Še pred tednom dni je bil Bernie Sanders favorit v demokratski tekmi za predsedniškega kandidata. Nato pa se je v volilno kampanjo aktivno vključil demokratski politični esteblišment. Najprej je Joe Biden s pomočjo izjemno vplivnega demokratskega politika, najvišje rangiranega Afroameričana v ameriškem kongresu Jima Clyburna zmagal v Južni Karolini – sploh prvič v svoji sicer že tretji predsedniški tekmi. Nato se je začelo redčenje zmernih oziroma sredinskih predsedniških kandidatov. Senatorka Amy Klobuchar in Pete Buttigieg (se še spomnite, da brezplačna kosila v vinskih kleteh bogatih donatorjev ne obstajajo?), ki sta nagovarjala podobno volilno telo kot Biden, sta se tako rekoč čez noč pred supertorkom odpovedala svojim predsedniškim ambicijam in podprla nekdanjega podpredsednika Bidna. Šlo je za dobro koordinirano akcijo demokratskega esteblišmenta, ki se je v tekmi za demokratsko nominacijo po Južni Karolini odločil za Bidna.
Pred supertorkom, ko je bila v igri skoraj ena tretjina delegatskih mest za demokratsko konvencijo, se je namreč pojavila bojazen, da bi Bernie Sanders ob nerazredčenem polju tekmecev premočno zmagal. Volilna zakonodaja v zveznih državah, kjer je potekal supertorek, določa 15-odstotni prag za dodelitev delegatov na ravni zveznih držav in na ravni posameznih kongresnih okrožij. In strah, da bi bil Bernie Sanders zaradi volilne geometrije na mnogih voliščih edini, ki bi presegel omenjeni prag, in bi s tem pridobil občutno prednost v številu delegatov, je "zahteval" intervencijo strankinega esteblišmenta, nekakšnih stricev iz ozadja, ki si za kandidata ne želijo samooklicanega demokratičnega socialista, ki zagovarja uvedbo številnih socialdemokratskih ukrepov.
Pred supertorkom, ko je bila v igri skoraj ena tretjina delegatskih mest za demokratsko konvencijo, se je pojavila bojazen, da bi Bernie Sanders ob nerazredčenem polju tekmecev premočno zmagal
