Saša Britovšek
Za seboj imate bogato pevsko kariero, prepotovali ste velik del sveta, spoznali največje glasbene zvezde. Kaj pa vas danes osrečuje?
Najbolj me osrečuje, da je moj sin, ki je oskrbovanec v zavodu Dornava, dobro. Da je tam zanj poskrbljeno in da se lahko mirno staram, brez skrbi, kako bo z njim. Dobro voljo mi v vsakdan prinašajo tudi kratki sprehodi, na kar moja lenoba včasih kar težko pristane. Da, včasih se kljub bolečinam v kolku in kolenih prisilim, da grem ven in stopim do lokalnega barčka, kjer izvem novice - take, ki me zanimajo in tudi take, ki me ne zanimajo. Sicer pa ne hodim daleč, na srečo imamo za hišo Kidričev trg, z delčkom mestne narave, drevesi in zelenicami.
Maribor vas ima za svojo, kako pa vi čutite z mestom?
Ko sem napolnila dve leti in pol, smo se iz Kranja preselili v Maribor, saj je moj oče takrat dobil službi v mariborski tekstilni tovarni. Imela sem prekrasno otroštvo, ko smo živeli v hiši sredi vinogradov na Meljskem hribu. V tej hiši je bila vinska klet, nad njo tudi velik prostor s prešo ... Vodovoda na hribu nismo imeli, in ko je včasih med poletjem v vodnjaku zmanjkalo vode, smo otroci od vinarjev kdaj lahko izprosili tudi kako kapljico vina (smeh). Potem pa smo se s hriba preselili v Maistrovo ulico, v prvi pravi blok v tej okolici. Ta je, to moram povedati, še vedno brezhibna stanovanjska zgradba.
V času študija sem živela v Ljubljani, kasneje pa tudi 22 let v Beogradu. Maribor me je vedno čakal, sprejel nazaj. S kolegicama Nado Ravter in Ireno Geržina smo pred leti v Mariboru ustanovile Poklon Ezl eku. Na prireditev, ki je na nek način obujala spomin na čase, ko so fantje radi stali pred kavarno Astoria in opazovali punce, ki smo hodile mimo, so prihajali gostje iz vseh koncev Slovenije. Celo Ivo Mojzer je prišel zapeti na Ezl ek, čeprav je bil takrat v Nemčiji.
Ko so se začele nizati pevske nagrade, sem se odločila, da glasbene šole ne potrebujem več, da bom samostojna in uspešna pevka. Da, glasba mi je dala ogromno samozavesti.
