Letos bo minilo trideset let od podpisa Daytonskega sporazuma, ki je končal bratomorno vojno v Bosni in Hercegovini. V njej je bil, kot je presodilo tudi haaško sodišče, izvršen genocid nad Bošnjaki v Srebrenici. Dr. Mujo Begić, doktor prava, vodja prijedorskega regionalnega urada Inštituta za pogrešane osebe v BiH, je zadnja desetletja svojega življenja posvetil iskanju posmrtnih ostankov žrtev vojne – skupaj s sodelavci je med drugim štiri mesece odkopaval posmrtne ostanke v največji množični grobnici na ozemlju BiH, v Tomašici. Prepričan je, da začetek genocida v Srebrenici leta 1995 sega v leto 1992, v Prijedor. Takrat so enote JNA, srbske paravojaške enote in nekateri tamkajšnji prebivalci srbske narodnosti na območju občine Prijedor ubili več kot 3000 civilistov nesrbske narodnosti, med njimi tudi 102 otroka. Številne so pred tem zaprli in zverinsko mučili v tamkajšnjih zloglasnih taboriščih Omarska, Trnopolje in Keroterm. Mednarodno sodišče za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije v sodbi tedanjemu političnemu vodji in vrhovnemu poveljniku vojaških in paravojaških skupin v Republiki Srbski Radovanu Karadžiću za Prijedor ni pri(po)znalo genocida. Sodniki so presodili, da so bili tam zagrešeni zločini proti človeštvu. Begić, ki se temi vojnih žrtev posveča tudi znanstveno – izdal je več knjig in znanstvenih člankov –, se s tem ne strinja. Z njim smo se pogovarjali v sklopu dogodkov ob 30. obletnici genocida v Srebrenici, ki jih pripravljajo v Islamski skupnosti v Sloveniji.
Kaj vas utrjuje v prepričanju, da je bil tudi v občini Prijedor zagrešen genocid, ki se ga večina spomni po 31. maju 1992? Takrat so srbske občinske oblasti prebivalce nesrbske narodnosti pozvale, naj na hiše izobesijo bele rjuhe in si, ko gredo na ulico, okoli roke zavežejo bel trak?
"V občini Prijedor so bili izpolnjeni vsi elementi genocida. Jasno je bila izražena namera, da se na tem območju zbriše ena etnična skupina. Bošnjake so množično preganjali, zapirali – preko 30.000 Bošnjakov in Hrvatov je bilo v tamkajšnjih taboriščih, kjer so jih mučili, posiljevali, jih prikrajšali za osnovne življenjske pogoje. Na koncu so več kot tri tisoč civilistov tudi ubili. Število ubitih v občini Prijedor jasno nakazuje, da je vse, kar se je dogajalo od maja do septembra 1992, del sistematičnega, načrtovanega genocida nad prebivalci nesrbske narodnosti. S tega območja je bilo pregnanih več kot 90 odstotkov nesrbskega prebivalstva. Z dokumenti je bilo dokazano, da je na območju Bosanske Krajine ostalo le dva odstotka nesrbskega prebivalstva. Na žalost zločini v Prijedoru nikoli niso bili v središču pozornosti bosanskohercegovske javnosti, kaj šele svetovne. Zasenčil jih je genocid v Srebrenici. Ne glede na presojo, da ni bilo genocida, temveč zločini proti človeštvu, nam to ne sme vzeti poguma. Sodna odločitev je le del resnice, poznamo tudi znanstveno resnico. V zgodovini je bilo mnogo zločinov, za katere nihče ni odgovarjal. Nobene sodbe ni, ki bi potrdila zločine nad Fikretom Alićem, človekom izza žice, kot ga pozna svet z naslovnice revije Time, a sta tako on in vse, kar je pretrpel, dejstvo."
V Prijedoru vodite regionalni urad Inštituta za pogrešane osebe v BiH. Kakšno je vaše delo?
"Sam in moji sodelavci se ukvarjamo z iskanjem, izkopom in identifikacijo posmrtnih ostankov izginulih ljudi, žrtev množičnih pobojev med vojno v začetku 90. let prejšnjega stoletja. Na področju Bosanske Krajine smo doslej identificirali preko 5000 žrtev, iščemo še več kot tisoč ljudi, medtem ko je na celotnem območju BiH še vedno pogrešanih okoli 7500 ljudi. Našli smo okoli 85 odstotkov vseh pogrešanih, kar nas po uspešnosti uvršča na prvo mesto, a dokler ne bomo našli vseh, bo to naš - neuspeh. To je tragika mojega dela. Ena največjih bolečin družin pogrešanih je, da tudi 30 let po koncu vojne še niso dobili možnosti, da bi pokopali posmrtne ostanke svojih najdražjih in tako imeli kraj, kjer lahko prižgejo svečo in žalujejo. Poudariti želim, da iščemo posmrtne ostanke žrtev ne glede na njihovo nacionalno ali versko identiteto. Bosanska Krajina je poleg vzhodnega dela države utrpela največje število civilnih žrtev vojne. Naše delo še ni končano, a ko minevajo leta, je tudi proces iskanja vse težji."
Kaj je največja ovira pri iskanju posmrtnih ostankov?
"Zid molka pri storilcih zločinov. Ti ne želijo povedati, kje ležijo posmrtni ostanki ljudi, ki jih iščemo. Še vedno iščemo nekaj večjih množičnih grobišč z več sto pogrešanimi, zato je zelo frustrirajoče, da ne moremo priti do bistvenih informacijah za njihovo najdbo."
Ste večino grobišč našli po zaslugi zločincev ali njihovih pomagačev, ki so spregovorili? Vemo, da ste do Tomašice, največjega množičnega grobišča prišli, ker je spregovoril eden od tistih, ki so tja vozili trupla.
"Večino grobnic smo našli po zaslugi tistih, ki jih je preveč pekla vest zaradi storjenega in so spregovorili. Edino, proti čemur se ne morete boriti, je vaša vest, saj vas ta prej ali slej začne kljuvati. Razlog, da je zid molka še vedno tako močan, je tudi strah pred maščevanjem drugih zločincev. Imeli smo primere, ko so tiste, ki so spregovorili, umorili drugi zločinci v poduk drugim, kaj se bo zgodilo, če bodo kaj izdali. Nekdo, ki je bil sposoben ubiti več deset ali celo sto ljudi, nima zadržkov ubiti še enega."
Se soočate tudi s kadrovskimi in finančnimi težavami ter dejstvom, da ni več nikogar, s katerim bi lahko primerjali DNK-vzorec najdenega?
"Tudi taki primeri so, ko ni več nikogar iz družine, ki bi identificiral žrtev in jo pokopal, medtem ko težav z denarjem in kadrom ni, saj je to državni inštitut in je iz tega vira financiran. Največja težava ostaja, kot sem dejal, zid molka. Za zločine v Prijedoru so bili zločinci obsojeni na skupno več kot 900 let zapora, a kljub temu večina ni želela povedati, kje so grobišča. Ne glede na to verjamem, da bomo našli večino žrtev. Vseh žal nikoli, saj so trupla nekaterih zažgali, spet druge so odvrgli v jezera in reke. In to je za sorodnike velika tragedija.
Imamo primere, ko je družina pokopala le majhno kost pogrešanega, ki smo jo uspeli najti. In za to so hvaležni, prepričani, da je privilegij pokopati svojega bližnjega. Sam menim, da je privilegij, da smo s to najdeno kostjo v hišo družine vnesli vsaj malo miru. To je tudi poleg mojega osebnega motiva motiv, zakaj vztrajam. Pobitih je bilo petnajst članov moje ožje družine, tudi moj brat, katerega posmrtne ostanke sem našel sam. Leta sem spremljal, kako je mama čakala, da ga najdemo. Vprašanje pogrešanih je boleče človeško vprašanje, ki nas postavlja pred preizkus človečnosti. Tisti, ki so spregovorili o zločinih in lokacijah grobišč, so ta preizkus opravili, nekateri na žalost še ne. Ljudem lahko prinesemo nekaj miru le, če najdemo pogrešane, jih pokopljemo in jim tako omogočilo kraj žalovanja. Le tako bo mogoče graditi odnose na novo in vračati zaupanje med ljudi. Mladih generacij, ki prihajajo, ne smejo bremeniti dolgovi preteklosti."
Kaj nam lahko poveste o Tomašici, največjem množičnem grobišču na področju BiH, v kateri ste odkrili posmrtne ostanke 435 ljudi?
"Tomašica je paradigma zločina. Nastajala je nekaj mesecev, za odlagališče trupel žrtev je bila izbrana premišljeno, načrtno. Tomašica je bila del rudniškega kompleksa Omarska, ki je 20 kilometrov od Prijedora. V tistem času je imela vse infrastrukturne pogoje: od gradbenih strojev do ljudi, ki so tja vozili žrtve in jih zakopavali. Prve žrtve so bile na kraj pripeljane konec maja, v začetku junija, zadnje konec avgusta. Med njimi večina civilistov s področja Kozarca in ljudje iz taborišč. Nekatere so pripeljali že umorjene, druge so ubili na kraju samem. In to na zelo krut način. Elvisa Šarčevića, 13-letnega dečka, najmlajšo tam najdeno žrtev, so ubili tako, da so mu skozi prsni koš potisnili smučarsko palico. Ubit je bil skupaj s svojim dedkom. Tam smo našli skupino dvajsetih mladoletnikov. Ob izkopavanjih smo lahko natančno razbrali način ubijanja. Ko so izvajali skupinske poboje, so ljudi ustrelili v prsni koš. Kdor ni umrl takoj, je dobil še strel v glavo. Kadar je šlo za individualne usmrtitve, so žrtev ustrelili v tilnik. Niso imeli poguma pogledati ji v obraz. Tri mesece so tako dovažali žrtve in jih na koncu zasuli z 10.000 kubičnimi metri zemlje. Po nekaj letih nič ni dajalo slutiti, da bi se na tem kraju pod zemljo lahko skrivalo kaj tako grozljivega.
Zid molka je tako močan tudi zaradi strahu pred maščevanjem drugih storilcev zločinov
Kot ste že dejali, nam je lokacijo te grobnice razkril srbski vojak, ki ni več zmogel tega težkega bremena. Po drugi strani je zanimivo, da so zgolj 100 metrov zračne črte od Tomašice živeli ljudje srbske nacionalnosti. Vsak dan so lahko opazovali ali vsaj slišali, ko so dovažali ljudi. Lahko so zavohali vonj razpadajočih trupel in videli krvave sledi. Priče so povedale, da je kri žrtev curljala s tovornjakov, medtem ko so jih dovažali. Nepredstavljivo zame je, da so ljudje, gledajoč vsakodnevno takšne prizore, tam vzgajali svoje otroke in živeli s to skrivnostjo. Ko smo jih povprašali, nam niso želeli izdati lokacije.
Po razkritju lokacije je proces ekshumacije trajal štiri mesece. Odstraniti smo morali na tisoče kubikov zemlje. Prve posmrtne ostanke smo našli na sedmih metrih globine, nekatere tudi na globini dvajsetih metrov."
Ali se podobno kot v Podrinju tudi na območju Prijedora preživele žrtve in svojci ubitih srečujejo z mučitelji, krvniki?
"Za zdaj je bilo v sodnih postopkih obravnavanih le okoli trideset odstotkov zločincev in tistih, ki so zločine ukazali, tako da so ta srečevanja vsakodnevna. Najtežje je materam, ki so jim otroke ubili pred očmi, in žrtvam posilstev, katerih posiljevalci so bili sosedje in znanci. Največja tragedija vojne v BiH je, da so zločine nad njimi zagrešili sosedje in ljudje, ki so jih žrtve poznale. Tako preživele žrtve srečujejo na ulici svoje mučitelje, stražarje iz taborišč, tiste, ki so jih pretepali in poniževali. Na žalost imamo tudi ljudi, ki so odslužili kazen, a se niso spremenili, svojih dejanj ne obžalujejo, še naprej širijo sovraštvo, provocirajo na različne načine in izražajo negativen odnos do žrtev. S tem so žrtve dodatno travmatizirane. Zato se mi zdi zelo pomembno, da se na različne načine borimo proti takšnemu odnosu; sam tako, da iščem posmrtne ostanke, pišem znanstvene članke in govorimo o žrtvah z jasnim ciljem, da trpljenje in bolečina ne smeta biti človeška in civilizacijska vrednota. Zmagati mora humanizem."
Auschwitz, Srebrenica, Gaza in slogan Nikoli več! Kaj pravite?
"Padli smo na izpitu iz človeškosti. Navadili smo se na vsakodnevno zlo, navadili smo se na nemo opazovanje trpljenja drugih. Rekli smo nikoli več, a se vedno znova ponavlja. In se bo spet, ker nismo občutljivi za trpljenje drugega. Ne za ljudi v Gazi, ne za ljudi v Ukrajini. O žrtvah govorimo le kot o številkah. Postali smo statistiki. Sam ne želim biti zgolj statistik, želim, da se žrtve poimenuje z imenom in priimkom in da se njihova imena bere na glas, da se nam vtisnejo v spomin. Nisem politik, do žrtev čutim empatijo in želim začutiti bolečino drugega, da bi bil boljši človek in da ne bi nikoli pomislil, da bi komu s svojimi dejanji škodoval. Iz lastnih izkušenj vam lahko povem, da je bolečina matere ob izgubi otroka enaka ne glede na to, ali je Srbkinja, Bošnjakinja ali Hrvatica."
Kako je na vas vplivalo delo, ki ga opravljate, nenehno iskanje žrtev?
"Gre za nenehno prisotno bolečino, ki je ni mogoče odmisliti. Ko štiri mesece dan za dnem iščete in izkopavate posmrtne ostanke nekaj sto ljudi, kot smo to delali v Tomašici, ko najdete posmrtne ostanke matere s komaj rojeno dojenčico, ko se srečujete z ljudmi, ki upajo, da jim boste končno povedali, da ste našli njihove najdražje, se je zelo težko vsakodnevno vračati domov, k družini, v običajen tok življenja. Vsako srečanje, vsaka zgodba pusti zarezo na duši tistih, ki opravljamo to delo, in to se tudi odraža na našem zdravju in življenju. Razlog, da vztrajam, je prepričanje, da je to, kar delamo, pomembno za svojce žrtev in tudi za zdravje družbe."
Peklenski krog sovraštva in ubijanja je treba prekiniti zaradi generacij, ki prihajajo
Poleg svojcev se srečujete tudi z zločinci. Kako težko je ostati ob tem nepristranski, ohraniti mirno kri?
"Ni lahko, na to se je treba pripraviti, saj je najpomembnejše, da pridete do informacij, potem pa potrebujete nekaj časa, da normalno zadihate. Imel sem priložnost govoriti z morilcem svojega brata, pri čemer on ni vedel, kdo sem. Da bi prišli do informacij, je treba svoja čustva odmisliti in poskušati razumeti mentalni sklop morilca. Govorim o ideološki matrici, s katero so nazadnjaške politike ljudi leta zastrupljale, da bi legitimirale potrebne žrtve. Zamislite si, da vam nekdo dopoveduje, da je povsem v redu, če nekoga ubijete, in da vas bodo zato slavili kot heroja. Poskušajte si predstavljati, kako se počutimo preživeli v Prijedoru, ko zločince slavijo kot heroje, ko tistim, ki odhajajo v zapor ali se iz njega vračajo po odsluženi kazni, prirejajo slavja. To je civilizacijski in človeški poraz. So pa tudi ljudje, ki se mi po nekaj letih javijo iz zapora in se resnično kesajo za svoja dejanja."
Velikokrat je slišati, da ste ljudje v BiH pred vojno živeli kot bratje. Najbrž le ni bilo tako idilično?
"Ideološka indoktrinacija in velikosrbska ideja seveda nista nastali čez noč. Že dolgo pred vojno se ju je promoviralo, včasih na glas, včasih bolj potihoma. Paradoks je, da so potomci žrtev iz druge svetovne vojne na območju Kozare, kjer so jim ustaši pobili najbližje, petdeset let kasneje enako ravnali v Prijedoru. Ta peklenski krog sovraštva in ubijanja je treba prekiniti zaradi generacij, ki prihajajo. Prekiniti moramo ideološko indoktrinacijo, mobilizacijo na račun drugačnih. Kot sem že dejal, največja tragedija vojne v BiH je izguba medsosedskih odnosov. Včasih smo se skupaj veselili, skupaj smo žalovali, slavili božič, bajram. Težko bo spet zgraditi zaupanje med nami. Se gradi, a ne dovolj hitro. Zaupanja tudi ni mogoče povrniti s pravnomočnimi sodbami, temveč le s povezovanjem ljudi. Nove generacije je treba vzgajati v duhu sobivanja. Sovraštvo do drugega ne sme biti imperativ, saj na tuji nesreči ni mogoče graditi svoje sreče. BiH mora spet postati multietnično, multikulturno in multikonfesionalno okolje, kjer bodo ljudje sprejeti ne glede na razlike."
Ali vidite zametke tega? V BiH še vedno vse tri strani zmagujejo s podpihovanjem nacionalizma.
"Nacionalizem se splača političnim elitam, ker tako ohranjajo oblast, a vidim zametke povezovanja, premagovanja razlik. Premiki niso veliki in drastični, a jih je prav zato treba spodbujati. Tudi v Prijedoru vidim Bošnjake in Srbe, ki skupaj pijejo kavo. Verjamem v mlade generacije, ki so pametnejše od nas."
Kako kot intelektualec razmišljate o prihodnosti BiH? Lahko obstane, kot jo je začrtal Daytonski sporazum, ali je nujno, da mednarodna skupnost dovoli, da sami upravljate državo?
"Daytonski sporazum je zagotovo prinesel mir in to je njegov najpomembnejši prispevek. Vse ostalo je stvar dogovora, vprašanja, kaj želimo prebivalke in prebivalci. Mi smo tisti, ki moramo povedati, kako želimo živeti, kdo naj nas predstavlja. Naša izbira mora biti, ali želimo v BiH živeti dobro ali pa bomo vztrajali v primitivizmu nacionalizmov. Sam sem prepričan, da bi morali najti alternativo, da prekinemo začarani krog, v katerem smo se znašli, in začnemo skupaj graditi boljšo prihodnost. Kdor bo ponudil model za izhod iz tega kroga, si zasluži Nobelovo nagrado za mir."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
