Irak in Afganistan sta ameriško vojsko naučila, da geografija igra ključno vlogo v spopadih. Vode ob iranski obali to lekcijo sedaj ponovno potrjujejo. Glavni iranski adut namreč ni napredna tehnologija, temveč Hormuška ožina, morska pot, po kateri potuje petina svetovnih energetskih zalog. Iranske oblasti že dolgo opozarjajo, da to strateško prednost nameravajo uporabiti, če bo to potrebno.
Hormuška ožina predstavlja edini pomorski izhod za nafto in utekočinjeni zemeljski plin iz Kuvajta, Iraka, Katarja, Savdske Arabije in Združenih arabskih emiratov. Povezuje Perzijski in Omanski zaliv, tankerji pa po prečkanju nadaljujejo pot proti azijskim trgom ali pa zavijejo proti Rdečemu morju. Geografija ožine Iranu dobesedno omogoča, da svetovno gospodarstvo drži v šahu. Širina, plitvo morje in številni skriti zalivi ponujajo idealno okolje za postavljanje min in skrivanje hitrih čolnov, polnih eksploziva. Zaradi tega ožina predstavlja najmočnejše iransko orožje, ki daleč presega moč katerega koli drona ali projektila v njihovem arzenalu.
Naravne ovire in skriti vojaški aduti
Na najožji točki med omanskim polotokom Musandam in iranskim pristaniščem Bandar Abbas ožina meri le slabih 34 kilometrov. Tankerji tam plujejo po deset kilometrov širokem kanalu, ki vključuje po en prometni pas za vsako smer in vmesno varnostno cono. Koridor večinoma poteka po omanskih teritorialnih vodah, kjer je morje precej globlje. Ko se ladje približajo iranski obali, voda postane zelo plitva, na nekaterih mestih globina pade pod 15 metrov. Nekdanji poveljnik iranske revolucionarne garde, generalmajor Mohammad Ali Jafari, je že leta 2018 jasno opisal iransko strategijo z besedami: "Sovražniku bomo dali vedeti, da lahko Hormuško ožino uporabljajo vsi, ali pa nihče."
Zaradi gorovja Zagros, ki se strmo spušča v morje, ostaja iranska obala redko poseljena. Ostri klifi otežujejo povezovanje obalnih skupnosti, zato na tem območju ne najdemo največjih iranskih mest. Izjema je Bandar Abbas, ki šteje nekaj več kot pol milijona prebivalcev. Kljub temu Iran v Hormuški ožini nadzoruje več strateško pomembnih otokov, ki gostijo močno vojaško prisotnost. Največji otok Kešm s površino skoraj 1500 kvadratnih kilometrov prevladuje nad vhodom v ožino. Iran je v tamkajšnjih jamah in tunelih zgradil pravo podzemno mesto projektilov, ki skriva stotine hitrih čolnov in raket. Drugi ključni otok je Karg, ki služi kot glavno središče za izvoz iranske nafte.
Asimetrična taktika in nevarnost min
Iranski režim to specifično geografijo izkorišča za dvigovanje stroškov zavarovanja ladijskih prevozov, kar posledično viša cene nafte in plina na svetovnih trgih. Ker skozi ožino potuje tudi tretjina surovin za proizvodnjo gnojil, grozi tudi dvig cen hrane. Morebitna prekinitev sovražnosti bi prinesla hitro olajšanje trgom, a le v primeru, da iranska vojska v kanalu še ni postavila podvodnih min. Nepotrjena poročila sicer nakazujejo, da so vojaške sile že namestile več deset min, pri čemer imajo na voljo tudi napredne naprave, ki zaznavajo spremembe vodnega tlaka in tako ločijo velike tankerje od manjših plovil. V tako ozkem prelivu že manjše minsko polje popolnoma ohromi plovbo.
Združene države Amerike so v preteklosti predlagale, da bi vojne ladje spremljale trgovske konvoje. Strokovnjaki ocenjujejo, da bi za zaščito desetih tankerjev potrebovali vsaj pet vojnih ladij, kar bi omogočilo prevoz zgolj desetine predvojnih količin nafte. Pomorsko pravo ob tem prinaša dodatne težave, saj prisotnost vojnih ladij trgovski konvoj spremeni v legitimno vojaško tarčo.
Iranska vojska poleg tega izkorišča tudi visoko slanost morja, ki hitro razjeda trupe tujih vojnih ladij. Iranska razčlenjena obala, ki spominja na norveške fjorde, nudi popolno skrivališče za drone, mini podmornice in hitre čolne.
