Ko stopiš skozi zelena vrata njenega slikarskega ateljeja, zadiši po terpentinu. Takoj pa tudi po sproščenosti in prijaznosti, prijetni glasbi in ajdovih piškotih. Četudi je v slikarski uniformi, je še vedno taka, kot se je večina spomni s koncertov, televizijskih nastopov ali ovitkov plošč - odeta v svoje oranžne lase. Kako sva si različna z Alfijem Nipičem, Banane, Vsi ljudje hitijo, Dravski most pa Maček Muri in Muca Maca so že zimzeleni, Neca Falk (68) pa še vedno ohranja mladostno energijo. Je še ena Štajerka v Ljubljani. »Toliko časa že, da mislim, da mi nihče več ne zameri,« se pošali navihana sogovornica.
Mariborčanka s katerega brega?
»Z desnega, iz Radvanja.«
Greste pogosto domov?
»Vsake toliko, saj imam tam še sestro in brata.«
MARJETKA JE BILA SAMO V ŠOLI
Ste takrat že bili Neca?
»Moje ime je bilo Marjetka. Klicali naj bi me Marjetica, in ker se je beseda končala s ca, so me potem krajše klicali Neca. Že kot otrok nikoli nisem bila Marjetka, razen v šoli. Ves čas sem bila Neca. Če sem slišala Marjetka, sem vedela, da bom morala pred tablo in bom vprašana. Pošteno moram povedati, sori, mama, da tega imena nisem nikoli začutila. Če bi bila Margareta, ni problema, je lepo ime. Ob neki priložnosti, ko mi je bilo dovolj te Marjete tudi zato, ker je mama Marjeta odpirala mojo pošto, pa ni bila ravno vsa pošta zanjo in tudi ni bilo vse za prebrati, smo rešili zagato in sem bila samo še Neca. Vem, da je zdaj že kakšnih 60 Nec, punčk, pri nas. Srečam ljudi in mi rečejo, da imajo Neco. Že ne more biti tako švoh ime, če so majhne punce Nece.«
V Radvanju, kjer smo bili doma, so bila sama polja, nobenih strahovitih stolpnic, blokov. Tam so bili travniki, nasadi koruze, do ceste pod Pohorjem ni bilo nič drugega. To so bili izjemno lepi kraji
VČASIH PAČ NE LETIŠ PO ZRAKU
Vedno ste bili na svobodi. Včasih je bilo tudi 'za crknit', ste enkrat rekli. Kako težka je bila svoboda?
»Saj imajo prekerci danes iste boje, s to razliko, da je bil takrat drugi čas. Boriti si se moral, ker so drugače gledali na nekoga, ki je izstopal. Če imaš službo, kot sem jo imela, pač izstopaš. Vsi so mislili, da je to bogat poklic. Seveda, če si pravi obrtnik, ampak to ni bila obrt. Če počneš nekaj, kar imaš najraje, če je to tvoje, potem boš potrpel, ni druge.«
Olajševalna okoliščina je najbrž, če imaš ob sebi razumevajočega človeka. Tudi vaš partner prihaja iz umetniških, fotografskih vod.
Srečam ljudi in mi rečejo, da imajo Neco. Že ne more biti tak' švoh ime, če so majhne punce Nece.
VEDNO MORAŠ IMETI NEKI IZZIV
Vedno delujete zelo mirni. Kako vam uspe?
»Bi bilo idealno, če bi bila. Vsakega življenje kdaj premetava sem in tja. Enkrat plezaš po Triglavu ali greš čez Pohorje, drugič pa stojiš nekje na mestu in čakaš, da gre kaka stvar mimo. Saj ne moreš biti ves čas na visokih obratih. V življenju moraš vedno imeti tudi neki izziv. Če ga nimaš, vse skupaj nima nobenega smisla. Sama sem taka, da se moram premikati, da ne stojim na mestu, da me nekaj izziva. Ne čakam, da mi bodo drugi prišli na pot.«
Vas sprošča tudi slikarstvo? Je to neke vrste vaša joga?
»Ne morem reči, da je ravno joga. V nekem trenutku se mi ni na glasbeni sceni nič kaj takega dogajalo, časa pa je bilo dovolj. Ne vem, kaj točno se je zgodilo, videla sem neko ilustracijo in sem rekla, da bi jaz tudi slikala. Malo sem hodila slikat k Zmagu Modicu, nato se je zgodila akademija za vizualne umetnosti, tako da sem sedaj vizualec.«
Pred šestimi leti ste diplomirali iz vizualnih umetnosti.
»Ja, poleg slikanja sem sodi še fotografija. To se zelo dopolnjuje eno z drugim. Mogoče bom celo kdaj znala vse dobro povezati med seboj, glasbo in sliko.«
Fotografijo ste imeli radi najbrž že prej, še pred slikarstvom?
»Ja, saj gledanje je podobno kot pri slikarstvu, tehnika je pa druga.«
Čutite v sebi še kako strast, ljubezen, ki bo prevrela na plan, vas izzvala? Podobno kot vas je slikarstvo v zadnjem obdobju.
»Vmes smo naredili ploščo Od daleč z Boštjanom Naratom in Boštjanom Gombačem, zelo lepo ploščo. Ja, točno tako, kot ste rekli, nekje v sebi moraš začutiti iskro. Pri glasbi ni nikoli konec, razen ko čutiš, da to nisi več ti. V takem primeru bo vsak brihten rekel: 'kar je bilo, je bilo'. Če pa čutiš, da še nisi vsega povedal, pa se lahko še kaj zgodi.«
Kaj pa kako drugo področje, morda neumetniško? Nekateri si želijo v pokoju na primer potovati.
»Ne vem, nimam kakih ambicij, da bi hodila okrog. Preveč mi je vsega tega, ljudi. Rada imam mir. Množica ljudi mi ne deluje dobro. Če je pod odrom, je pa fajn. Nimam pa te manire, da bi morala biti vedno med ljudmi, ne čutim potrebe. Potovanja niso moj stil življenja.«
PROVOKATIVNI DOLGI LASJE
Najprej Maček Muri, nato vaši lasje - kar zaščitna znaka, bi jima lahko rekli. Res še nikoli niste bili pri frizerju?
»Tu blizu ateljeja je mlad, fin frizer in mogoče bom kdaj pokukala k njemu, bom še videla. V vsakem primeru, če se bo zgodil ta precedens, bom to naredila sama. Moji lasje so bili zelo provokativni. Vedno sem bila malo pred časom in to je bilo narobe.«
Kako so lahko lasje provokativni?
»Ker nisi urejena mladenka. Zdaj lahko narediš, kar hočeš, takrat pa ni šlo skozi. Če si rocker, ne moreš biti pošlihtan kakor ena primadona. Imaš, kar imaš. In lasje so postali moj zaščitni znak, hočem ali nočem.«
Zmeraj opazno oranžni.
»Zdaj so kansko oranžni, kar je spodaj, je pa že letom primerno.«
Vseeno pa ne kažete svojih let. Recept?
»Če živiš kar se da polno, če delaš to, kar te osrečuje, in če nisi sitnoba na kvadrat, potem tako je. Na obrazu se izriše vse, kar si. Bolj kot se oddaljuješ od mladosti, bolj se vidi, kar si - sitnež, tečnež, če ti gre na jetra cel svet. To vse vidiš na obrazu. Najmanjša stvar, ki jo lahko zjutraj narediš, je, da lepo pozdraviš prvega soseda. Ko si ti nasmejan, se tudi njim svet malo spremeni. Če pa prideš s surlo do tal, ni nobene energije. Daj malo veselja ljudem, če lahko.«
Modro. Modrosti pridejo z leti, ste enkrat dejali.
»Mislim, da zdaj pri meni še ni veliko modrosti, lahko pa upam, da kdaj bodo. Ničesar takega ne vem, da bi lahko širila. Saj lahko dobiš kake fine misli od drugih, a zoreti moraš kar sam. Če želiš zoreti kvalitetno, moraš biti zelo pri stvari, prisoten pri tem, kar počneš, karkoli delaš. Da bi dobil iz zraka modrost, ker si pač že toliko odrasel, ne gre.«
Nikoli niste pretiranotarnali nad življenjem. Ste optimistka?
»Po vsem povedanem in glede na to, kar prepevam, sem verjetno zelo optimistična. Saj se zgrnejo kdaj kake temne misli, a kaj boš to širil okrog. To je samo tvoja stvar. Ne moreš daviti nekoga, če ti pač v nekem trenutku nekaj manjka. Če si zdrav, je to največ, kar lahko imaš. Če si zdrav, lahko počneš vse, kar 'češ.«
Ste verjetno ena od redkih upokojencev, ki se veseli pokojnine, četudi nizke. Pokojnina je prvi denar, ki ga vsak mesec redno prejmete na račun.
»Kakšnih pol leta na začetku sem se prav bala. Tega denarja nisem porabila, če bi slučajno morala kaj vrniti. Ker težko verjameš, da dobiš neki denar. Fajn je, da lahko plačam atelje in osnovne reči. Zapravljam ne, ne hodim na Bahame.«
Vsak dan pa pridete v svoj atelje.
»Vsak dan za kakšne tri, štiri ure. Nadiham se terpentina, da grem malo omotična od tu. Na avtobusu mi zato vedno naredijo prostor (smeh). Lepo mi je, kaj naj rečem drugega.«
