
V popularni celovški knjigarni Haček, rekli bi strešica, je civilna pobuda koroških Slovencev SKUP, kar pomeni Slovenski konsenz za ustavne pravice, na dobro obiskani tiskovni konferenci opozorila na neuresničevanje ustavnih, državnopogodbenih, zakonskih in mednarodnih zavez Avstrije in dežele Koroške do slovenske manjšine. To se dogaja še sto let po saintgermanski mirovni pogodbi in devetindevetdeset let po koroškem plebiscitu. Takrat je Avstrija koroškim Slovencem nedvoumno, črno na belem, jamčila, "da bo enakopravna domovina nemško in slovensko govorečim državljanom in sodeželanom". V nagovoru je to poudaril Andrej Mohar, tajnik Zveze koroških partizanov, poleg njega pa so Spomenico 2020 z zahtevami koroških Slovencev predstavili še Rudi Vouk, nekdanji predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev, Sonja Kert-Wakounig, bivša predsednica Zbora narodnih predstavnikov, in Lena Kolter iz predsedstva Kluba slovenskih študentk in študentov na Koroškem. Za Spomenico 2020 zdaj zbirajo podpise.
Saint Germain in plebiscit sta koroškim Slovencem obljubila enake pravice kot nemško govorečim sodržavljanom.
Nesistemska ureditev dvojezične topografije in rabe slovenščine kot uradnega jezika je namerna.
Avstrijska finančna podpora slovenskim manjšinskim organizacijam je od leta 1995 padla nominalno za tretjino.
Obveza dvojezičnega pouka
Mohar je nadaljeval, da želijo s pozivom k uresničitvi zavez do manjšine v pobudi preprečiti izumrtje koroških Slovencev: "In dokler vse zajamčene pravice ne bodo uresničene, bližajoča se stoletnica plebiscita ne more biti skupno praznovanje." Mohar je ob tem opozoril, da ob neizpolnjenih zavezah iz Avstrijske državne pogodbe pa drugih mednarodnih sporazumov ter konvencij ter celo ustavnih načel opažajo še porast fašizma po Evropi in tudi v Avstriji. "Zakaj torej naši učenci ne bi vsaj enkrat obiskali Peršmanovega muzeja, prizorišča nacističnega pokola," se je retorično vprašal.
V Večeru smo že velikokrat poročali o pomanjkljivo urejeni dvojezični topografiji na jugu avstrijske zvezne dežele pa tudi o pomanjkljivostih rabe slovenščine pred organi oblasti in sodišči. Pojdimo tokrat najprej k vprašanju dvojezičnega izobraževanja, o čemer je podrobneje spregovorila Kert-Wakounigova: "Do leta 1957 je bil dvojezični elementarni pouk na dvojezičnem območju južne Koroške obvezen za vse šoloobvezne otroke. Potem so to ukinili in šele zdaj je vpis k dvojezičnemu pouku na ljudskih šolah presegel polovico vseh šoloobveznih otrok. Ampak v duhu Avstrijske državne pogodbe bi bilo, če bi bilo ravno obratno. Vsi otroci z dvojezičnega območja bi morali imeti dvojezični pouk, saj je učenje slovenščine, ki je marsikateri otrok ne govori več od doma, veliko bolj učinkovito, če velja za vse. Tisti starši, ki tega ne bi hoteli, pa bi otroka od pouka tudi v slovenskem jeziku posebej odjavili." Govorila je, kako po ljudski šoli dvojezičnim otrokom nadaljevanje izobraževanja v obeh jezikih na marsikaterem nivoju oziroma šoli ni mogoče. Poseben problem so vrtci: "Ti so zdaj leto oziroma dve pred šolo postali del obveznega izobraževanja, a dvojezični vrtci so tu zgolj zavoljo zasebnih pobud staršev."
Ostrejši od krovnih organizacij
SKUP podpira, kot smo slišali, širok spekter koroških Slovencev. Za ilustracijo: od Mirka Messnerja, predsednika Avstrijske komunistične partije, na levi, do vodje konservativno katoliške skupnosti južnokoroških kmetic in kmetov Štefana Domeja na desni. SKUP je do avstrijskih in koroških oblasti tudi veliko bolj odločen in nepopustljiv pri zahtevah po uresničevanju pravic koroškim Slovencem kot njihove tri krovne organizacije. Deloma zato, ker so Narodni svet koroških Slovencev, Zveza slovenskih organizacij in Skupnost koroških Slovencev in Slovenk organizirani po društvenem pravu. Manjšina še zmeraj nima javnopravnega zastopstva ali manjšinskih mandatov pod olajšanimi pogoji, niti ne zakonsko priznanih interesnih zastopstev, kakršna Avstrija denimo priznava svoji judovski in muslimanski skupnosti.
Čez dvajset kategorij
Rudi Vouk je na začudenje mnogih dejal, da glede na pravico do uporabe slovenščine obstaja na Koroškem 24 kategorij koroških Slovencev: "Eni smejo pred sodiščem govoriti slovensko, vendar v domačem kraju nimajo dvojezičnega napisa ali dvojezične šole. Ali obratno in še vse kombinacije vmes, ko recimo v občini smejo v slovenščini voditi kakšen postopek s prebivalci zgolj iz določene vasi iz te občine in podobno." Omenil je v nebo vpijoč problem dvojezičnega krajevnega napisa v Selah v občini Žitara vas, za katerega se že leta bori Franc Kukovica. Napisa še ni, čeprav je bila v konsenzu o dvojezični topografiji in uradnem jeziku leta 2011 izposlovana tako imenovana odprtostna klavzula: če je volja krajanov, kraj sme dobiti dvojezične napise. Od tedaj so samo štiri nove postavili - in še to le v pliberški občini. Vouk je to zmedo, ki pa nikakor ni naključna, temveč sistemske ureditve namerno ni, imenoval "kakofonija, v kateri se znajdejo le redki strokovnjaki, drugi pa nato koroškim Slovencem očitajo, da se slovenščine niti ne poslužujejo." Mohar je dodal še negotovo usodo manjšinskih medijev, kjer denimo posvetnemu tedniku koroških Slovencev Novice leta zgolj obljubljajo potrebne finančne podpore za njegov obstanek.
Kakor je strnila Lena Kotler: "Od leta 1995 je avstrijska finančna podpora slovenskim organizacijam na Koroškem nominalno padla za tretjino. K temu je treba prišteti od tedaj dvakrat močnejše avstrijsko gospodarstvo in inflacijo, da ne govorimo še o šikaniranju, recimo iz kanclerjevega urada za narodnosti, ko naša društva, vsako posebej in posamezno, za tekoče leto denar dobijo šele okoli silvestra".