
Italija, država, ki je človek skoraj ne spozna več. Država, ki se je še pred nekaj meseci množično upirala vsakršnemu priseljevanju, kjer so se tudi nekateri vidni politiki zavzemali za blokado v Sredozemskem morju, kjer je bil vsak poskus človekoljubja do ljudi, ki bežijo čez morje, ožigosan, kritiziran in izžvižgan.
120 milijonov evrov bo Italija namenila za oskrbo beguncev
Taista država danes pretaka solze ob dogajanju v Afganistanu in navija za to, da bi čim več tamkajšnjih ljudi, predvsem žensk in otrok, pravočasno prepeljali v Italijo. Tri vojaška letala vsakodnevno prevažajo na stotine Afganistancev v Rim, vsi so deležni globokega sočutja in velike solidarnosti. Dve sliki sta v teh dneh v središču pozornosti medijev, tako tiskanih kot tudi televizije: na prvi je italijanski konzul, edini italijanski diplomat, ki je ostal na letališču v Kabulu, ko čepi na zidu letališča in dviga otroka, ki mu ga podaja oče. Ta očetovska skrb, da bo vsaj otrok živel v svobodnem svetu, in pa gesta konzula, ki otroka sprejema mimo vseh diplomatskih pooblastil, sta raznežila Italijo. Tako kot jo je raznežila druga slika, rojstvo deklice, ki jo je begunka rodila nekaj ur po pristanku letala v Rimu. Slika, to dete v rokah reševalca Rdečega križa in zraven mama, prav tako v trenirki Rdečega križa, je v nekaj urah obšla Italijo.
Množičnega upora, skoraj vstaje proti priseljencem, tokrat ni bilo; daleč od tega, tudi vse politične stranke so razumele, da ta trenutek zagotovo ni primeren za polemike. Celo Giorgia Meloni, voditeljica skrajno desne, edine opozicijske stranke Bratje Italije, se je nekako prilagodila, češ naj bogate države finančno pomagajo sosedam Afganistana, da bi tam namestili begunce. Drugi, tudi lider Lige Matteo Salvini, ki že nekaj let vodi skoraj divjo kampanjo proti priseljencem, pač jemljejo na znanje, da gre za ljudi, ki so sodelovali z italijanskimi vojaki, in jim je treba zato pomagati. Salvini je sicer izustil, da je treba sprejeti ženske in otroke, moški pa naj bi se doma borili proti talibanom. A to je bilo kratkotrajno, takoj se je prilagodil drugim.
Vojska je v Italiji pravzaprav priljubljen dejavnik; tudi na mednarodnih misijah je zelo cenjena, ker so Italijani fleksibilni in se znajo prilagoditi krajevnim razmeram. Tako je bilo v Libanonu pa tudi na Zahodnem Balkanu. Pred leti je prišel ukaz, da morajo pripadniki mednarodnih sil na Kosovu razorožiti domačine. Tuji vojaki so vstopali v domove in pobirali vsakovrstno orožje. To so počeli tudi italijanski vojaki. Pred leti sem se o tem pogovarjal s polkovnikom, ki je vodil eno italijanskih misij. Dejal, je, da oni v nasprotju z drugimi pri tem niso imeli težav, ker so vsaki družini pustili eno pištolo, češ da gre pri Kosovcih za vprašanje časti. V Libanonu italijanski vojaki niso imeli žrtev, ameriški in francoski so doživeli vrsto atentatov. V Afganistanu je bilo drugače, tudi med Italijani – v 20 letih se je tam zvrstilo 60.000 italijanskih vojakov - je bilo nekaj mrtvih, okoli 50, vendar so delo vedno opravljali z velikim spoštovanjem dostojanstva domačinov. Tudi zato želi toliko Afganistancev v Italijo.
Je že tako, da se v Italiji stranke pričkajo. Predsednik vlade Mario Draghi sprva molči in pusti, da se izkašljajo, nato spregovori in izrazi svoje stališče, s katerim se potem vsi strinjajo. To velja tudi za odnos do Afganistana in beguncev, ki jih sprejema Italija. In nobenega protesta ni bilo, ko je Draghi napovedal, da bo Italija denar, ki bi ga sicer plačala za vojaško misijo v Afganistanu, namenila za oskrbo beguncev. To ni drobiž, gre za 120 milijonov evrov. In italijanski premier je na izrednem zasedanju G7 to povedal drugim partnerjem in jim predlagal, da bi enako naredili tudi oni.