(GLOBALNA ARENA) Ogroženo okrevanje Draghijeve Italije

Medtem ko se Italija trudi nadzorovati naraščanje okužb s koronavirusom - vključno z obveznim cepljenjem za vse, starejše od 50 let -, se pojavljajo razpoke v široki vladajoči koaliciji, ki jo vodi premier Mario Draghi. Ključni preizkus bo prihodnji teden, ko bo 630 italijanskih poslancev, 321 senatorjev in 58 regionalnih predstavnikov volilo novega predsednika. Kandidatov je veliko, vključno z nekdanjim premierjem Silviem Berlusconijem, o katerem se zdi, da ima podporo desnosredinskega bloka, in to kljub njegovi zgodovini škandalov in obsodbi zaradi davčne goljufije. Drugi favorizirani kandidat je Draghi, ki si je ustvaril močan sloves zelo sposobnega vodje.

Po dveh desetletjih stagnacije so gospodarski obeti Italije zdaj boljši. Potem ko se je leta 2020 BDP zmanjšal za skoraj devet odstotkov, je leta 2021 zrasel za več kot šest odstotkov, v veliki meri zaradi ekspanzivne fiskalne politike vlade, ki jo sklad nove generacije EU za okrevanje financira s 750 milijardami evrov. V skladu z zakonom o proračunu za leto 2022 bodo postopoma odpravljeni ukrepi, povezani s pandemijo, kot je dohodkovna podpora gospodinjstvom. Vendar bodo določbe o socialnem varstvu, kot je univerzalni otroški dodatek, še razširjene, podaljšali pa so odloge za plačilo davkov. Medtem ko se bo rast BDP letos najverjetneje nekoliko upočasnila, naj bi ostala močna, približno 4,3-odstotna.

Pri tem je v veliko pomoč predvsem zaupanje potrošnikov, saj je na najvišji ravni v zadnjem desetletju. To deloma odraža velik upad brezposelnosti, čeprav je veliko novih zaposlitev sklenjenih za določen čas, kar je močno spodbudilo porabo denarja v gospodinjstvih. Toda na obzorju je veliko tveganj, ne nazadnje porast okužb z virusom covida-19. Samo 11. januarja je bilo odkritih približno 220 tisoč novih okužb. Inflacija, ki je decembra 2021 dosegla 4,2 odstotka, je prav tako skrb vzbujajoča, saj naraščajoče cene življenjskih potrebščin grozijo, da bodo oslabile zaupanje ljudi in omejile porabo. Da bi preprečili ponovni padec BDP, bodo morali italijanski politiki oblikovati dober krog dolgoročne rasti in naložb. Na srečo imajo prednost - sklad EU za oživitev in odpornost, osrednji del instrumenta nove generacije EU, naj bi Italiji v času trajanja načrta zagotovil 68,9 milijarde evrov nepovratnih sredstev in 122,6 milijarde evrov posojil.

Do leta 2026 naj bi ta sredstva pomagala pri ustvarjanju do 240 tisoč novih delovnih mest in povečanju italijanskega BDP za 1,5 do 2,5 odstotka, pri čemer bi bilo 0,3 odstotne točke iz učinka instrumenta v drugih državah članicah EU. Realni BDP Italije naj bi bil leta 2026 približno za tri odstotke višji, kot bi bil brez omenjene pomoči. Da bi kar najbolje izkoristili to priložnost, pa bodo morali italijanski voditelji izpeljati veliko reform, ki so večinoma nespremenjene zadnjih 20 let. To pomeni, da bo javna uprava vitkejša in učinkovitejša, manj bo birokracije, nadgradnja davčnega sistema bo imela jasna pravila, manj bo vrzeli, izvrševanje bo boljše. Najpomembnejša prednostna naloga bi morala biti hitrejše sodstvo ter pravičnejši, geografsko in demografsko bolj uravnotežen trg dela.

Takšni posegi bi v veliki meri pripomogli k izboljšanju italijanskega poslovnega okolja. Med državami G7 manj neposrednih tujih naložb namreč privablja le še Japonska. Močna in trajnostna dolgoročna rast je prednostna naloga vsakega gospodarstva. Toda za Italijo je imperativ skoraj eksistencialnega pomena. Za začetek se njeno prebivalstvo hitro stara, država ima drugo najvišjo stopnjo starostne odvisnosti na svetu. Poleg tega ima Italija drugo največje breme javnega dolga v Evropski uniji s približno 160 odstotkov BDP. Da bi zmanjšala to breme, ki se je leta 2020 močno povečalo zaradi kombinacije gospodarskega krčenja in fiskalne ekspanzije, bo morala vlada ustvariti primarne proračunske presežke, ti pa izključujejo stroške servisiranja dolga.

To ne bo lahko, saj je proračunski primanjkljaj leta 2021 znašal 9,4 odstotka BDP. Vlada upa, da ga bo letos zmanjšala na 5,6 odstotka, pri čemer bo primarni primanjkljaj do leta 2023 padel na 1,2 odstotka BDP. Na koncu bo primarni presežek močno odvisen od višjih davčnih prihodkov z močnejšo gospodarsko rastjo. Če želi vlada izvajati nacionalni načrt za oživitev in odpornost, vključno z ustreznimi gospodarskimi reformami, bo morala še naprej vzbujati zaupanje pri ljudeh, to pa zahteva politično stabilnost.

Trenutno stabilnost lahko v veliki meri pripišemo Draghiju. Kot premier je prisegel v začetku lanskega leta prav zato, da bi prekinil večletno politično mrtvilo. In prav pod njegovim vodstvom je široka koalicija pripravila nacionalni sanacijski načrt, zaprosila za financiranje in začela njegovo izvajanje. Toda Draghi lahko ostane premier le do splošnih volitev marca 2023, kar pomeni, da ima približno eno leto časa, da postavi temelje za številne projekte načrta za oživitev. Poleg tega njegova široka vladna koalicija morda ne bo več učinkovita - ali celo ne nedotaknjena - po prihodnjih predsedniških volitvah.

 Ne glede na izid predsedniških volitev se postavlja vprašanje, ali bo Draghiju uspelo sestaviti kompaktnejšo koalicijo, ki bo sposobna uresničiti nacionalni načrt oživitve. Ali bi Evropa še naprej gledala na Italijo kot na zanesljivega partnerja, če bi Berlusconi postal predsednik ali če bi predčasne volitve ustvarile evroskeptično nacionalistično vlado? Ali lahko Italija prepreči novo politično in ne nazadnje tudi gospodarsko krizo?

To je nekaj možnih scenarijev, s katerimi se zdaj soočata Italija in Evropa. Nekateri so malo verjetni, vendar ne brez možnosti, da se uresničijo. EU nove generacije je Italiji ponudila enkratno priložnost, da ponastavi svoje gospodarstvo. A zaradi šibke politične situacije v državi še zdaleč ni jasno, ali jo bo vlada izkoristila.

* Paola Subacchi je profesorica mednarodne ekonomije na londonski univerzi Queen Mary Global Policy Institute. Je tudi avtorica zadnjega dela The Cost of Free Money (Yale University Press, 2020).