Glasovati ni zločin, preprečiti glasovanje s silo pa je." To je eden ključnih stavkov, na katerih temelji obramba katalonskih obtožencev na madridskem procesu. Izrekel ga je prvoobtoženi, odstavljeni podpredsednik katalonske vlade in voditelj stranke Katalonska republikanska levica (ERC - Esquerra Republicana de Catalunya) Oriol Junqueras na zaslišanju 14. februarja. Junqueras je odgovarjal na vprašanja svojega zagovornika, ni pa odgovarjal na vprašanja tožilstva, kar španska zakonodaja omogoča obtožencem. Njegov zagovor je dal zadevi politični okvir, ki ves čas sojenja, tri tedne pričevanja obtožencev in ključnih prič, španskih in katalonskih politikov, predstavlja ključno vprašanje celotnega procesa, pa tudi očiten razkorak med sodnim zborom in obrambo. Temeljno vprašanje namreč je, ali gre za politični proces proti katalonskim voditeljem, ki so se pri svojem delu sklicevali na pravico do samoodločbe, ali za obravnavo za kršitve zakona oziroma nespoštovanje odločitev ustavnega sodišča, ki ima pač kazenske posledice, nima pa nobene zveze s temeljnimi človekovimi pravicami, med katerimi je tudi pravica do samoodločbe.
Grozi jim do 25 let zapora
Sojenje se je začelo 12. februarja pred vrhovnim sodiščem v Madridu. Na zatožni klopi je dvanajst ljudi, devet od teh je v priporu, vsi več kot leto dni. Tožilstvo zahteva visoke zaporne kazni, od šest do 25 let zapora. Med obtoženci pa ni bivšega katalonskega premierja Carlesa Puigdemonta, ki je bil eden glavnih pobudnikov odcepitve. Tudi on je sicer obtožen upora, a mu ne bodo sodili. Takoj po razglasitvi neodvisnosti se je namreč zatekel v Belgijo, španska sodišča pa ne sodijo v odsotnosti.
"Zdaj sem politični zapornik"
Prvi je govoril Junqueras. Ko je odgovarjal o svojem poklicu, je navedel akademsko in politično kariero, od profesorja na univerzi do evropskega poslanca in nato podpredsednika katalonske vlade. In zdaj? "Zdaj sem politični zapornik," je dejal in vztrajal, da je pravica do samoodločbe temeljna pravica, in kadar so te zahteve večkrat postavljene, miroljubno, je treba poiskati politično rešitev, ne pa pošiljati ljudi v zapor. In nato Raül Romeva, nekdanji katalonski zunanji minister: "Pravica do samoodločbe je pravica evolucije, ne zadeva samo dekolonizacije. Ni nobenega specifičnega določila, ki bi jo prepovedovalo." Od leta 1991 je bilo v svetu 54 postopkov samoodločbe, od teh 26 brez privoljenja držav, od katerih so se posamezni deli odcepili.
Zelo odmevno je bilo tudi pričanje obeh obtoženih voditeljev organizacij civilne družbe. Jordi Sanchez je zavrnil trditve, da so bili na referendumu volivci nasilni; nasilna je bila policija, ki je uporabila celo gumijaste naboje, ki so v Kataloniji z zakonom prepovedani; na vztrajanje tožilca, ki je hotel od njega za vsako ceno izsiliti priznanje, da so Katalonci napadli policiste, je grobo odgovoril: "Sem independentist (borec za neodvisnost, op. p.), nisem pa idiot." Jordi Cuixart pa je globoko zarezal v dejavnost države proti njegovi organizaciji Omnium cultural vse od leta 1963. Tokrat so iz njegovega računalnika zasegli 35.000 dokumentov. Opozoril je, da v Španiji brez sodne odločbe ugašajo spletne strani, "tako kot v Turčiji".
S svojimi odgovori, z zavračanjem obtožb, z odločnim potrjevanjem nenasilnosti Kataloncev je Cuixart spravil ob živce tožilca in šokiral tudi predsednika sodnika s stavkom: "Po več kot 500 dneh v zaporu ni moja prioriteta, da odidem iz zapora. Moja prioriteta je obsodba napada ter kršitev pravic in svobode v Kataloniji s strani španske države."
Tudi vsi drugi obtoženci so zavrnili obtožbe. Predvsem so zanikali, da bi med referendumom in tudi pred njim prišlo do kakršnegakoli nasilja s strani Kataloncev, in odločno potrdili, da je bila nasilna samo policija. Predsednica parlamenta Carme Forcadell je natančno pojasnila postopke v parlamentu in opozorila, da sklep o razglasitvi samostojnosti, ki so ga podpisali poslanci, ni bil objavljen v uradnem listu Katalonije, kar so zagovorniki komentirali s trditvijo, da sta bila odstavitev katalonske vlade in razpust parlamenta protizakonita, ker uvedba 155. člena španske ustave ni bila dopustna. Obtoženci so tudi zanikali, da je katalonska deželna vlada financirala referendum, in povedali, da ni šlo v nobenem primeru za nedovoljeno porabo javnih sredstev.
Referendum in 155. člen
Referenduma z vprašanjem "Ali želite, da Katalonija postane neodvisna država v obliki republike?" se je 1. oktobra 2017 kljub nasilju zvezne policije udeležilo 2,28 milijona od skupno 5,3 milijona volilnih upravičencev oziroma 43 odstotkov, kar 92 odstotkov pa jih je glasovalo za. Katalonski parlament je nato 27. oktobra razglasil neodvisnost, španska vlada pa je aktivirala 155. člen ustave in katalonskim oblastem odvzela vse pristojnosti. Naslednja vlada v Madridu je centralizacijo omilila.
Kdo je poslal policiste?
V sredo so se na sodišču zvrstile prve priče. Največ zanimanja je vladalo za dva ključna madridska politika v času referenduma. Tedanji španski premier Mariano Rajoy in podpredsednica vlade Soraya Saenz de Santamaria sta se izmikala vprašanjem zagovornikov. Soraya Saenz de Santamaria, ki je pričala prva, se je predstavila sodnikom z nasmeškom, na vprašanja tožilcev je odgovarjala samozavestno, odločno, brez oklevanja. Ko pa so bili na vrsti zagovorniki, je z njenega obraza izginil nasmeh, odgovori so bili skopi, nejasni, predvsem na dve vprašanji. Prvo je zadevalo napotitev dodatnih 6000 policistov v Barcelono na dan referenduma; zagotavljala je, da je ta odločitev vlade padla 22. septembra, po množičnih protestih pred katalonskim ministrstvom, kjer je policija (zaman) iskala volilne skrinjice. Ko pa je bila soočena z dejstvom, da so trajekti, na katere so namestili policiste, prosili za privez že 19. septembra, je zajecljala, da je šlo za previdnostno prošnjo. Vprašanje ni nepomembno, kajti tista prošnja za privez dokazuje, da so v Madridu načrtovali policijske racije, še preden so v Barceloni izbruhnili prvi protesti.
