Pogajanja Združenih narodov o prihodnosti planeta so po maratonskem zaključku ponudila nekaj dogovorov, a najtežja vprašanja so pogajalci pustili ob strani. Vanje bodo očitno zagrizli prihodnje leto v Čilu. Takšno odlaganje kislih jabolk večini od 196 držav ni po godu, a šele v Katovicah se izkazalo, je zelo so se premešale karte v podnebnem procesu od leta 2015, ko je po sklenitvi dogovora v Parizu po svetu zavel globalni podnebni optimizem.
V Poljskih Katovicah, kjer so na gostitelje ves čas leteli očitki o slabi organizaciji in neambicioznem vodenju pogajanj, nenazadnje pa je bil sponzor pogajanj podjetje, ki služi s premogom, naj bi končno dobili knjigo pravil, ki bi obdržala planet na vajetih pri 1,5 stopinje ogretja. Še pred začetkom pogajanj so znanstveniki združeni v mednarodnem odboru za podnebne spremembe IPCC jasno in glasno opozorili, da so posledice segrevanja bolj usodne, kot je veljalo doslej. Že segretje za 1,5 stopinje Celzija pomeni izumiranje koralnih grebenov, dvigovanje morske gladine in taljenje ledenih pokrovov na obeh polih, tako da najverjetneje tudi to ni več varna meja. In jasno je, da se mudi, zato so politična prerekanja o tem ali bi znanstveno poročilo "pribeležili" ali sprejeli, popolnoma odveč, celo škodljiva.
Koalicija zaviralcev
Kaj smo dobili na Poljskem? Pariški podnebni sporazum je bil le načelna obveza in strinjanje o tem, da se bodo vse države sveta lotile ukrepov za boj proti podnebnim spremembam, a pravila - kako bodo to storile na primerljiv, ambiciozen in obvezujoč način ter kako in bodo o svojem napredku poročale, je preostalo nadaljnjim pogajanjem. V počasnem diplomatskem procesu je v Katovicah vendarle nastala knjiga kompleksnih pravil, ki določa način vrednotenja podnebnih ciljev posameznih držav in poročanje o emisijah ogljikovega dioksida. Torej nekakšen izvedbeni plan sporazuma. A težavna vprašanja, kako povišati obstoječe zaveze o zmanjševanju izpustov ogljikovega dioksida v skladu z alarmantnimi znanstvenimi poročili, so ostala nerešena. Odprto je še vprašanje kako pomagati revnim državam, da bodo lahko sledile bogatim. Zadnje ure pogajanj v soboto (pogajanja naj bi se končala v petek) so se denimo zataknile pri debati o trgovanju z emisijami. Če se je proti sprejemanju prelomnega znanstvenega poročila IPCC postavila fosilna koalicija ZDA, Rusija, Savdska Arabija in Kuvajt, je pri vprašanju trgovanja s CO2 napredek zavrla Brazilija, ki želi čim bolje unovčiti svoje gozdove, ki porabljajo ogljikov dioksid. Poleg ZDA je Brazilija tako drugi neprijetni zaviralec pogajanj. Država, ki je do menjave oblasti velikokrat pospešila pogajanja, je sedaj celo odpovedala gostoljubje prihodnji konferenci. Leta 2019 bo tako konferenco gostil Čile in ne Brazilija, kot je bilo predvideno.
Trpijo najrevnejši
Zatikalo se je tudi pri denarju, t.i. zelenem podnebnem skladu, v katerem naj bi se zbiral denar za pomoč revnim državam, ki so k segrevanju ozračja prispevale najmanj. Ob koncu so politiki konferenco v splošnem ocenili za razmeroma uspešno, a predsednik skupine najmanj razvitih držav, Gebru Jember Endalew, je dejal: "So deli paketa, ki bi lahko in morali biti močnejši, a sprejete smernice zagotavljajo trdno podlago za začetek izvajanja sporazuma. Naslednji korak je seveda ambiciozno ukrepanje za izpolnjevanje svojih obveznosti iz Pariškega sporazuma. Letos je postalo zelo jasno, da nobena država ni imuna na podnebne spremembe, vendar je skoraj milijarda ljudi, ki živi v 47 najrevnejših državah sveta, zaradi podnebnih sprememb prizadeta najmočneje, najpogosteje in trpi najbolj. Poleg tega imajo najmanj možnosti za ukrepanje."
A prepad in nesoglasja med razvitimi in manj razvitimi se nadaljujejo. Tako je denimo Turčija v zadnjih urah pogajanj vztrajala pri stališču, da sodi med države v razvoju in ne med razvite države.
Ambicija, ambicija, ambicija ...
Kljub številnim zapletom in oviram je COP 24 le postavil nekaj gradnikov v proces izvajanja podnebnega sporazuma, kar je glede na obrat, ki ga je Donald Trump povzročil v ZDA, napredek. António Guterres, generalni sekretar Združenih narodov je napredek pohvalil, a v isti sapi dejal, da je nujno storiti več. "Odobritev delovnega programa pariškega sporazuma je šele osnova za proces transformacije, ki bo potreboval okrepljene ambicije mednarodne skupnosti. Znanost je jasno pokazala, da potrebujemo bolj ambiciozne ukrepe, če želimo poraziti podnebne spremembe. Od zdaj naprej bo pet prioritet: ambicija, ambicija, ambicija, ambicija in ambicija." Ob tem je še pozval države, naj povečajo svoje cilje zmanjšavanja emisij in prilagodijo infrastrukturo tako, da bodo kos spremenjenemu podnebju.
Čas za dejanja
Za razliko od politikov, so do doseženega veliko bolj kritične nevladne organizacije, ki zahtevajo resne ukrepe. "Ob izteku podnebnega vrha v Katovicah (COP24) je jasno, da vlade niso primerno odgovorile na katastrofalne posledice podnebnih sprememb, ki jih je osvetlilo Posebno poročilo IPCC o globalnem segrevanju za 1,5 stopinje Celzija. Na podlagi zdaj operativnega podnebnega sporazuma je potrebno v naslednjih dveh letih okrepiti podnebno ukrepanje na raven, ki je po mnenju podnebnih znanstvenikov nujna. Slovenija mora napovedano bolj smelo podnebno politiko iz besed preliti v dejanja," pravijo podobno kot ostali nevladniki v društvu za sonaravni razvoj Focus.
COP24 ni prinesel jasne zaveze držav, da bodo pred letom 2020 povišale svoje podnebne cilje. Je bil pa uspešen pri sprejemanju relativno učinkovite, čeprav nepopolne, knjige pravil o izvajanju Pariškega sporazuma. V omejenem obsegu je bil dosežen tudi napredek pri zagotavljanju finančne podpore za države v razvoju, ki se spopadajo z uničujočimi posledicami podnebnih sprememb.
"Skoraj milijarda ljudi, ki živi v 47 najrevnejših državah sveta, je zaradi podnebnih sprememb prizadeta najmočneje, najpogosteje in trpi najbolj"
