(INTERVJU) Rafko Irgolič: Prvi večji aplavz sem dobil v Mariboru

O-o, moj iskri vranec čez strmi klanec kot blisk leti," najbrž odmeva v ušesih marsikateremu Slovencu ob omembi Rafka Irgoliča. Pevec, ki je svoje delo posvetil zobotehniki, je skupaj s svojo ženo, farmacevtko Nado Irgolič, pri 86 letih še vedno zelo aktiven. "Moraš biti priden, včasih pa pomisliva, da je prišel čas, da bi dala kaj vstran," se smehlja gostoljubna žena, medtem ko se Rafko namesti na domačem kavču.
Rodili ste se v Radljah ob Dravi, a tam ste živeli le kratek čas. Je kljub temu še kaj Korošca v vas?
"Zelo malo se spomnim tistih časov. So me pa v Radlje povabili pred kakšnimi petimi leti za kulturni dan. Mislil sem, da bo Prešernova proslava in bom moral zapeti kakšno pesem, potem pa prideva z ženo tja in vsepovsod veliki plakati, ki so vabili na večer z Rafkom Irgoličem. Imeniten pogovorni večer je bil. Plehmuzika se je naučila pesem Moj črni konj, pogovarjali smo se o starih časih, starših. Razlagal sem, kako mi je mama enkrat obljubila čokolado, če bom povedal pesmico, in malo kasneje mi je neka dama iz publike prinesla veliko rdečo čokolado. Podarili so mi knjigo o razvoju Radelj in zdaj malo več vem o tistih krajih. Izjemen sprejem so mi pripravili in še bom šel tja. Sicer pa smo se iz Radelj kasneje preselili na Prevalje, kjer sem začel hoditi v osnovno šolo. Potem se je začela druga svetovna vojna in smo se preselili. Oče, ki je bil orožnik, je moral ostati na meji, mama pa je bila Sevničanka, zato smo šli v Sevnico, kjer sem preživel vso mladost do srednje šole, ko sem šel v Ljubljano. Moji spomini so tako povezani večinoma s Sevnico, tam imam še vedno nekaj sorodstva, kup prijateljev. Sevnico bolj poznam kot svoj rojstni kraj."

Prihaja iz glasbene družine

In kaj vam je ostalo v spominu iz tega sevniškega obdobja? Menda ste se veliko kopali v Savi.
"Kopanje v Savi, nepredvidljivi reki s številnimi vrtinci, je bil cel ritual, poznali smo vsako skalo. Sevnica je bila pod Štajersko, zato smo bili pod Nemčijo in smo se v nemških šolah morali naučiti nemško. Imeli smo precejšnje težave. Če si slovensko govoril, si bil kar kaznovan. Ni bilo prijetno."

Moral si imeti kar močan glas, ker so bili mikrofoni zanič

Menda v šali radi rečete, da imate najraje ljudi brez zob, ker takrat začnete razmišljati, kako boste ustvarili lep nasmeh.
"To je filozofija, ki sem se je oprijel, ko sem delal na oddelku za snemno protetiko, kjer je veliko izdelkov, ki so medicinski pripomočki za brezzobe. Izziv sem našel v njihovem izdelovanju in tudi specializiral sem se na tem področju. Ko sem bil že v penziji, sem se nekaj časa udejstvoval na tem področju. Ves čas sem se zavzemal, da bi srednjo stopnjo izobraževanja za zobotehnika dvignili na višjo, in kasneje so res ustanovili visoko šolo. Tam sem do 80. leta izvajal praktični pouk, da sem lahko predal vse svoje znanje. Tri generacije sem 'dal skozi' in pri osemdesetih sem rekel, da je dovolj."
Zdi se, da ste bili vse življenje resni in odgovorni. Pa ste preživeli tudi kako bolj vihravo obdobje?
"Ne, nisem si drznil. S tem bi namreč staršem naredil preveč skrbi. Tudi takrat, ko je bila Ljubljana zame neprijazna, ko ni bilo stanovanja, ko sem bil v internatu, potem pa so nas od tam poslali na trg z besedami 'poiščite si sami'. Bila je taka kriza, da par dni sploh nisem vedel, kam bi šel spat. Ampak sem zdržal. Nisem bil edini. Šolanje pa mi ni delalo nobenih preglavic."

Spoznavala sta se na vlaku

Najbolj pa vas verjetno poznamo po pesmi Moj črni konj. A najbrž ta ni vaša najljubša.
"O najljubši pesmi nerad govorim. Zmeraj je bila najljubša tista, ki sem jo takrat delal. Moj črni konj je uspel, ker smo pesem z zanosom posneli."
Že kar nekaj let pred njo ste spoznali svojo ženo. Menda je bila ljubezen na prvi pogled.
"Ja, na prvi pogled. Jaz sem bil zaposlen na stomatološki kliniki, ona pa je končevala srednjo šolo za farmacijo. Četudi je bila iz Sevnice, sva se bolj srečevala v Ljubljani, najbolj pa sva se spoznavala na vlaku, ker smo ob vikendih imeli veselje hoditi v Sevnico, to je bila navada. Letos bova praznovala 58 let poroke na sedem let podlage, najine zveze pred poroko."

Dan v pokoju mine, kot bi mignil

Običajno se vsi ob upokojitvi srečajo s fenomenom pomanjkanja časa. Tudi vi?
"Ja, zdaj grem vsako stvar posebej opravit, prej sem pa vse naenkrat uredil. Pa dan res mine, kot bi mignil. Do 80. leta sem delal na zdravstveni fakulteti. Spremljam še pevsko sceno, vendar sem vesel samo takrat, kadar čutim, da je pesem izvirna, vsaj harmonsko uglašena in ima melodijo. Če tega nima, mi je to tuje. Vsaka generacija pa gotovo prinese svoje viške in svoje posebne dosežke."