
Glavni oziroma vodilni kandidat, torej "spitzenkandidat", kot mu po Evropi malo neposrečeno rečejo kar z nemškim izrazom, največje in najvplivnejše evropske politične družine, desnosredinske Evropske ljudske stranke (EPP), na majskih volitvah v Evropski parlament bo Nemec Manfred Weber. Če bo EPP zmagala na teh volitvah, javnomnenjske raziskave ji to zaenkrat napovedujejo, vendar so odstotki iz ankete v anketo nižji, naj bi Weber na mestu predsednika Evropske komisije, nekakšne evropske vlade, nasledil Luksemburžana Jean-Clauda Junckerja iz iste politične grupacije, ki ne bo več kandidiral.
Weber, ki se ima za prepričanega Evropejca, mostograditelja in ljudskega človeka, meni, da je treba spore z Orbanom reševati v dialogu
Kopja prekrižana na Orbanovem hrbtu
Kot piše slovenska tiskovna agencija STA, so "spitzenkandidate" političnih grupacij uvedli pred prejšnjimi evropskimi volitvami, torej leta 2014, da bi od ljudi odtujeni evropski politiki nadeli obraze in okrepili volilno udeležbo, tudi z obljubo po večji demokratičnosti. Vodilni kandidat naj bi namreč ob zmagi svoje stranke na volitvah postal predsednik Evropske komisije. Vendar pa slednje sploh ni nujno. Pri Junckerju je sicer zamisel delovala, vendar je koncept sporen iz pravnih in političnih razlogov. Glavno besedo, kdo naj bo predsednik komisije, imajo namreč še zmeraj voditelji članic. Zategadelj med izidom volitev in funkcijo prvega med evropskimi komisarji ni samodejnosti. Novost s "spitzenkadidati" doslej ni bistveno prispevala niti h krepitvi volilne udeležbe. Ja pa spodbudila razpravo o evropskih temah in v evropski volilni proces vnesla več dinamike.
Manfreda Webra, sicer vodjo poslanske skupine EPP v Evropskem parlamentu, v katerem je poslanec že od leta 2004, in ki prihaja iz bavarske Krščansko socialne unije (CSU, sestrske stranke krščansko-demokratske unije (CDU) nemške kanclerke Angele Merkel, je EPP v četrtek izvolila na svojem kongresu v Helsinkih. Na tridnevni kongres je Weber prišel kot nesporni favorit, seveda tudi s pomembno podporo Merklove.
Vsi Slovenci za Webra
Za Webra je v četrtek glasovalo 492 delegatov, Stubb je dobil 127 glasov. Finec je izgubil, kot je napovedal, kakor da bi Nemčija s Finsko igrala nogomet. Ne glede na to, da je nemška nogometna reprezentanca vse slabša, finska pa vse boljša. Skoraj 80-odstotna zmaga Webra bi lahko pomenila, da se EPP pred volitvami obrača bolj na desno. Vendar pa so iz Helsinkov tudi sporočili, da desnim populistom, kot so vodja italijanske Lige Matteo Salvini, voditeljica skrajne francoske desnice Marine Le Pen ali pa vladajoča poljska stranka Zakon in pravičnost Jaroslawa Kaczynskega, napovedujejo oster boj. Najbolj neposreden je bil predsednik Evropskega sveta Donald Tusk, češ da nihče nima pravice napadati liberalne demokracije in da tisti, ki spodkopava vladavino prava in neodvisno sodstvo ter ne mara svobodnih medijev, ni krščanski demokrat. Posvaril je tudi, da na kocki niso koristi in službe, temveč vrednote, brez katerih zmaga nima smisla. Tudi nemška kanclerka Merklova je ob stoti obletnici konca prve svetovne vojne posvarila pred vrnitvijo k nacionalizmom, ki vodijo v vojno.
Webra so podprli tudi vsi slovenski poslanci EPP: Romana Tomc, Patricija Šulin in Milan Zver iz SDS, Lojze Peterle iz NSi ter Franc Bogovič iz SLS. V prihodnjem sklicu Evropskega parlamenta bo Slovenija ohranila skupaj osem poslanskih mest, čeprav bo evropskih poslancev zavoljo brexita prihodnje leto manj. Ne več 751, pač pa 705.
Drugačen od drugih v CSU
Manfred Weber je človek iz province. Prihaja iz bavarskega kraja Wildenberg blizu Ingolstadta, bil pa je rojen 14. julija v Landshutu, ki ne leži daleč proč. Otroštvo je kot drugi od treh sinov preživel na domači kmetiji, kjer je v mladosti pomagal pri obiranju hmelja. Toda številni bavarski pivski šotori, ki jih tako rada obiskujeta CSU-jev zvezni minister za notranje zadeve Horst Seehofer in vodja CSU na Bavarskem Markus Söder, Webru, nekoč voditelju podmladka CSU, niso pri srcu. Zavoljo tega se je Webra celo oprijel vzdevek Antisöder, saj velja za precej tihega, vendar preudarnega politika, za nekakšnega mirnega, vztrajnega in potrpežljivega stratega iz ozadja.
Tako so v komentarju nemške televizije ZDF zapisali, da se je Webrova politična kariera začela in odvijala "nespektakularno", celo "nezaznavno". Na kongresu v Helsinkih je torej tiha voda iz province končno uspela spektakularno preplaviti veliko sceno. Webra so na tej njegovi poti mnogi podcenjevali, pišejo številni nemški mediji, a si je z "vztrajnostjo pridobil precejšnje spoštovanje in priznanje, čeprav mu marsikdaj ni bilo lahko". Še posebej ne, ker je tudi na Bavarskem običaj, da najvišji deželni politiki z veseljem kritizirajo odtujeni evropski Bruselj, kjer je Webrova kariera najizrazitejša. Ko so bavarski vodilni politiki najbolj škodoželjno udrihali po migracijski politiki Evropske unije, še prej pa po ne dovolj premišljeni kanclerkini politiki dobrodošlice, je bil Weber na Bavarskem osamljen glas, ki se je zavzemal za medsebojni dogovor. Sicer ga nihče ni zares poslušal, toda vrh CSU je Weber večkrat kritiziral, da s populističnimi prijemi, podobnimi tistim pri skrajno desni Alternativi za Nemčijo, misel CSU ne seže dlje kot do naslednjih volitev.
Manfred Weber je sicer po izobrazbi diplomirani tehnik. Uporabne fizikalne znanosti je študiral na Visoki strokovni šoli v Münchnu. Že v najstniških letih je z vrstniki ustanovil ansambel in skoraj dvajset let igral kitaro na veselicah, pustovanjih, druženjih. Verni rimokatolik je poročen od leta 2002. Otrok s soprogo nimata.