Boris Jaušovec
Ko so pred 80 leti sovjetski vojaki vstopili v koncentracijsko taborišče smrti Auschwitz-Birkenau, so videli nekaj, česar človeška zgodovina dotlej ni poznala. Vsekakor ne v takem obsegu, pa tudi sicer ne po zločinskosti, surovosti in neusmiljenosti. Nekaj več kot sedem tisoč sestradanih jetnikov se je komaj še gibalo v razcapanih in pozimi nezadostnih progastih jopičih med stotinami barak, med katerimi jih je bila polovica lesenih.
Nacistični morilski stroj je taborišče Auschwitz pri južnopoljskem mestu Oświęcim odprl v začetku leta 1940 v nekdanjih kasarnah premagane poljske vojske. Prvi interniranci so bili predvsem poljski domoljubi, ki so se jim kmalu pridružile še druge kategorije prebivalcev, od političnih zapornikov ter homoseksualcev, Judov in Romov do navadnih kriminalcev. Leta 1942, ko je nacistična tolpa na konferenci ob jezeru Wahnnsee tajno sprejela tako imenovano končno rešitev judovskega vprašanja, pa so sovjetskim vojnim ujetnikom tri kilometre proč, ob brezovih gozdičih, veleli zgraditi še Auschwitz II oziroma Birkenau. Birkenau je dobil svoje poetično ime prav po teh brezah, absurdni cinizem nacistov pa se je zrcalil tudi v notoričnem napisu nad vhodom v Auschwitz: Arbeit macht frei (Delo osvobaja). V petih letih so nacisti v Auschwitz-Birkenauu pomorili najmanj 1,1 milijona ljudi, med njimi vsaj milijon Judov. Med žrtvami so bili tudi Slovenci. V Auschwitzu se jih je znašlo okoli 2400, 1300 jih je bilo tam umorjenih.
Pričevanja, ki izginjajo
Auschwitz je lahko naenkrat sprejel 20 tisoč nesrečnežev, ogromni Birkenau pa v preprostih barakah nekajkrat več, še do 90 tisoč ljudi. Seveda je težko reči, koliko jih je bilo tam hkrati največ, še posebej zato, ker so po železnici iz vse po Nemcih zasedene Evrope v Auschwitz vozili transporti živinskih vagonov s človeškim tovorom. In ko se vrata vagona odprla, so maso esesovski oficirji v surovi selekciji pošiljali levo ali desno. V eno smer si bil dober za tako imenovano registracijo, ki je pomenila namesto imena tudi vtetovirano številko na roko, oziroma za prisilno oziroma suženjsko delo, ki naj bi ga vzdržal nekaj tednov ali mesecev, v drugo smer pa direktno v plinske celice in nato skozi dimnik krematorija v zrak kot pepel.
Ob žalni slovesnosti ob osemdeseti obletnici osvoboditve Auschwitza minuli teden so se v ogrevanem šotoru, napetem čez glavni vhod, v Birkenauu zbrali visoki evropski politiki, da bi svetu zgolj s svojo prisotnostjo še enkrat sporočili, da se takšna grozodejstva, kot sta holokavst in genocid, ne smejo nikoli več zgoditi. V prvi vrsti je sedelo še okoli 50 preživelih taboriščnikov iz Auschwitza in nekateri so še toliko pri močeh, da so okoli 3000 gostov v šotoru in še skoraj tisoč na odprtem delu prizorišča, kjer so postavili ogromen zaslon, nagovorili in z njimi delili svojo tragično izkušnjo. Pretresljiva pričevanja o tem, kako so ob prihodu v Auschwitz v zraku občutili nekakšen sladkoben vonj po smrti in je na njihovo kožo padal lepljivi pepel, iz prve roke zavoljo priletnosti zadnjih preživelih kmalu ne bomo mogli več slišati. Toda prav gotovo je marsikoga bolj vznemirilo to uradno zaklinjanje o nikoli več, ko pa smo po drugi svetovni vojni kljub vsem uničujočim izkušnjam tudi v Evropi že bili spet priče genocidu, to je v bosanskohercegovski Srebrenici. Predvsem pa so se vojna hudodelstva, ki jih mnogi prav tako kvalificirajo kot genocid, prav zdaj 15 mesecev dogajala v palestinski enklavi Gaza.
Uvodni nagovor na komemoraciji je imel 98-letni zgodovinar in novinar Marian Turski, ki je bil v Auschwitz deportiran leta 1944: "Moji najbolj topli občutki in misli gredo vam, dragi moji, ki ste z mano delili tisto bedo," je nagovoril svoje taboriščne tovariše, ki so se še lahko udeležili slovesnosti. "Mnogi se obračajo na nas, da z njimi delimo svoje spomine, vendar nas je le peščica preživela vse tiste selekcije. Tako malo je tistih, ki so dočakali svobodo. Zdaj nas je še manj. Naše misli naj zato gredo tisti večini, k milijonom žrtev, ki ne bodo mogle nikoli povedati, kaj so izkusile in kaj čutile." Turski je, potem ko je pozval k minuti molka, povedal še tole: "Zdaj spet gledamo porast antisemitizma in ravno ta je pripeljal do holokavsta." Omenil je Hamas in napad 7. oktobra ter napade, ki jih od tedaj doživljajo Judi.
Med govorniki je bila tudi leta 95-letna Janina Iwańska, ki je podrobno opisala, kako so nacisti trpali ljudi na vagone in jih peljali v taborišča. Po vojni so ljudje govorili, da se kaj takšnega, kot je bil holokavst, nikoli več ne sme ponoviti: "Vendar so bili posamezniki, ki so bili že tedaj prepričani, da se bo spet zgodilo. Ker so ljudje postali tako nečloveški, da se bo to še ponovilo." Zdaj 86-letna Tova Friedman, ki so jo pri petih letih in pol zaprli v taborišče za otroke, je preživela lakoto in napotitev v plinsko celico, a se je ravno tistega dne mehanizem komore pokvaril. Leto kasneje, pri šestih in pol, je doživela osvoboditev. "Čeprav sem bila tedaj deklica, so moji spomini čisti in jasni. Vedela sem, kaj pomeni dim iz krematorijev, in mama mi je dejala, da ne smem jokati. In nisem. Že tedaj sem imela v sebi svoj kljubovalni upor." A tudi ona se ni zmogla izogniti političnim pamfletom, ko je Izrael opisala kot edino demokracijo Bližnjega vzhoda, ki da se sedaj bori za svoj obstoj. "Svet napada Jude oziroma odvzema Izraelu pravico do obstoja," je v nagovoru menil tudi predstavnik večjih donatorjev muzeja Ronald S. Lauder.
Izgnana palestinska zastava
Bilo je hudo poslušati te izjave ob zavedanju, da sta prav Izrael in sionizem njene vlade pod taktirko premiera Benjamina Netanjahuja kriva za apartheid in etnično čiščenje nad Palestinci v Gazi in z vsakim dnem znova tudi na okupiranem Zahodnem bregu. Poljska vlada je sicer Netanjahuju, ki je že obtožen pred Mednarodnim kazenskim sodiščem (ICC), zagotovila, da ga ne bo aretirala, če pride na komemoracijo v Auschwitz. Da Netanjahuju na Poljsko kljub temu ni prišel, daje morda slutiti, da se mož malce le zaveda, kaj počne.
Drugi obtoženi pred ICC ruski predsednik Vladimir Putin pa že tri leta ne sme na prireditev, pa čeprav je Auschwitz-Birkenau osvobodila prav Rdeča armada.
Na odprtem delu dogodka, se pravi na prostem, kamor je lahko prišel vsak, ki se je pred tem najavil, sta mladenki uspeli razviti palestinsko zastavo. Dolgo sta stali na prizorišču, mirno prenašali začetno zmerjanje ene od udeleženk, ki je nato odnehala, preden bi več ljudi opazilo incident. Toda po dobri uri so ju le obstopili varnostniki in zastavo sta morali zviti ter prizorišče zapustiti. Tako torej prireditev le ni minila čisto v ignoranci do sedanjih nevarnih poskusov genocida, ki ga naj ne bi bilo nikoli več.
Sicer pa je obisk muzeja Auschwitza stvar zdravih živcev in dobrega želodca. Vodniki vas vodijo po barakah in Appellplatzih ter skozi pošastno dokumentacijo in srhljive zbirke stvarno in prizemljeno, brez patetike. Vstopnina je sicer kar zasoljena, okoli 27 evrov na osebo, predvsem pa za kavo v kartonasti lonček iz avtomata plačate celih 20 zlotov oziroma več kot 4,7 evra. Na žalost tudi tukaj nekdo iz zgodovinske nepojmljive nesreče dela biznis.
Pa vendar, obisk Aushwitza z vodičem traja okoli tri ure in pol in človek verjetno po tej izkušnji ni več isti. Če vas ne pretresejo dovolj že plinske celice, le ena se je ohranila, pet večjih pa bilo podrtih po nacistih že ob koncu vojne in so le še ruševine, ali železno ogrodje za transport trupel do loput krematorijev, ali majhne celice, kjer so zaprtega izstradali do smrti, ali pa drog, kjer so obešali tiste, ki so skušali pobegniti, je vsaj mene čisto šokirala gora las s črnimi, rjavimi, blond in sivimi čopi, kitkami, konjskimi repki, ki so jih ženskam, potem ko so jih zaplinili, odrezali oziroma obrili. Ampak to še ni bilo vse. Perverzna efikasnost nacistične industrijske mašinerije smrti je bila še v tem, da so iz teh las izdelovali vrvi in celo madrace. Morda še kaj, ampak preprosto nisem mogel poslušati razlage do konca.
- Pot vašega poročevalca na komemoracijo ob 80. obletnici osvoboditve taborišča smrti in ogled muzeja Auschwitz-Birkenau sta omogočila Center judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor in Documenta - Center za soočanje s preteklostjo iz Zagreba.
