zgodilo; nasprotno, država je šla rakovo pot in Berlusconi je moral, potem ko je štirikrat prevzel predsedstvo vlade, vmes je dvakrat ostal v opoziciji in vlado je vodil Romano Prodi, leta 2011 odstopiti. Takrat se je začela masa glasov, ki so ga podpirali, seliti k Ligi, ki jo je v tem času po dolgi vladavini njenega ustanovitelja Umberta Bossija prevzel Matteo Salvini in jo začel spreminjati iz regionalne v populistično vsedržavno stranko.

Salvini se je tako iz regionalnega prelevil v nacionalnega populista, ampak ni bil sam. Na levici je komik Beppe Grillo okoli sebe zbral leve populiste in ustanovil Gibanje 5 zvezd, ki je seveda zbiralo glasove predvsem na levici in osiromašilo Demokratsko stranko. Na desnici pa so se glasovi z liste Naprej, Italija! ostarelega Berlusconija množično selili k Salviniju in tako so Italijani prejeli prvo populistično vlado, koalicijo Gibanja 5 zvezd in Lige, izvirno levo-desno formulo, kakršne ni bilo nikjer v Evropi. Salvini, stari politični maček, je bil spretnejši od novinca, premierja Giuseppa Conteja, in je na volitvah Evropskega parlamenta leta 2019 prejel 34 odstotkov glasov, dvakrat več od Gibanja 5 zvezd. To zmago je hotel takoj unovčiti in je sprožil vladno krizo v prepričanju, da bo izsilil predčasne volitve. Še enkrat, ni se zgodilo. Dogovor med Demokratsko stranko in Gibanjem 5 zvezd ter nekaterih manjših strank je omogočil sestavo leve vlade, ki pa ni bila dokaj učinkovita. Koalicija je razpadla, ko je iz nje izstopil nekdanji premier Matteo Renzi, nekoč lider Demokratske stranke, od katere se je kasneje odcepil. Predsednik republike Sergio Mattarella je mandat zaupal Mariu Draghiju, ki je v svojo koalicijo privabil vse stranke, razen skrajno desnih Bratov Italije, ki je takrat predstavljala manj kot pet odstotkov volilnega telesa.

Draghi je nekako saniral finančno stanje, vendar je moral leta 2022 odstopiti, ker je Gibanje 5 zvezd sprožilo krizo. Voditeljica Bratov Italije Giorgia Meloni je bila v tistem času izredno spretna in je zaigrala na struno, da je bila njena stranka edina opozicija v državi, napovedala je napad na Evropsko unijo, izstop Italije iz evra, v zvezi s pribežniki pa pomorsko blokado. Ljudje so nasedli in milijoni glasov so se preselili. Tako je Melonijeva kot prva predstavnica postfašistične stranke zavladala v Italiji. Toda v trenutku se je njena politika spremenila. Postala je proevropska, veliko se je fotografirala z Ursulo von der Leyen, v zvezi z Ukrajino je bila najzvestejša zaveznica zveze Nato in Združenih držav Amerike, kar zadeva pribežnike pa si je po nekaj katastrofah, predvsem brodolomu ladje s 180 migranti, 68 jih je utonilo, izmislila dogovor z Albanijo, češ da bo Italija taborišče za migrante zgradila v Albaniji po modelu britanske odločitve, da bodo migrante pošiljali v Ruando. Dogovor, ki ga pa je že zamrznilo albansko ustavno sodišče. Ampak rating Melonijeve je še vedno zelo visok in njena stranka je po javnomnenjskih raziskavah še vedno prva.

Vse to Salviniju seveda ne prija. Zaostril je svoje populistične izzive in tokrat se je na tnalu znašla Evropska unija oziroma reforma evropskega mehanizma stabilnosti (ESM), po katerem bi državam evrskega območja lahko Unija priskočila na pomoč tudi pri sanaciji bank, ki bi zašle v težave. To reformo so ratificirale vse države razen Italije. Čeprav glavnina Italijanov še pojma nima, za kaj gre, je kampanja, ki jo proti ratifikaciji izvaja Matteo Salvini, dosegla domala vsa gospodinjstva. Postala je simbol dolgoletne protievropske populistične politike, ki so jo v zadnjih letih izmenično vodili Gibanje 5 zvezd, Liga in Bratje Italije. Do 20. decembra se je Melonijeva izognila polemikam, češ da bodo o tem govorili, ko bo prišlo v Bruslju do dogovora o paktu stabilnosti. Italija, katere zadolžitev dosega skoraj 150 odstotkov BDP-ja, se je v zadnjih letih okoristila z vrsto ukrepov, ki jih je EU sprejela v času pandemije covida, ampak zdaj so se ti ukrepi izčrpali.

20. decembra sta Francija in Nemčija postavili Italijo pred izvršeno dejstvo, novim dogovorom o paktu stabilnosti, ki za Italijo pomeni 12 milijard evrov primanjkljaja v letu 2025, in Salvini je v tem videl novo možnost za vzpon svoje stranke. V četrtek, 21. decembra, je bilo na dnevnem redu poslanske zbornice glasovanje o ratifikaciji ESM. Jasno je bilo, da bo Demokratska stranka reformo podprla, Gibanje 5 zvezd pa ne, kajti nasprotovalo ji je od vsega začetka. Salvini je izkoristil priložnost in bombastično napovedal, da bo Liga glasovala proti. Melonijeve ni bilo v parlamentu in vsi so pričakovali, da bo vlada predlagala odložitev glasovanja. Ni se zgodilo in Bratje Italije so glasovali proti ratifikaciji, skupaj z Ligo. Tretja vladna stranka, Naprej, Italija!, ki je v Evropskem parlamentu podprla sporazum, se je pilatovsko vzdržala in predlog o ratifikaciji je bil zavrnjen.

Takoj zatem so se začele razlage in izgovori. Iz vrst stranke Melonijeve je bilo kar nekaj napovedi, da bodo čez šest mesecev sporazum ratificirali. Italijanska zakonodaja namreč določa, da o zavrnjenem predlogu ni dovoljeno ponovno glasovati šest mesecev. Ampak čez šest mesecev bodo evropske volitve že mimo.

Ostaja dejstvo, da je to velika blamaža za Italijo, ki je očitno obljubila ratifikacijo po dogovoru o paktu stabilnosti, in znak drugim državam, predvsem Nemčiji in Franciji, da ostaja Italija politično nezanesljiva država, kar je pač vedno bila. Je pa tudi dejstvo, da je Melonijeva izgubila velik del zaupanja, ki si ga je v prvem letu vladanja pridobila v Evropi in v svetu, kjer bodo zdaj očitno previdnejši pri odnosih z Italijo in njeno premierko.