Maja z biseri, Ta noč bo moja, Ob šanku, Kadar ognji dogorijo, Navali narod na gostilne, V veri, da boš srečna in mnoge druge pesmi so trdno zasidrane v naših ušesih. Sedemdesetletni Janez Bončina - Benč jih je prepeval v različnih obdobjih svojega ustvarjanja kot član številnih zasedb, ki so orale rockovsko ledino pri nas. Optimističen, duhovit in nasmejan sogovornik je med pogovorom ob Ljubljanici prižgal cigareto in odlično oponašal različne dialekte in ljudi, medtem ko je obujal številne bogate spomine.
Ura je deset dopoldne. Zgodaj za rockerja?
"Za starega rockerja ne, za mladega pa. Za mladega je bila vsaka ura prezgodnja. Stari rockerji pa smo ob taki uri tako šele prišli domov."
“Otroci smo se potapljali, zbirali baker z ladje in vse, kar se je dalo pobrati. To so bile cele avanture”
Imel srečo, da je delal s pravimi ljudmi in šel po svetu
Ob vaši biografiji in osupljivi glasbeni zapuščini se človek vpraša, kaj bi bilo, če bi se Benč rodil nekje v Ameriki ali v Veliki Britaniji. Ste kdaj razmišljali o tem?
"Sem. Na začetku malo sanjaš. Sam še nisem vedel, da me bo potegnilo v glasbo. Ko se je začelo bolj dogajati, sem imel srečo, kot vseskozi v življenju, da sem delal s pravimi ljudmi, ki so me izobraževali in mi dajali širino. Srečo sem imel, da sem zelo hitro šel po svetu, dosti doživljal. In sem videl razlike. Hočeš nočeš začneš opazovati, kaj bi pomenila enaka pozicija v drugem okolju. Ne le jaz, vsi skupaj smo se, ko smo bili na turnejah, pogovarjali, kaj bi bilo. Gotovo bi bila naša zgodba v tujini eksistenčno drugačna. Po svetu ljudje živijo že od enega močnega songa. Sam nisem gledal na to. Želel sem si uspeha, a predvsem moraš nekaj ustvariti."
“Družina mi je dala poštenje, srce. In vedno so bile vse karte odprte”
Najprej posluša srce, da mu pove, kaj je prav
Kaj vam je dala družina, katere vrednote, kaj ste se naučili doma?
"Poštenje, srce. In vedno so bile vse karte odprte. Vidim, da je to ostalo v meni, in to prenašam tudi na svojega sina. Vedno tudi vsako stvar pretehtam, ker sem bil tako naučen. Zdi se mi, da najprej poslušam srce, da mi pove, kaj je prav in kaj ni. Normalno, da smo delali kakšne neumnosti, kot jih še vedno. Ampak se ob tem tudi kaj vprašali, nismo kar šli čez to. Naučili so me še reda in spoštovanja prijateljstva. Vedno smo imeli polno hišo ljudi, veliko je bilo druženja, zavedali smo se, da smo vsi enaki. Zato nikoli nisem imel težav iti po svetu in se družiti s komerkoli. Doma so mi dali širino, oče je bil zelo izobražen, par jezikov je govoril, dostikrat me je s sabo jemal na razne stvari. Mama, ki je bila steber družine, pa nas je učila reda in poštenja. To ti ostane. Tako v glasbi kot v športu sem videl, da mi je ostala disciplina. Pa tudi to, ko so mi govorili, da delam zase. 'Boš sam videl, da boš imel probleme, če ne boš ...' To me je pogosto rešilo kasneje v življenju. Velikokrat se spomnim, ko je 'ta star' rekel 'boš že videl'!"
“Akademije nisem dokončal. V drugem letniku sem nehal zaradi muzike in nogometa. Malo so tudi oči vplivale ...”
Ni mu žal, da je postal oče šele po 50. letu
Pravite, da je najljubša pesem tista, ki jo boste napisali jutri. O čem je še vredno pisati?
"O marsičem. Ko si mlad, misliš na izvedbo, popularnost, zaslužek, na samo vsebino pa ne toliko. Kasneje pa vidiš, da je vsebina veliko vredna. Jasno, vsi pišejo o ljubezni, gnev, upor, malo po fazah odraščanja. Ko prideš v zrelo obdobje, mora biti vodilo, da narediš nekaj odgovornega. Danes je tem, o katerih se premalo govori, ogromno. Neizčrpna tema so medsebojni odnosi, vidim pa, da če dregneš v socialo, prave probleme, to ni najbolj priljubljeno, radiu prijazno. Ogromno stvari je, o katerih je treba osveščati. Ne zato, ker je to 'in'. Če imaš možnost na kaj opozarjati, je to z glasbo lahko bolj efektivno kot kaj drugega. Mene zanima še vesolje, znanstvena fantastika."
Po upokojitvi se je življenje šele začelo
Uradno pa ste že v penziji?
"Sem in je boljše. Zame se je po upokojitvi življenje šele začelo. Sicer je moja penzija umetniška, ne posebej visoka, ampak prinaša mirnost. Položnice so namreč stalnica. Vse čase sem dal čez, dobre in hude, celo življenje sem bil namreč freelancer in ni fajn, ker prinaša veliko takega, kar ti sploh ne leži. Čeprav sem tudi takrat izbiral, ker sem bil raje lačen, žejen in strgan, kot da bi se razprodal. Na koncu se je izkazalo, da sem na pravi poti. S pokojnino je prišla mirnost, ki je prej nisem poznal. A niti za sekundo nisem nikoli pomislil, da je pa zdaj konec in bom samo še gledal, kako eni ribe lovijo. Zame je bila upokojitev nov začetek in nikoli se nisem boljše počutil kot zdaj. Navdušen sem bil tudi nad svojo sestro, ki je, ko je šla v penzijo, začela študirati in obiskovati te in one tečaje."
