V Ukrajino naj bi bilo od začetka vojne pred skoraj poldrugim mesecem pripotovalo na tisoče prostovoljcev iz tujine. Največ je seveda Ukrajincev, ki so prišli pomagat domovini, toda med tujimi vojaki je najti pripadnike številnih narodov. Belorusi imajo na primer kar svoj bataljon Katus Kalinovski, imenovan po njihovem pisatelju in revolucionarju iz 19. stoletja, kaj nekaj pa je tudi internacionalnih bataljonov.
Kot v vsaki vojni pa se najdejo tudi drugi, med njimi profesionalni vojaki, plačanci. Pa tudi domoljubi, ki že dobivajo skrajni predznak. Na ukrajinskih bojiščih so najbolj znane tri opisane skupine.
Okoli štiri tisoč dolarjev je najvišji znesek, ki ga dobijo ruski plačanci v Ukrajini
Zasebna vojska za umazane naloge
Najbolj razvpita in hkrati skrivnostna je skupina Wagner. Gre za zasebno varnostno podjetje, ki naj bi ga pred približno desetletjem ustanovil nekdanji specialec, podpolkovnik Dmitrij Valerijevič Utkin, veteran prve in druge vojne v Čečeniji. Zasebna vojska, ki šteje nekje do 6000 mož, naj bi bila dobila ime po Richardu Wagnerju, najljubšem skladatelju Adolfa Hitlerja. Tudi Utkin naj bi bil odkriti neonacist, njegovo telo je pokrito s tetovažami z nacističnimi motivi.
Ta zasebna vojska, katere število pripadnikov nenehno raste, se pojavlja povsod, kjer so vojne - in kjer dovolj dobro plačajo. Četudi uradna Moskva zanika kakršnekoli povezave, celo obstoj Wagnerjeve skupine, češ da so zasebne vojske v Ruski federaciji prepovedane, biti plačanec pa je kaznivo dejanje, njeni pripadniki po besedah moskovskega vojaškega analitika Pavla Felgenauerja, ki se je pogovarjal z novinarjem Euronewsa, ne gredo nikamor brez odobritve iz Kremlja. Utkin naj bi bil skupaj s še nekaterimi pripadniki skupine konec leta 2016 iz rok ruskega predsednika Vladimirja Putina prejel priznanje za pogum.
Največ umazanega dela je za svoje ruske gospodarje skupina Wagner opravila v Siriji, kjer se je Rusija vojaško postavila na stran predsednika Bašarja al Asada septembra 2015. Wagnerjanci naj bi bili sodelovali v številnih vojaških operacijah tako pod poveljstvom ruske vojske kot tudi sirskih sil, četudi delujejo precej samostojno. Aktivni so tudi v vojnah v Sudanu, Centralnoafriški republiki, Libiji, Maliju in Mozambiku, opaženi so bili tudi na Madagaskarju in v Venezueli. Mesečna plača najemnika se giba med dva in štiri tisoč dolarji, kar je malo v primerjavi s podobnimi zasebnimi vojskami na zahodu. Koliko pripadnikov skupine Wagner je v Ukrajini, ni znano, najpogosteje se je govorilo o okoli 400 borcih (morda jih je do tisoč), ki naj bi imeli nalogo ubiti ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega, kijevskega župana Vitalija Klička in njegovega brata Vladimirja ter druge člane vlade. Ukrajinske obveščevalne službe naj bi bile doslej preprečile najmanj dva atentata na Zelenskega.
Pokol v Buči
Tako ukrajinski politiki kot mednarodna javnost so zgroženi nad ruskimi grozodejstvi v ukrajinskem mestecu Buča, od koder so se, podobno kot iz celotne kijevske regije, umaknile ruske sile, bili pa so tam menda tudi čečenski borci. Masovne poboje civilistov, o katerih poročajo lokalne oblasti in novinarji na terenu, v Kijevu označujejo za genocid in vojne zločine. Tiskovni predstavnik ukrajinskega predsednika Zelenskega je dejal, da so ukrajinske oblasti po umiku ruskih sil v krajih, kot je Buča, naletele na prizore, ki spominjajo na vojne zločine. Izpostavil je skupinska grobišča, ustreljene civiliste z zvezanimi rokami in napol zažgana trupla, kot da je nekdo skušal zakriti sledi svojih dejanj.
TikTok-bataljon bradatih mož
Na vzhodu in jugu Ukrajine, torej v Donbasu in na obali Azovskega morja, se bori tudi večja skupina čečenskih borcev, ki jih je tja napotil čečenski voditelj Ramzan Kadirov. Veterani čečenske vojne, ki so se tolkli na strani Rusov, so v ukrajinskih in drugih protiruskih medijih pogosto tarča posmeha, pravijo jim kar TikTok-bataljon, saj posnetke svojih akcij pogosto objavljajo na tem družbenem omrežju, pa tudi na Telegramu. Pogosto jih je videti, kako ogorčeno nažigajo iz vsega orožja povsem brez kritja po neznani tarči - a se kasneje izkaže, da so za potrebe snemanja streljali na semafor. Viralen je postal tudi posnetek Kadirova, kako ob mitraljezu moli na bencinski črpalki s pripisom, da gre za molitev v Mariupolu. Problem je bil le v tem, da te mreže bencinskih servisov v Ukrajini sploh ni, temveč je le v Rusiji.
Kadirovci, kot pravijo tem borcem, bilo naj bi jih do tisoč, veljajo za še posebno brutalne, njihova vloga v Mariupolu pa po besedah enega od ruskih poveljnikov ni boj na prvih linijah, temveč "čiščenje" že osvojenih območij. To prikliče spomine na vojne na območju nekdanje Jugoslavije, ko so bradati četniki izvajali najbolj brutalne akcije etničnega čiščenja, ubijanja, posiljevanja in plenjenja. Kakorkoli že, ruski predsednik Putin je Kadirova pred kratkim povišal v čin generalpolkovnika.
Nacionalisti v prvih bojnih vrstah
Kadirovci, morebiti pa tudi wagnerjanci, bodo v Mariupolu naleteli na trdožive nasprotnike: pripadnike bataljona Azov. Gre za ukrajinske nacionaliste, menda tudi neonaciste, in ko je ruski predsednik Putin pri odločitvi za svojo "posebno operacijo" v Ukrajini navedel denacifikacijo države, je imel v mislih prav pripadnike Azova, pa skupine Desni sektor, bataljonov Dnipro ena in dva, Aidar in Donbas. Okoli tega, ali gre samo za zagrizene domoljube ali neonaciste (prvi poveljnik Azova Andrij Bilecki je že tak), se lomijo kopja, a dejstvo je, da gre za visoko motivirane in zagrizene borce, kar so vse od leta 2014 dokazovali v spopadih v separatističnih regijah Doneck in Lugansk. Sami priznavajo, da je v njihovih vrstah do dvajset odstotkov neonacistov, drugi so zgolj domoljubi.
Bataljon Azov, čigar vodje so odigrali tudi ključno vlogo v majdanski revoluciji, ki je odnesla tedanjega ukrajinskega predsednika Viktorja Janukoviča, je že od začetka vojne v Donbasu v sestavi ukrajinskih oboroženih sil, a verjetno uživa - ali pa si jemlje - visoko stopnjo samostojnosti. Ukrajinski mediji azovce kujejo v nebo, češ da herojsko branijo Mariupol, medtem ko ruska propagandna mašinerija trdi, da preostalih sto tisoč prebivalcev tega pristaniškega mesta uporabljajo za živi ščit, vojaško pa delujejo iz civilnih poslopij, tudi bolnišnic. Resnica je - kot v vsaki vojni - verjetno nekje vmes.