Vojska ZDA je v zgodnjih nedeljskih urah po lokalnem času izvedla napade na tri ključne iranske objekte za bogatenje urana. Kmalu zatem je javnost s to odločitvijo seznanil ameriški predsednik Donald Trump, ob katerem so pred kamere stopili še podpredsednik ZDA JD Vance, zunanji minister Marco Rubio in obrambni minister Pete Hegseth. Kot je poudaril, je bil cilj uničenje omenjenih kapacitet, da bi s tem zaustavili tudi jedrsko grožnjo, ki jo je po njegovih besedah predstavljal Iran. S tem so se ZDA pridružile Izraelu, ki je že pred desetimi dnevi začel ofenzivo na iranske jedrske objekte in vojaške cilje in s tem sprožil tudi povračilne raketne napade Irana. Izraelski premier Benjamin Netanjahu je potezo ZDA označil za "resnično neprekosljivo". ZDA so po njegovo naredile tisto, česar nobena druga država na svetu ne bi mogla: "V zgodovino bo zapisano, da je predsednik Trump ukrepal, da bi najnevarnejšemu režimu na svetu preprečil dostop do najnevarnejšega orožja na svetu." Trump je Iran pozval k sklenitvi miru in v nasprotnem primeru napovedal nadaljnje napade.  

Akcija Polnočno kladivo

Poleg podzemnega jedrskega objekta Fordov blizu mesta Kom sta bila napadena še objekta v Natancu in Isfahanu. Po besedah Trumpa so bili napadeni jedrski objekti "popolnoma izbrisani", a v nedeljo, ko sta Hegseth in načelnik štaba združenih poveljstev oboroženih sil ZDA general Dan Caine predstavila več podrobnosti skrbno načrtovane akcije Polnočno kladivo, še ni bilo povsem jasno, koliko Iran po napadu še razpolaga s kapacitetami za bogatitev urana, čeprav je bila z objavljenih satelitskih posnetkov razvidna znatna škoda.

Glavnino napada je izvedlo sedem ameriških bombnikov B-2, ki so proti Iranu poleteli iz letalske baze Whiteman v zvezni državi Misuri. Po 18-urnem letu so na kompleksa Fordov in Natanc odvrgli štirinajst 13-tonskih bomb za uničevanje bunkerjev. Hkrati je bilo iz ameriških podmornic v regiji izstreljenih tudi okoli dva ducata raket Tomahawk na objekte v Isfahanu. Skupno je bilo v akciji uporabljenih okoli 75 natančno vodenih izstrelkov. V napadu so sodelovali tudi dodatni bombniki kot "vaba" in številna spremljevalna lovska letala. Hegseth je ob tem izrecno poudaril, da iranski vojaški ali civilni cilji niso bili del napada.  

Bo sledila eskalacija? 

Ameriški napad seveda spremljajo ugibanja, ali lahko napad privede do nadaljnje eskalacije razmer na Bližnjem vzhodu ali celo širše. Obramboslovec dr. Klemen Grošelj je previden glede tovrstnih ocen: "Najprej je treba počakati na vojaške analize o tem, kakšno škodo so povzročili ti napadi. Nato bo ključno vprašanje, kakšen bo iranski odziv. Če bi se Iran recimo odločil za zaprtje Hormuške ožine ali neposredne napade na naftno infrastrukturo sosednjih arabskih držav, potem to seveda pomeni eskalacijo, ki ne bi prizadela samo regije, temveč celoten svet. Svetovno gospodarstvo bi se znašlo pod silovitim pritiskom, saj bi cene nafte zagotovo podivjale, zaradi česar bi imeli neke vrste novo naftno krizo, sploh v Evropi, kjer praktično ni drugega vira, ker smo se odpovedali tudi ruskemu." Kot še izpostavlja, obstaja tudi možnost poziva šiitskim milicam in drugim iranskemu režimu zvestim silam v regiji k uporu proti ZDA v smislu svete vojne. "To bi lahko destabiliziralo celotni Bližnji vzhod, saj bi lahko privedlo do hudih notranjepolitičnih nestabilnosti v državah v regiji. Neki odgovor Irana je možno pričakovati, bomo pa videli, ali se bo odločil za zaostrovanje ali samo za omejen odgovor recimo z napadom na eno od ameriških vojaških baz v regiji. Od tega bo potem tudi odvisno, kaj bo sledilo." 

Obramboslovec in dekan Fakultete za družbene vede dr. Iztok Prezelj izpostavlja, da se je iranski režim znašel v izrazito defenzivnem položaju. Kot pravi, prvi odzivi kažejo, da so ubrali strategijo žrtve: "Iranci so opozorili na nespoštovanje načel OZN s strani ZDA. V tako izraziti defenzivi sta za Iran verjetno boljši opciji pogajanje in dogovor v zvezi z nekim mirovnim sporazumom. Je pa stvar pogajalske taktike, kako hitro bi se ta pogajanja odvijala. Če želijo proizvesti jedrsko orožje, potem bi bila zanje lahko zanimiva tudi opcija dolgotrajnih mirovnih pogajanj." 

Rešitev ne more biti neskončno bombardiranje Irana

Poteza ZDA je bistveni odmik od Trumpovih obljub v predsedniški kampanji, kjer je napovedoval, da se pod njegovim vodstvom ZDA ne bodo vpletale v nove vojne v tujini. Zakaj si je premislil in se odločil za napad na Iran, ki lahko tudi za ZDA predstavlja precejšnje tveganje. "Očitno so Trump in njegovi najožji sodelavci ocenili, da je Iran v tem trenutku tako oslabljen in osamljen v regiji, da je zdaj enkratna priložnost za izvedbo takšnega napada. Nikakor pa ne bi računal na to, da Iran ni več sposoben zadati bolečih povračilnih udarcev. Je pa velika nevarnost v tem, da so se ZDA zvlekle v vojno, iz katere pravzaprav nimajo izhoda," meni Grošelj, ki poudarja, da ostaja odprto tudi vprašanje, kaj je strateški cilj izvedenih bombnih napadov. "Če je bil cilj uničenje jedrskega programa, to brez političnega dogovora ni možno. Rešitev pa ne more biti neskončno bombardiranje Irana, saj ZDA tega ne bi vzdržale tako s finančnega kot tudi s političnega vidika."

Po oceni Grošlja je zadeva prerasla v varnostno vprašanje ZDA, pri čemer še ni jasno, kako daleč so pri tem pripravljeni iti Američani: "So pripravljeni v Iran poslati tudi kopensko vojsko? Trump govori o tem, da bodo še bolj bombardirali, ampak kot smo že videli v Vietnamu, bombardiranje iz zraka ne prinese končne rešitve krize." Prezelj meni, da so ZDA kljub vsemu še vedno ohranile neko distanco do siceršnjega dogajanja v Iranu: "Ob samem napadu so jasno sporočili, da ne gre samo za napad na izbrane jedrske objekte. Tako so še vedno ostali v polju, kjer lahko trdijo, da se niso direktno vpletli v vojno za odstranitev režima." 

A tudi to bi se lahko spremenilo, je možno sklepati iz Trumpove objave na družbenem omrežju Truth Social, kjer je zapisal: "Ni politično korektno uporabljati izraza sprememba režima, ampak če sedanji iranski režim ni sposoben ponovno narediti Irana velikega, zakaj ne bi prišlo do spremembe režima."

Iransko zunanje ministrstvo je v prvem odzivu opozorilo, da je napad izvršila stalna članica Varnostnega sveta ZN in da gre za kršitev načel Ustanovne listine ZN. Pri tem so med drugim še zapisali, da je Iran odločen z vsemi sredstvi in silo braniti svoje ozemlje in suverenost.  

Nekoliko preseneča molk Pekinga

Ob napadu na Iran se za zdaj zdi, da je ta v mednarodni skupnosti ostal precej osamljen. Razen kratkih sporočil ruskega in kitajskega zunanjega ministrstva, ki sta obsodili napad, še nista bolj odločno podprle Irana. Medtem ko je Rusija še vedno obremenjena z vojno v Ukrajini, pa nekoliko preseneča molk Pekinga. A zadeve so vseeno lahko drugačne, kot se zdi na prvi pogled. "Vse velike sile analizirajo, kaj se je zgodilo in kakšni so učinki. Zdaj pravzaprav vsi čakajo na odziv Irana. Pri tem lahko seveda obsodijo napad in se zgolj simbolično postavijo na stran Irana, če pa se bo konflikt nadaljeval, se jim bo ponudila enkratna priložnost, da situacijo izrabijo za neke vrste proksi vojno z ZDA, ki so se spustile v to vojaško avanturo. To bi lahko izkoristila predvsem Kitajska, ki bi lahko na ta način ekonomsko, vojaško in tudi sicer začela izčrpavati ZDA," pojasni Grošelj.

"Tako bi lahko med drugim začeli dobavljati sofisticirane sisteme zračne obrambe, ki so se izkazali v Pakistanu ob nedavnem spopadu z Indijo. Prav tako bi lahko začeli Irancem dostavljati obveščevalne podatke. Tako bi lahko ta vojna postala za ZDA zelo nevarna, predvsem z vidika njenega mednarodnega položaja in njene vojaške moči v regiji in svetu. Ne smemo pozabiti niti na možnost, da ima morda Iran dovolj jedrskega materiala za izdelavo jedrske bombe, prisotnih je torej veliko neznank." Prezelj pravi, da nad zadržanostjo Kitajske ni presenečen: "Sem pa morda bolj presenečen nad zadržanostjo Rusije, ki ima še vedno svoje sile v Siriji in bi lahko ta trenutek izkoristila, da poudari, da so ogroženi ruski interesi na Bližnjem vzhodu." 

Kaj to pomeni za Trumpa doma

V prejšnjih tednih so se v ZDA pojavila tudi razhajanja znotraj Trumpove podporne baze ravno okoli vprašanja napada na Iran, pri čemer nekateri vidni zagovorniki gibanja MAGA tudi zaradi odstopa od prej omenjenih Trumpovih predvolilnih stališč nad zamislijo niso bili navdušeni. Ali lahko torej napad vpliva na notranjepolitični položaj Trumpa v ZDA? "Menim, da mu v tem trenutku sam napad ne more škodovati, saj sam trdi, da gre za opozorilo Iranu, ki naj sprejme mirovne pogoje. Če pa so se s tem ZDA vpletle v spopad, ki bo trajal dlje časa in bo imelo to tudi negativne gospodarske učinke, pa bo težko upravičeval, da je to skladno s konceptom America First, kar bo zanj pomenilo tudi določene notranjepolitične izzive," meni Grošelj.

Tudi Prezelj izpostavlja, da je bil to eden prvih nekoliko bolj opaznih razkorakov znotraj gibanja MAGA: "A gre za tako zgodnjo fazo Trumpovega mandata, da ta zadeva ne more resneje vplivati na njegov položaj. Lahko pa je to začetek nekega razkroja, kar se bo pokazalo šele čez kakšno leto."