Saša Britovšek
Kaj vas trenutno najbolj osreči, v kakšnem obdobju ste?
Sem v enem lepših obdobij življenja in lahko rečem, da je vse urejeno. Sem v pokoju in med drugim živim z ogromno lepimi spomini. Ob tem pa imam res veliko časa za rekreacijo, seveda takšno, ki je za moja leta primerna. Zadnja leta me res navdušuje in osrečuje igranje golfa, ki je do mojega večkrat operiranega kolena zelo prizanesljivo.
Pa adrenalin, ga pogrešate?
Ne v toliki meri, kot bi kdo pričakoval, ker še vedno smučam. Zanimivo, a kljub poškodbi, ki sem jo imel, v smučarski preži ne čutim bolečin. Težje je recimo pri hoji po hribu navzdol. Smučanje mi še daje nekaj adrenalina in vsako sezono smučam dva do tri tedne. Žal ne na Pohorju. Zdaj, ko pri nas ni tolikšne snežne bere, s pridom izkoriščam povabila nekdanjih avstrijskih in italijanskih kolegov iz sveta smučanja.
Kaj vam danes prinaša iskreno zadovoljstvo?
Zadovoljen sem predvsem zato, ker lahko rečem, da je vse v povezavi z družino urejeno. Moja fanta iz prvega zakona sta odrasla in imata urejeno življenje. Tudi obe dekleti sta mi v ponos. Starejša, Nike, živi v Parizu, kjer dela kot arhitektka, mlajša Lana pa je končala prvi del študija na Fakulteti za biokemijo v Ljubljani in je popolnoma predana znanosti. S soprogo Alenko sva kar nekako prepričana, da se njen študij ne bo končal pred doktoratom.
Kako ste se pa vi nekoč spoprijemali s kariernimi odločitvami?
Mislim, da sem si največje lekcije zadal sam. Življenje se je obračalo precej drugače, kot sem si prvotno zamišljal jaz ali pa moji starši, ki so me ob začetku izobraževanja usmerili v strojništvo. Da, cele dneve sem na dvorišču "šraufal" motor in zdelo se je zelo očitno, da bom dober za strojnika. Ob tem pa niso pomislili, da sem ob motorju vztrajal zato, ker sem si želel voziti in ne, ker bi užival med samim popravilom. No, za mojo nadaljnjo pot bi bilo bolje, če bi se odločil za študij ekonomije. Tako pa sem bil kasneje v poslovnem svetu samouk, kar pa tudi ni bilo slabo.
Od prvega dne moje trenerske kariere sem imel eno vodilo oziroma ambicijo: Ne biti zadovoljen s tem kar si dosegel, ker lahko dosežeš še več.
